Strategiji koalicije in opozicije kažeta, da je treba nedeljski referendum o pokojninskih dodatkih najbolj zaslužnim slovenskim kulturnikom razumeti kot del predvolilnega boja. Koalicija — še posebej Levica in Gibanje Svoboda — volilcem in volilkam sporoča, naj se referenduma sploh ne udeležijo. Naj ostanejo doma. Naj na lepo majsko nedeljo raje odidejo na sprehod oz. izlet v naravo. Opozicija pa odločno poziva k udeležbi. In da je seveda treba glasovati proti.

Seveda je jasno, da obe navodili zasledujeta interese tistih, ki ju dajejo. Desnica hoče na volišča privabiti čim več volilcev in volilk v upanju, da se jih bo glasovanja udeležilo dovolj, da bo referendum veljaven. Na to, da bi lahko večina tistih, ki se bodo volitev udeležili, glasovala za zakon, sploh ne računajo. Za desnico to očitno sploh ni opcija. Skrbi jih samo, ali bo udeležba zadostna, da bo referendum veljaven.

Merjenje moči

Koalicija pa razmišlja drugače. Skrbi jo možnost, da bi se referenduma udeležilo dovolj ljudi, da bi bil referendum veljaven. Ker očitno ne verjame, da bi lahko dovolj volilcev in volilk — tudi njihovih — glasovalo za zakon. 

Oboje je politično sporočilo. Koalicija sporoča volilnemu telesu, da ne verjame, da ima dovolj politične moči, da bi večino volilnih upravičencev prepričala v dvig pokojnin najzaslužnejšim slovenskim kulturnikom. S tem strateško povsem napačno sporoča, da dvomi v svojo moč.

Politično sporočilo opozicije pa je drugačno: volilnemu telesu sporoča, da ni dovolj močna, da bi na volišče pripeljala dovolj ljudi, ki bi njen referendumski cilj tudi podprli. Po lastni politični oceni lahko računa na prenizko volilno udeležbo, zaradi katere bo referendum padel.

Kar pomeni: okrog 7 milijonov evrov bo porabljenih za nič. Za merjenje politične moči. Kar kaže, da je trenutno ne nujno močnejša, ampak bolj učinkovita slovenska desnica. To je za desnico odlična reklamna poteza. Za njen nastop na prihajajočih volitvah je to brezplačna reklama. Da ne rečemo propaganda. Ki jo prikazuje kot zmagovalca. Že vnaprej.

Tovrstno prikazovanje pa ima povratni politični učinek: tisti, ki (še) ne vedo, koga na volitvah podpreti, bodo skoraj gotovo večinsko podprli zmagovalca. Ki bo očitno desnica. Če se bo na referenduma udeležilo dovolj volilcev in volilk.

Samouresničujoče se prerokbe

Vendar pa večja podpora desnici in njenim idejam, kako se odločiti na referendumu, ne izhaja smo iz tega, da imajo samouresničujoče se prerokbe (lahko) tudi dejansko politično moč. Ampak še iz nekega drugega dejstva, ki je povezano s slovensko zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico — in sicer iz razumevanja kulturnega dela kot nekakšnega nedela oz. blefiranja. Od katerega kulturniki že dovolj dobro ali še predobro živijo. Vsaj po mnenju tistih, ki morajo za preživetje vsak dan najmanj osem ur trdo delati. In zdaj kulturniki hočejo še dodatno višje pokojnine! Lepo vas prosim!

Razumevanje nefizičnega, še posebej intelektualnega dela kot nedela je posledica dejstva, da je bilo 99 odstotkov zgodovinskega časa 99 odstotkov naših prednikov kmetov. Zato je delo kmeta — ki je fizično — razumljeno kot pravo delo. To se je ohranilo tudi v socializmu, ko se je delež kmečkega prebivalstva zmanjšal in ko se je povečal delež industrijskih delavcev. Za delo je še vedno veljalo fizično delo, nefizično delo pa je ostalo razumljeno kot nedelo. Kot zabušavanje in/ali blefiranje.

S tem v zvezi se vedno spomnim tega, kar mi je iz svoje izkušnje povedal znan univerzitetni profesor sociologije: ker je bil šibkejši in na kmetiji manj uporaben od svojega brata, so se starši odločili, naj gre v šolo, naj študira. Ker iz njega nikoli ne bo nič. Šolanje in študij in kariera univerzitetnega profesorja so za njegove starše bili “nič”. Dokaz sinove neuporabnosti. Tudi takrat, ko je že bil priznan slovenski univerzitetni profesor.

Da ne delamo nič?

To držo še dandanes reproducira Janša, ki po potrebi — ko želi poenotiti volilno bazo oz. aktivirati sovraštvo do nekmečkega dela prebivalstva — javno govori, da univerzitetni profesorji ne delajo (delamo) nič. Samo šest ur na teden. In podobno.

To so seveda laži. Ki pa učinkujejo. Najprej zato, ker večina sploh ne ve, kaj vse delajo univerzitetni profesorji na slovenskih univerzah. Slovenci in Slovenke ne vedo, da je število ur predavanj manjši del vsega, kar mora univerzitetni profesor opraviti. Intelektualno delo univerzitetnih profesorjev — torej študij, raziskovanje, pisanje tekstov itd. — je nevidno delo. Ki je v skladu s slovensko zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico tudi razumljeno kot nedelo.

Janša to uspešno izrablja v svoj prid. Česar pa slovenska sredinska politična opcija — na čelu s koalicijo — več kot očitno ne zna.

Domačije pridnih

V primerjavi z univerzitetnimi profesorji so kulturniki v še slabšem položaju. V skladu s slovensko socialno in kulturno tirnico veljajo za brezdelneže in delomrzneže ali celo za alkoholike. Dobro, danes vsaj ne ležijo več v jarkih. Ampak kje drugje. Ta tirnica sicer zagovarja nujnost zagotavljanja preživetja vsakega člana domačije. Neglede na to, koliko, kako, kaj in ali sploh kaj dela.

To bi morda lahko bilo ugodno za slovenske kulturnike, toda samo navidez. Treba je namreč upoštevati, da si redistribucijo sredstev domačije za lastno preživetje zaslužiš šele kot član te domačije. Kulturniki pa praviloma niso člani domačij pridnih in delovnih Slovencev. Iz njih so izločeni. Ali celo izobčeni. Zato niso deležni redistribucije dobrin za lastno preživetje. Je ne morejo in ne smejo pričakovati. Že to, da sploh preživijo, se zdi večini domačijsko organiziranih Slovencev dovolj velik privilegij. Ker to primerjajo z dejstvom, da morajo sami vsak dan trdo delati vsaj osem ur. Za preživetje. Kulturniki pa nekaj pišejo. Rišejo. Ali kako drugače bluzijo. Naj bodo srečni, da sploh preživijo.

Beg pred porazom

Na takšnem vrednotenju nefizičnega in umskega dela, ki izhaja iz slovenske zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice, temeljijo Janševa politična stališča v zvezi s tem referendumom. Bilo bi se dobro zavedati, da je to eden od ključnih generatorjev politične moči slovenske desnice nasploh. Ne samo na tokratnem referendumu.

In dokler sredinske politične stranke tega problema ne bodo znale nasloviti produktivno, se tudi politična moč, vezana na drugačno razumevanje nefizičnega in intelektualnega dela, ne bo prelivala v njihov volilni bazen. Ampak k Janši. In ga krepila. Iz njega delala zmagovalca. Sredinski politični opciji in koaliciji pa bo preostalo samo še bežanje pred političnim porazom. Kar poziv, naj se nedeljskega referenduma ne udeležijo, tudi dejansko je — beg.