Prejšnji teden sem na Twitterju zasledil to spodletelo objavo:
»Evtanazija je bistveno cenejša od stroškov večine bolnikov v bolnišnicah ob koncu njihovega življenja.«
To je napisal dr. Igor Pribac, izredni profesor socialne filozofije in filozofije zgodovine na Oddelku za filozofijo na Filozofski fakulteti.
Mimogrede naj dodam, da je to edini predavatelj, ki mu je kdaj uspelo, da me je z monotonim predavanjem uspaval. Na enem od njegovih sobotnih dopoldanskih predavanj za podiplomce (sociologija kulture) sem dejansko zakinkal. Res pa je, da sem imel dan prej burno žurko. Bilo je pred več kot 20 leti in je dejansko šlo za popolnoma nezanimivo filozofsko predavanje, vsaj tako je izpadlo. Pribca sem od takrat imel kot za nekakšnega anesteziologa, ki s svojo nezanimivostjo spontano uspava.
Vendar sem se ob njegovih pogostih zdrsih na Twitterju že nekajkrat pošteno predramil. Po množičnem migrantskem spolnem napadu na ženske za silvestrovo 2015 v Kölnu je prav tako ponesrečeno tvitnil:
»Si mlad moški in imaš naenkrat na dosegu to, kar si včasih videl na TV in v sanjah. Kaj storiš v zavetju teme in gruče?«
Prediktivna moč psihoanalize
To se me je dotaknilo na svojevrsten način, ker sem nekaj mesecev prej posilstva tako rekoč napovedal in jih s psihoanalitično teorijo simbolne kastracije begunskih posiljevalcev tudi podrobno razložil. Takrat sem demantiral kritike naperjene proti Freudu in psihoanalizi — recimo Janeka Museka —, da psihoanaliza samo analizira dogodke za nazaj, ne more pa jih napovedovati. Jaz pa že ves čas trdim, da je ravno skozi psihoanalizo še kako mogoče napovedati nekatere družbene dogodke, celo kazniva dejanja infantilno dispozicioniranih psihopatov. Na Museka sem bil prav jezen, kar je spoštovanja vredna avotriteta.
Mnogi filozofi kot filozofi padejo, če se politično opredelijo. In Pribac ni edini. Naloga filozofov ni v tem, da spremenijo svet, kot je v 11. tezi o Feuerbachu prenagljeno rekel Marx, temveč da si belijo glavo z zagatnimi vprašanji — in vprašanje evtanazije je zagatno vprašanje.
Problem filozofov
Kadar se spodrsljaj zgodi kakšnemu modrecu ali političnemu veljaku z levice, mi je hudo, ker vidim, da se »moji« v javnem diskurzu opotekajo. Kadar pa zdrsne kašnemu desničarju — recimo Jožetu Možini z njegovo zadnjo knjigo ali če intervjuja kakšnega ortodoksnega desničarja —, pa niti ne trznem. Po mojem namreč desničarjem ni pomoči.
Zdi pa se mi, da je nekaterim levičarjem vendarle mogoče pomagati. In mislim, da se Pribcu dá — samo malo houdrasto se včasih izraža in obnaša.
Pribčev problem je v tem, da je filozof. Filozofom ne bi smelo tako zelo in pogosto spodrsavati kot njemu. Se vidi, da je politično levo angažiran, saj se po tihem in občasno ponuja za levičarskega ideologa. In tega niti ne skriva. Javno se izpostavlja v dvobojih, kot recimo zdaj s kolegom dr. Borutom Ošlajem, rednim profesorjem za filozofsko antropologijo na Oddelku za filozofijo na Filozofski fakulteti.
Mnogi filozofi kot filozofi padejo, če se politično opredelijo. In Pribac ni edini. Naloga pravih filozofov ni v tem, da spremenijo svet, kot je v 11. tezi o Feuerbachu prenagljeno rekel Marx, temveč da si belijo glavo z zagatnimi vprašanji — in vprašanje evtanazije je dejansko zagatno vprašanje. Dajanje pametnih odgovorov na zagatna vprašanja torej ni ravno primarno poslanstvo modrih filozofov. Spreminjanje sveta oz. iskanje odgovorov je v domeni politikov.
Kadar spodrsne levičarju, mi je hudo, ker vidim, da se »moji« v javnem diskurzu opotekajo. Kadar pa zdrsne desničarju — recimo Jožetu Možini z zadnjo knjigo —, pa niti ne trznem. Po mojem namreč desničarjem ni pomoči.
Evtanazija in splav
Osebno sem na področju uzakonjanja evtanazije bistveno bolj previden kot omenjena rivala Pribac in Ošlaj. Na Pribčev evtanazijski horuk Ošlaj odgovarja s previdnim nasprotovanjem. Ima pa tudi Ošlaj svoje grehe, ki so sicer estrogenske narave: ko bi moral odreagirati testosteronsko, on raje popušča. Kot predstojnik Oddelka za filozofijo je maja 2016 dopustil, da so feministke preprečile športno-filozofsko konferenco z naslovom Funkcije, vidiki in vzgoja borbenega vedenja — in to samo zato, ker sem bil jaz napovedan kot plenarni predavatelj z referatom Thanatos ali kastracija (v borilnih športih) — to je zdaj vprašanje. Moralno odgovoren človek, ki se spusti v javno strokovno-filozofsko razpravo o moralnih dilemah evtanazije, se mora najprej pri sebi odločiti, kako se bo držal moralnih norm.
Kar zadeva evtanazijo sámo, mi je Ošlajevo stališče sicer bližje, čeprav nisem radikalno proti. Sem pa mnenja, da je treba biti pri uzakonjanju skrajno previden. Paradigma evtanazije je v filozofskem smislu navidez podobna dilemi v zvezi s splavom, moje stališče o tem pa je jasno: ženska mora imeti pravico, da odloča o svojem telesu in s tem o splavu oz. svojem zarodku. Fetus je namreč v osnovi — diskurzivno-teoretsko gledano — (zgolj in predvsem) »nekaj bivajočega«. Fetus (še) ni otrok … Pri splavu torej ne moremo govoriti o uboju ali umoru oz. o usmrtitvi! Evtanazija pa je — čeprav gre za uboj, umor v narekovajih — usmrtitev iz usmiljenja.