V slovenskem političnem prostoru se dogaja predvolilno prestrukturiranje. Začel se je boj za levosredinske, neopredeljene volilce, ki v Sloveniji dejansko odločijo vsake volitve. Za volilce, ki izberejo nov obraza, ki jim ponudi upanje. Upanje, da bo bolje. Na prejšnjih volitvah so to upanje polagali v prejšnji novi obraz. Ki pa ga ne nameravajo še enkrat izvoliti. Ker jih je že razočaral.
Boj za te volilce je začela koalicija. In začela ga je tudi desnica. Z Logarjem na čelu. Levica ni začela tega boja. Ker resne politične levice v Sloveniji pač nimamo.
Podpis dogovora
Če začnemo pri vladni koaliciji, si je očitno zamislila ta boj tako, da bo končno začela z realizacijo predvolilnih obljub. Vsaj nekaterih. Med te smemo šteti podpis dogovora o novem plačnem sistemu v javnem sektorju. Ki je vsekakor politični dosežek. Če ne bi bil, bi ga podpisala že kakšna prejšnja vlada. Pa ga ni.
To je politični dosežek, s katerim bo vladna koaliciji na prihajajočem političnem novačenju volivcev mahala na vse pretege. Zasluženo. Vsaj ko gre za videz. Ko gre za vsebino, pa se stvari nekoliko zapletejo.
Jasno je, kaj novi plačni sistem v javnem sektorju pomeni za najslabše plačane. In za socialne razlike v Sloveniji. Za najslabše plačane pomeni, da bodo v resnici dobili kvečjemu za nekaj deset evrov višje plače. Najvišje plačani pa bodo dobili v tisoč in več evrov več. Kar je problem. In to večkratni.
Za nekaj evrov več
Problem je, da se bo v praksi pokazalo, da slavni sindikalni slogan v pogajanjih — da po novem nihče ne bo imel plače, nižje od minimalne — za najslabše plačane pomeni samo nekaj evrov več. To pa zato, ker je država številnim, ki so prejemali najnižje plače, doplačevala razliko do minimalne plače. Razlika med novim in starim sistemom bo za državo samo v tem, iz katere vreče bo šel denar za najslabše plačane.
Prejemniki najnižjih plač bodo čutili razliko samo na dolgi rok, konkretno pri osnovi za pokojnino. Kratkoročno nov plačni sistem zanje ne bo nikakršno izboljšanje njihovega položaja. Kar pomeni, da bo velik del zaposlenih v javnem sektorju še vedno živel mizerno. Še posebej samohranilke z otroki. Ki pač nimajo drugega družinskega dohodka, ki bi lahko odpravil mizerne preživetvene razmere. Životarjenje na robu revščine. Ali v revščini.
Zato je logično, da je vlada morala strateško zavlačevati s podpisom dogovora o novem plačnem sistemu v javnem sektorju. Če bi ga podpisala že v prvem letu svojega vladanja, bi najslabše plačani v javnem sektorju do volitev že dojeli, kaj se jim je zgodilo. Da so jih namreč prinesli okoli. In zato ne bi več glasovali za stranke vladne koalicije. Ampak za desnico. Ali v novi politični konstelaciji za Logarja.
Interesi privilegiranih
Drugi problem novega plačnega sistema pa je dejstvo, da minimalno zvišanje najnižjih plač in zajetno zvišanje najvišjih plač povečuje socialne razlike. Če bodo najslabše plačani v praksi dobili samo nekoliko višje plače — in še to šele čez leta —, najbolje plačani pa za več kot 1.500 evrov višje, to v praksi pomeni, da se bodo privilegiji že privilegiranih še povečali.
Večina privilegiranih je in bo s tem zadovoljna. V tem smislu je zgovorno, da so sporazum na koncu podpisali celo zdravniki. Iz praktičnih učinkov novega plačnega sistema je torej jasno, o kom so pravzaprav razmišljali pogajalci. In to tako na sindikalni kot na vladni strani. Za čigave interese jim je šlo. Namreč za interese že privilegiranih.
1: 4, ne 1: 7
To seveda ni čudno. Vsi pogajalci pripadajo tistemu delu slovenske družbe, ki ne živi od minimalne plače. Pogajalci na obeh straneh se niso zavedali, da je maksimalna plačna neenakost, ki v Sloveniji še zagotavlja socialno zadovoljstvo, 1: 4. Ne 1: 7.
Zagovorniki novega plačnega sistema bodo zdaj znali povedati, da bi razmerje 1: 4 pomenilo prenizke plače za najbolje plačane. Da bi strokovnjaki zato začeli odhajati iz javnega sektorja. Itd. A to se ne bi nujno res zgodilo. Predsem zato, ker razmerje 1: 4 lahko ohrani najvišje plače na nivoju, kot jih predvideva nov sistem. Teh plač ni treba znižati. Treba je zvišati najnižje plače.
To je bilo jasno tudi pogajalcem na obeh straneh. Jasno jim je bilo, da bi bil tak sistem še dražji. In zato finančno nevzdržen. Tako bi vsaj trdila vlada. A da do tega ne bi prišlo, so pogajalci na obeh straneh pristali na rezanje plač najslabše plačanim.
Kar je politično in socialno problematično. Socialno zato, ker ohranja revščino najslabše plačanih. Politično pa zato, ker odganja volilce koalicije v naročje Logarju.
Morda bi ne bilo slabo, da bi vlada končno dojela, da denarja, ki ga Slovenija ima, ni treba prioritetno zapravljati za tanke. In druge norosti. Ampak za kvaliteto preživetja tistih, ki ta denar ustvarjajo. Torej Slovencev.
Nimajo pojma
Drugi razlog, zaradi katerega razmerje 1: 4 ne bi nujno pomenilo odhoda strokovnjakov iz javnega sektorja, pa je dejstvo, da bi bilo strokovnjakom v javnem sektorju mogoče ponuditi druge bonitete. Recimo kadrovska stanovanja. Ali kadrovske štipendije. Ali subvencionirane vrtce. Ali dva meseca počitnic v šolstvu. Itd.
A o tem pogajalci niso razmišljali. Vladna stran pa tudi ne. Takšna politika bi zahtevala strateško upravljanje dejavnosti v javnem sektorju. To pa je nekaj, o čemer že kar nekaj zadnjih slovenskih vlad nima pojma, kaj pomeni.
Nadaljevanje in konec jutri.