Večina Baudelairovih biografov Jeanne Duval obsoja, da je velikega pesnika uničila z varanjem, zapravljanjem denarja in dostavljanjem opija. Roman Gabriele Babnik pa se ukvarja z dekonstrukcijo pesnikovega odnosa do muze, pri tem pa reflektira tudi izvor rasizma in negrofobije. (Jeanne Duval je bila s Haitija in je imela belske in črnske prednike.) Avtorica ob tem pojasnjuje: "Tišina, polna vetra je moje približevanje francoski kulturi in jeziku. Vendar nisem želela slediti biografskim dejstvom, temveč sem napisala roman, ki na kreativen način povzema življenje tako Charlesa Baudelaira kot Jeanne Duval."

Roman raziskuje tudi vpliv fotografije na ženski akt kot likovni motiv, balonarstvo, prve fotografije iz zraka, status pesnika v urbanem okolju, vzpostavljanje državljanskih pravic, predvsem pa spolne in razredne razlike med ljubimcema. Tišina, polna vetra je izšla pri Beletrini.

Gabriela Babnik: Tišina, polna vetra

Zdrava pamet je Jeanne dopovedovala, da stvari na tem svetu tako rekoč ne obstajajo in da se prava resničnost nahaja samo v sanjah ali pa v tistem nenormalnem stanju duha, ki so ga nekateri imenovali zasvojenost, čeprav bi ga ona raje imenovala milost. V tem čarobnem ogledalu se je ugledala lepša, morda kot bitje, kakršno bi morala biti, in ne kakršno je bila. Charles je po drugi strani — in za pobeg iz resničnosti — poleg drog potreboval tudi žensko. Njegovo prepričanje, da ženska živi neko drugo življenje, ne svojega, saj naj bi duhovno živela v domišljiji tistih, ki jih obseda in oplaja, je bilo zgolj pretveza za to, da mu ne bi bilo treba priznati, kako ponižen je bil večinoma ob njej, in to od tistega prvega srečanja dalje, ko je sedela v preoblačilnici, pred ovalnim ogledalom, in preverjala, ali se ji vidijo šivi na rokavih, ki so se ozko spuščali proti dlani, medtem ko je obleka, ki jo je uporabljala za nastop, imela široko nabrane gube od ramen do sredine spodaj. V životcu ji je bila premajhna, zaradi česar je odlašala s trenutkom, ko si jo bo zapela, z roko segla za hrbet, stisnila trebuh, naravnala boke in čudežno prepletla prste. Na hitro se je sklonila, zgolj zato, da bi pridobila gubo, dve, ko je zaslišala lahno trkanje po vratih. Zdelo se ji je, da ima prisluhe, toda ko je v drugo potrkalo, je samoumevno segla k laneni brisači na svoji desni in jo podržala v naročju. Zastrmela se je v Charlesa, ki mu tedaj še ni poznala imena, zdelo se ji je le, da mora biti nekaj let mlajši od nje, morda tri, štiri leta. Zazrla se je v njegovo razpeto srajco brez ovratnika, žametni telovnik, zaradi katerega je v okolju zanikrnega bara deloval nenaravno. Brisačo je stisnila še tesneje, prijem popustila in prste meduzasto razprla. Charles je skočil naprej, se pri pobiranju s tal skoraj dotaknil njene lanene krinoline, in ko je iztegnil roko, je začutila, kako se občutek pritiska za njenim čelom krepi, in da bi pregnala nelagodje, se je nekoliko nagnila vstran, proti izhodu, od koder so prihajali pritajeni glasovi moških, nocoj je bila, poleg natakaric, seveda, edina ženska v baru, ki ni bil med najuglednejšimi, je pa zato ponujal zabavo, ki se je znala raztegniti in razliti krepko v zgodnje jutro.

Charles si je z glave potegnil kapo, kot da se je šele zdaj spomnil na omiko, in Jeanne je opazila, da je narahlo odprl usta, kot da hoče nekaj reči. Pomislila je, kako bi bilo, če bi ga poljubila, svojo slino izmenjala z njegovo, toda namesto tega je rekla: "Kdo za božjo voljo sploh ste in kaj počnete tu? Mar ne veste, da pred nastopi ni dovoljeno sprejemati obiskovalcev …" Začel je jecljati, da se zaveda, prišel je ob neprimernem času, poleg tega je vdrl k njej, v preoblačilnico, res nespodobno, vendar je razmišljal, ali bi lahko dobil tisto reč, ne veliko, le za nekaj frankov, potrebuje za prijatelje, nagovorili so ga, in tako, no, ve, da obstaja šifra, koda, nekaj o njenem izvoru, če se prav spomni, v resnici se ne spomni, je pa zato kupil te rože, vrtnice …

Svetloba v prostoru je bila slaba, vendar je Jeanne vseeno lahko videla, da so bili Charlesovi lasje neenakomerno postriženi in da otoki, skozi katere se je videla koža, pripovedujejo zgodbo. Drobna laž, ki si jo je privoščil, ji ga je približala. Njegov obraz je deloval priljudno in vedro, če ga le ne bi izdajale tiste oči, na dnu katerih, tam globoko notri, se je skrival drobec, morda iskra smrti. Jeanne je prešinilo, da je takšen moški ne bi zlorabil. Odkar je pred tremi leti prispela v Pariz, je imela občutek, da jo od vsega in od vseh ločuje nepremagljiva razdalja. Ta razlika je bila neomajna; v najnižjih trenutkih se ji je zdelo, da je predsodek, ki jo obdaja, neuničljiv. Zato je odnos med njo in mestom, ali pa ljudmi, ki so prebivali v tem mestu, lahko nihal med razvrednotenjem — nje same ali nevarnostjo njenega uničenja njih.

Charles, ki ni sodil v ta klub, če ne drugega, so njegova oblačila nakazovala buržoazno poreklo, v eni roki držeč pokrivalo in v drugi šopek svetlo rožnatih vrtnic, je kazal očitne namene, da bi se pomešal z njo, razvrednoteno žensko. Če ne bi bila utrujena, bi mu rekla, naj se drži stran. Ne nazadnje je bilo tako doma, na Haitiju, če je prostor, od koder je prihajala, še lahko imenovala dom: črnci so morda res lahko dosegli formalno enakost, vendar niso mogli deliti ne pravic, ne zabave, ne dela, ne žalosti, še groba ne s tistimi, ki naj bi jim bili načeloma enaki. Glas sužnjev na plantaži njenega očeta. Glas, ki je še prihajal do nje. Pripovedoval ji je, da se z njimi ni mogoče srečati nikjer, ne v življenju ne v smrti. Ni vprašala, ali se vrata neenakosti ne zaustavijo niti pred mejo onega sveta.

Čeprav je bilo v slačilnici zatohlo, je zaradi mraza, ki se je pretihotapil v notranjost in se pomešal z jedko mešanico alkohola in urina, zadrhtela. Nihče tu je ni nikoli vprašal, kako se je naučila peti, kje se je naučila peti, ker je bila mešanka, je bilo to nekako samoumevno, nadzornik je ob slabih dnevih, ko so se po prostoru razlegale le kletvice in rjovenje in celo brcanje, vpil: "Dvigni svoj glas, dvigni ga do neba, da te za boga milega sploh slišim!" Jeanne je prikimala, vedela je, da bi lahko zahteval vračilo že izplačanega honorarja, zato je pustila, da ji glasba zavibrira v kosteh, in si popravila korzet.

Roko je dvignila k počesanim in z oljem zglajenim lasem in se opomnila, da z obvladovanjem lahko doseže vse. S prsti je preverila zlatasto sponko, in ker se ni domislila česa pametnejšega, se je s hrbtom obrnila proč od razoglavega Charlesa. Nekaj časa je trajalo, sekundo, dve, tri, da je naredil korak proti njej, našel ušesca in kaveljčke, kar je bilo na pridušenem blagu razmeroma težko, toda Jeanne je vseeno postajala nemirna, rekla je, naj pohiti, da se čas izteka. Še njo je presenetila ostrina njenega glasu, predvsem pa jo je presenetilo, da je Charles naredil natanko tisto, kar je od njega zahtevala.

Ko je bilo mimo in se je čajeva voda že precedila ter so razmočeni listi ostali na beli krpi, je vedela, da je naredila napako. Morebiti se je zaradi tega začela na ves glas smejati. To je bila namreč edina stvar, ki jo je zares obvladala. Smejala se je močno, a iskreno in prikupno, včasih tudi laskavo in s soglašanjem; od nje so pričakovali velikodušnost, pripravljenost komentirati nekomične situacije in izrekati dovtipe, skoraj nihče pa ni pomislil, da je s takšnimi vnaprej pripravljenimi frazami prikrivala neznanje jezika. Še vedno, se pravi po vsem tem času v Parizu, je bila soočena s svetom, ki ga je videla, se ga dotikala, a ga ni znala poimenovati. Manjkala ji je množica besed, množica imen. Rože, drevesa, organi. Besede, ki se jih naučiš, ko odraščaš v deželi. Besede povabila h kosilu, nedeljskega poležavanja, pa tudi ostre, osorne besede, ki, ne glede na to, kako globoko zarežejo, še vedno izražajo pripadnost. Večina teh besed je zanjo obstajala v kreolščini. V Parizu se je svet bleščal drugače, na drugačen način, in jezik je bil povrhnjica tega bleščanja. Ko je hodila po ulicah, je gledala v tla, in ko je na tleh videla posušene kostanje in želode, je pomislila, da se brazgotina čez besednjak lahko bere tudi kot znamenje njene nečimrnosti. In ko je prvič razprla dlan ter vanjo ujela zamrznjeno vodo, je pomislila, da utegne biti res — nekaj v njej se je upiralo, da bi se sešilo s tukajšnjim okoljem, in da se bo najprej morala raztopiti, razdvojiti, razločiti od tistega, kar je še vedno bila. Ko ji je bilo pojasnjeno, kako se reče vatastim cvetovom, ki padajo z neba, je razumela, da jo bo, ne glede na to, koliko si bo nastalo praznino prizadevala napolniti z vsebino, odsotnost te vedno opredeljevala; v Parizu je lahko preživela le tako, da je obstajala kot ločeno bitje. Moški, ki so se je dotikali, so ji dali vedeti, da bi morala biti hvaležna, nadzornik v baru jo je presojal s kačjimi očmi. In da bi se izognila vsakodnevnemu ponižanju, se je zaprla v molk. Sčasoma je ugotovila, da je molk njeno tujost spremenil v skrivnost, skrivnost pa v privlačnost. In medtem ko se je njena lažna zapeljivost krepila, je imela občutek, da se njen resnični glas pogreza globlje v grlo.

Ko se je za silo umirila, in morebiti zato, ker se ji je Charles zasmilil, je izrekla kodo: prihajala je iz nekdanje suženjske kolonije Saint-Domingue; ob besedi nekdanjosti je začutila določeno zadoščenje.

Charles je modro prikimal, verjetno je bil to njegov način, kako se ji približati, je pomislila Jeanne, in pridobiti njeno prijateljstvo. Slišala je, da obstajajo tudi takšni belci, ki so spričo trpljenja, ki so ga morali prestajati črnci, izražali sočutje in naklonjenost. Spomnila se je, kako je na otoku, še kot deklica, ležala v notranjosti očetove hiše, v temi, in poslušala pogovore odraslih zunaj na dvorišču. Jezni črnci, ki so seveda imeli svoja razmišljanja in vedenja, so predpostavljali, da je odnos med črnci in belci mogoč samo kot ločitev; domneva se ji je še dodatno potrdila, ko so črnci z njenega otoka zahtevali osvoboditev izpod sužnosti in s tem pridobitev formalne moči samostojnega odločanja o sebi, kar je v praksi pomenilo prevzem oblasti v razmerah oboroženega boja, pa tudi linčanje, mučenje, razčetverjanje, obešanje predvsem belcev. Nepremično je zrla v Charlesa, kot da skuša predvideti njegov naslednji gib, kot da lahko zgolj iz pogleda razbere, kaj želi od nje, čemu se je znašel ravno tu, in ne kje drugje; očitno je bilo, da mu je zaradi njenega pogleda nerodno, sklonil je glavo, pri čemer je dobil ljubezniv izraz.

Preoblačilnica je bila majhna in neosebna, in čeprav ni imela okna, je Jeanne vedela, da je zunaj vladal eden tistih jesenskih dni, v katerih ima človek občutek, da se v sredici dneva nahaja noč. Vedela je tudi, da bodo obiskovalci kluba zaradi tega bolj razposajeni, celo nasilni, kar je med drugim pomenilo metanje kosov hrane na oder in zahtevanje večje mere golote. Od nelagodja se je presedla na stolu, in čeprav si je želela, da bi delovala pozorno, je s prstom samo pokazala proti glineni vazi. "Lahko jih pustiš tam." In preden se je zares poslovila, je globoko zavzdihnila ter se šele nato odzibala proti razlogu svojega nasedanja tu: takoj ko se je stemnilo, so bar napolnili gostje, ki so si prišli privoščit nekaj nostalgije ob pivu ali cracku, katerega vonj po janežu, pomešan z vonjem kikirikijev in cigaret, je Jeanne spomnil, da to tu ni vse, kar imajo, in ni vse, kar je. Na odru se je usedla na visok barski stol, privzdignila zgornje krilo iz perkala, prekrižala v enobarvne nogavice odete noge in začela prepevati zlajnano in nekoliko osladno pesem, toda to je bil repertoar, ki so ga zahtevali od nje. Zaradi luči ni mogla razločiti obrazov v množici, toda želela si je, da bi pravkar odigrani prizor v preoblačilnici ponovila in da bi se čudni moški s tankimi ustnicami in na kratko pristriženimi lasmi vrnil.