Letni nagovor predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen v Strasbourgu ne more biti več samo protokolarna obveza do Evropskega parlamenta oz. ritual, ki ga mora izvršilna oblast Evropske unije pač odkljukati v svojem natrpanem koledarju. Besed o prelomnosti, odločilnosti časa smo se že naposlušali in celo naveličali. A v resnici danes ni več prostora za zanašanje na samoumevnosti projekta, ki velja za najbrž največji povojni mirovni dosežek.

Samozavest, da je EU sposobna sama oblikovati svojo prihodnost in da ne bo samo kulisa zgodovinskih premikov, je v zadnjem obdobju nevarno izpuhtela. Negotovost, strah in razklanost so zdaj realno stanje, ki ga populisti in skrajna desnica še dodatno razpihujejo. Izkoristili so vrsto kriz, institucionalne in politične zagate Unije, tudi napake, manko voditeljstva z moralnim kapitalom. Tako so utrdili naracijo o povezavi, ki da ne deluje več, njena politična elita pa se je zaprla v slonokoščeni stolp in odtujila od ljudi.

Nevznemirljiv poskus

State of the European Union, programski govor prve med komisarkami in komisarji, je bil nevznemirljiv poskus utrditve strateških usmeritev in nevtralizacija kritik, ki so se še posebej močno usule na nemško političarko in njeno ekipo po okvirnem trgovinskem sporazumu med Brusljem in Washingtonom. Mnogi so sporazum razglasili za kapitulacijo pred vulgarnim, notoričnim narcisom iz Bele hiše, celo kot izdajo.

Nastopi in načrti vrha EU — zanimivo, von der Leyenova je nastopila v sakoju vojaško zelene barve — so bolj kot kdajkoli bliže vojaškim manifestom. Obramba in oboroževanje sta spričo vojne v Ukrajini postala ključni kurz, ob tem pa še konkurenčnost evropskega gospodarstva. Zeleni prehod ostaja, a niti revidiran in manj ambiciozen ni več na vrhu prioritet. Kar govorijo evropski politiki o strateški avtonomiji, je (samo)priznanje o ranljivosti kontinenta, ki je dolgo veljal za vodilnega v svetu. Ali vsaj ob boku ZDA. Vmes se je dvignila Kitajska, globalni jug pa je postal novi blok, na katerega je treba računati.

Brez arzenala

EU je brez arzenala lastnih zmogljivosti na številnih področjih. Še vedno bi lahko bila branik demokracije, človekovih pravic, vladavine prava, humanizma — a kaj, ko so delnice vseh teh civilizacijskih pridobitev strmo padle. Morda je z napovedjo sankcij in zamrznitvijo dvostranske pomoči Izraelu von der Leyenova le zmogla nekaj več odločnosti in konkretnosti, ko gre za tragedijo v Gazi. Toda v Palestini so številni vlaki (smrti) že odpeljali — in takrat EU ni zmogla (re)akcije.

Evropski socialni model se ob globalnem prestrukturiranju krha. Nanj pritiskajo inflacija, neizprosna demografija, gospodarsko nazadovanje, politični razkoli in sesedanje liberalnodemokratskega centra. Slovenija je del te zgodbe. V Franciji so bile na dan govora predsednice Evropske komisije splošna stavka, protesti in blokade cest. To je po svoje ironično, a je tudi zgovorna ilustracija stanja stvari v EU. Ta bi potrebovala stabilno in močno Francijo — toda realnost je drugačna.

Eksistencialna dilema

Je EU še (lahko) skupnost? Je morda po liniji najmanjšega skupnega imenovalca samo še skupni trg? To ni več nerelevantno vprašanje, ampak eksistencialna dilema. Ursula von der Leyen je v Strasbourgu poskušala rehabilitirati svojo verodostojnost in spet prevzeti pobudo.

Toda govorov o tem, da Evropa mora biti močna, samostojna in enotna, EU ne potrebuje več. Vse to vemo. Potrebuje dejanja, ki bi to potrdila in dokazala. Besede, ki jim ne sledijo dejanja, ki bi jih ljudje slišali in razumeli, so samo pospešek za cinizem, ki razjeda zaupanje v EU.