Izključitev Grimsa iz EPP — za tonjo je glasovalo 131 poslancev, proti pa samo sedem (čeprav ima Grims v Evropskem parlamentu po Janševih trditvah “veliko prijateljev”) — je pričakovano vzbudila vrsto reakcij in komentarjev. Nekateri so bili sočustvujoči, nekateri pa privoščljivi — češ, kako atiju Janši ni uspelo rešiti vojaka Grimsa itd. Nekateri pa so celo načenjali načelna vprašanja kot recimo, zakaj je bil kaznovan prav Grims, ki  zagovarja načela, vrednote in politiko svoje stranke, ne pa drugi poslanci SDS, ki se v tam očitno obnašajo bolj kameleonsko od njega.

S tem v zvezi nekateri že natolcujejo o notranji neenotnosti vsaj med evropskimi poslanci iz SDS, če ne celo o notranjem razkolu v SDS. Kar je po mojem pretiravanje.

Bolj desni od desnih

Izključitev Grimsa iz EPP in vse, kar jo je spremljalo, je zanimivo iz drugega zornega kota. Namreč: izključitev je jasno pokazala, kako zelo desna je slovenska desnica. Pa tudi, kako zelo desna je slovenska politika nasploh.

To je ponovno oživilo tezo Jana Makaroviča (1934–2018), da je v Sloveniji treba levico in desnico razumeti drugače, kot ju razumejo drugje v Evropi oz. na Zahodu. To sicer ne pomeni, da je treba levico razumeti kot desnico, desnico pa kot levico. Toda Grimsova izključitev je pokazala, da v Sloveniji še danes ne veljajo politične opredelitve in označbe, ki veljajo v Zahodni Evropi. Afera Grims je dokazala, da SDS, ki jo imamo v Sloveniji za “normalno desno stranko” — kot o njej govorijo njeni zagovorniki, člani in simpatizerji —, gledano iz evropske perspektive ni normalna desna stranka. In da v Sloveniji oziroma za SDS levica ni to, kar je levica v Evropi.

Gremo lepo po vrsti.

Zakaj izključitev?

Začeti je treba z Grimsovim pojasnilom v zvezi z njegovo takrat še potencialno izključitvijo iz EPP: Grims je povedal, da je v evropskem parlamentu zagovarjal vrednote, načela in politiko, ki jih zagovarja njegova stranka. Torej SDS. Nič drugega.

Če pustimo ob strani, da je na Grimsovo izključitev verjetno vplivalo tudi kakšno neizrečeno, neizpostavljeno, nepojasnjeno dejstvo — recimo zamera, da je glasoval proti Ursuli von der Leyen kot kandidatki za predsednico Evropske komisije —, je Grims z eksplicitnim zagovarjanjem vrednot, načel in politik SDS, v percepciji EPP deloval pretirano desničarski. Da so načela, vrednote in politike, za katere se je zavzemal kot za vrednote, načela in politike SDS, EPP razumela kot skrajno desna načela, ki ne sodijo v njihovo poslansko skupino.

Povedano drugače: vrednote, načela in politike, ki jih je zagovarjal Grims  — torej vrednote, načela in politike SDS —, so evropski parlamentarci in politiki prepoznali kot preveč desničarske, da bi bile združljive z vrednotami, načeli in politikami EPP. Zato so ga izključili.

Izključiti tudi SDS

Na tem mestu dobi zgodba širšo politično in družbeno dimenzijo. 

Če je EPP prepoznala Grimsa kot preveč desničarskega, da bi lahko bil še naprej njen član, se samo po sebi odpira vprašanje, ali ne velja to tudi za SDS. Ali ni tudi SDS, katere vrednote, načela in politike je zagovarjal Grims, preveč desničarska, da bi lahko bila še naprej članica skupine EPP? 

To je še posebej relevantno vprašanje, ker tudi Janša izjavlja, da EPP z Evropsko komisijo vred ni dovolj desno orientirana. In da če ne bo popravila kurza, “SDS ne bo več zraven”? In ker tudi Romana Tomc izjavlja, da je Evropska komisija “preveč levo usmerjena”, njene politike pa označuje kot “politike progresa”, “zeleno politiko” in “socializem”? In dodaja, da se zavzema in da se bo tudi javno zavzemala “za bolj tesno sodelovanje z evropskimi konservativci”, ki so po njenem mnenju “povsem normalna politična skupina”.

“Abnormalna” desnica

Če pustimo ob strani, kaj to pomeni za položaj in politiko SDS v Evropskem parlamentu, je očitno res tisto, kar je izključitev Grimsa obelodanila: namreč, da je SDS bolj desna od strank, ki sestavljajo EPP, in da se jasno in javno nagiba k evropskim konservativcem oz. k evropski skrajni desnici, s katero je v preteklosti sodeloval že Grims.

SDS zato ni nekaj, kar bi razumeli kot “normalno evropsko desnico”. V to kategorijo sodijo v glavnem stranke, ki sestavljajo EPP. Kar potrjuje tezo, ki jo sama zagovarjam že dolgo: da SDS ni “normalna desna stranka”, temveč stranka skrajne desnice, s katero si deli nekatere svoje ključne vrednote in politike.

To tudi pomeni, da v Sloveniji “normalne desne stranke” sploh ni. Takšno stranko je poskušala vzpostaviti Ljudmila Novak s takrat še svojo NSi, vendar ji ni uspelo. V Sloveniji imamo močno desno stranko, ki vsebinsko — po logiki evropskih političnih strank in politik — sodi med stranke skrajne desnice. Zato je slovenska desna politika bolj desna od evropske desne politike. Kar je samo po sebi dovolj povedno in zaskrbljujoče.

“Leva grožnja”

Isto velja tudi za levico oz. Levico. Stranka Levica, ki je po evropskih kriterijih “normalna leva stranka” — in ki jo nekateri vidijo tudi kot socialdemokratsko stranko —, v diskurzu slovenske skrajne desnice namreč velja za skrajno levo. Za komuniste. Za komunajzarje. Za tiste, ki se jih je treba bati. In zoper katere se je treba združeno boriti. Ki jim je treba — kot je povedal Kacin — na vsak način preprečiti ponovni prihod na oblast. V zvezi z njo se govori o levi diktaturi. In podobno.

To pomeni, da tudi Levica v slovenskem političnem prostoru ne zavzema tistega položaja, ki ji glede na evropske politične standarde pripada. Ampak je percipirana kot bistveno bolj leva stranka. Kot “leva grožnja”. Čeprav je v zahodni Evropi ne bi tako videli.

Evropska perspektiva

Kaj nam govorita primera SDS in Levice skupaj? Kaj skupaj dokazujeta?

Gre za zelo jasno in prepoznavno stvar. Namreč za to, da je slovenski politični prostor bistveno bolj desno orientiran kot politični prostori zahodnoevropskih držav. In Evropskega parlamenta. Vsaj za eno stopnjo oz. en razred bolj desno orientiran. Tisto, kar je iz evropske perspektive videti kot skrajno desna konservativna politika, v Sloveniji velja za “normalno desno politiko”. Pa tudi tisto, kar je iz evropske perspektive videti kot normalno sprejemljiva leva ali socialdemokratska pozicija, je v Sloveniji videti kot skrajno leva pozicija.

Ko govorimo o ključnih dosežkih Slovenije po osamosvojitvi, je to vsekakor eden od pomembnejših. Čeprav je zamolčan. Petintrideset let po osamosvojitvi je Slovenija politično gledano bistveno bolj desno orientirana družba od velike večine zahodnoevropskih družb. V Sloveniji so normalne in sprejemljive vrednote, norme in politike, ki so v večini zahodnih evropskih družb percipirane kot preveč desne oziroma desničarske, da bi še bile sprejemljive. Obenem pa se v Sloveniji zdijo nesprejemljive tiste levo orientirane politike, ki v evropski perspektivi veljajo za povsem normalne in sprejemljive leve politike.

Bilo bi dobro, če bi se tega dejstva zavedali. Zelo dobro zavedali. To je že zdaj eden od ključnih problemov Slovenije. V prihodnosti pa bo še bolj.