Očitno je, da minister Bešič Loredan dela natančno to, kar smo nekateri sumili že od vsega začetka: odpravlja vse ovire za širitev koncesionarjev v slovenskem zdravstvenem sistemu. Še posebej za družinske zdravnike. Tisto, na kar nekateri opozarjamo že leta — namreč, da bo koncesionarstvo na dolgi rok uničilo javno zdravstvo —, se uresničuje.
Bolj odkrito kot sam minister je to povedal Erik Brecelj, ko je sliko slovenskega zdravstva naslikal tako, da je postalo jasno, da bi ukinitev koncesionarjev pomenila konec delujočega zdravstvenega sistema v Sloveniji.
Tako minister kot vodja strateškega sveta za zdravstvo sploh ne razmišljata o kakršnemkoli omejevanju, kaj šele ukinjanju koncesionarjev. Vse kaže, da se bo koncesionarstvo še okrepilo in razširilo.
Denar iz javne zdravstvene blagajne se bo tako še v večjem obsegu pretakal v zasebne žepe zdravnikov. Kar je seveda privatizacija zdravstva. Ne formalna ali eksplicitna, ampak prikrita, implicitna. Prikriti, implicitni privatizaciji pa bo seveda sledila tudi javna in eksplicitna. Kar nas glede na to, da vlada sledi estonskemu modelu, ne sme čuditi.
Famozna analiza stanja
Kot smo prav tako sumili že od vsega začetka, famozna Bešič Loredanova analiza stanja v slovenskem zdravstvenem sistemu — katere dejanski ugotovitve so še vedno misterij —, prav tako utemeljuje, da brez privatnega zdravstva ne bo šlo. A da je tako, je seveda stvar odločitve. Kot sem tudi že večkrat pisala.
Če bi vlada postavila figure na šahovnico drugače — recimo tako, da se koncesionarstvo slovenskemu zdravništvu ne bi splačalo —, bi igra potekala drugače.
Sistemska korupcija je žal neizogibna. Ker je sistem oblikovan tako, da ko deluje, skupaj z njim nujno deluje tudi korupcija. Zdi se, da je korupcija, povezana z javnimi razpisi, tak tip korupcije. Sistemsko korupcijo pa prinaša tudi privatizacija javnega zdravstva.
Slovensko zdravništvo morda res ne kaže neke moralne drže, socialnih veščin in drugih lastnosti, ki so v idealizirani podobi zdravnika del zdravnikove osebnosti. Dokazano pa zdravništvo obvlada eno stvar: kalkulativno razmišljanje v lastno korist.
Kar pomeni: figure na šahovnici bi bilo treba postaviti tako, da bi se delo v javnih zavodih splačalo bolj kot v koncesionarstvu. Potem bi se vse skupaj odvijalo v drugo smer. Zdaj pa so figure postavljene tako, da se (naj)bolj splača koncesionarstvo.
Maskiranje privatizacije zdravstva
Ni pa skladno s pričakovanji, kako maskirajo privatizacijo zdravstva. Najprej so to delali pričakovano: ne vemo še, kako bo stvar potekala, ne moremo še sprejemati končnih odločitev itd. itd. Za to meglo pa so se že sprejemale končne odločitve. In zoper njih ni mogoče nič več narediti.
Še dodatno meglo pa širi tudi Erik Brecelj s trditvijo, da je bistveni problem slovenskega zdravstva problem korupcije.
Ne trdim, da korupcija v zdravstvu ni problem. Seveda je. Tudi ne trdim, da javni razpisi niso problem. Ker so. In to ne samo v zdravstvu. Niti ne trdim, da se Brecelj ni nagledal korupcije v zdravstvu v obsegu, ki si ga niti slučajno ne moremo predstavljati. Popolnoma verjamem, da je Brecelj videl nepredstavljive stvari.
Toda zato sklepati, da je javni sektor v zdravstvu problem oziroma minus, zasebni sektor pa dober in plus, da je torej treba javni sektor uničevati, zasebnega pa krepiti, je ne samo napačno, ampak nevarno.
Definicija korupcije
Razlogov za to je cela vrsta. Naj spomnim samo na tistega, ki se ga vsi spomnimo: zdravstveni sistemi s šibkim javnim sektorjem so se v kovidu odrezali bistveno slabše od tistih z močnim javnim sektorjem. To so ves čas izpostavljali tuji zdravniki iz vrste zahodnih držav.
Zato se mi zdi izjemno nevarno, da vlada zdaj definira korupcijo kot glavni problem slovenskega zdravstva, ne definira pa kot problem zasebnega sektorja.
Kot sem rekla: se strinjam, da je korupcija problem. A problem je tudi zasebni sektor. Natančneje: problem je potekajoča privatizacija zdravstva, ki jo prikazujejo kot manjše zlo. Kot nekaj, brez česar ne gre. Kot nekaj, kar sploh ni problem. In kot nekaj, kar ni korupcija oz. kar korupcijo v zdravstvu odpravlja.
Boj zoper korupcijo je nujen. Ni pa dovolj. Ali korupcija ali koncesionarstvo je lažna dilema. To nista nasprotujoči si alternativi. Oboje je že sámo po sebi oblika sistemske korupcije. In to neglede na to, kako pošteni so na osebni ravni ljudje, ki v teh procesih sodelujejo.
Osebna in sistemska
Treba je jasno zapisati: privatizacija javnega zdravstva je po definiciji korupcija. In to sistemska korupcija. Korupcija je lahko osebna ali sistemska. Osebna korupcija v javnem zdravstvu je problem. Sistemska korupcija pa je neizogibna. Ker je sistem oblikovan tako, da ko deluje, skupaj z njim nujno deluje tudi korupcija. Zdi se, da je korupcija, povezana z javnimi razpisi, tak tip korupcije. Sistemsko korupcijo pa prinaša tudi privatizacija javnega zdravstva.
Brecljev in Loredanov boj proti korupciji brez dvoma vsi podpiramo. A da bi verjeli, da se proti korupciji tudi zares borita, morata ustaviti privatizacijo javnega zdravstva. Kar pomeni, da morata odpraviti koncesionarstvo. Boj zoper korupcijo v javnem zdravstvu je nujen. Ni pa dovolj. Ali korupcija ali koncesionarstvo je lažna izbira. Korupcija in koncesionarstvo nista nasprotujoči si alternativi. Tako privatizacija kot koncesionarstvo sta že sami po sebi obliki sistemske korupcije. In to neglede na to, kako pošteni so na osebni ravni ljudje, ki v teh procesih sodelujejo.