To, kar se dogaja na slovenski politični sceni, je v resnici vedno težje gledati. Vzrok ni samo eden. Problem ni samo to, da gre za politiko prevare Logarjevih Demokratov. Kot je to končno ugotovil tudi Golob. Vzrokov je bistveno več. In ti se ne dotikajo samo Logarja in Demokratov ter Stevanovića in Resni.ce. In seveda Janšem ključnega igralca tega preigravanja. Vsaj toliko se dotikajo tudi leve politične opcije. Kako ta opcija dela politiko. Ali natančneje, kako je ne dela. In tudi predsednice Nataše Pirc Musar.

Problemi in metode

Če začnemo z Golobovo izjavo o politiki prevare, ni problem samo to, da se takih metod poslužuje Logar. Kot tudi ni problem samo to, koliko besed je požrl Stevanović. Kar je postalo splošna tema zgražanja. Po mojem je vsaj tako velik problem tudi to, da levica oz. Golob vse do tistega usodnega petka očitno niso dojeli, da Logar igra politiko prevare. In da je Stevanović lažnivi kljukec. In to neglede na to, da smo mnogi že od nastanka Demokratov javno pisali, da gre za točno to. Za projekt politične prevare. Da so Demokrati Janšev satelit. Kot tudi Stevanović s svojo Resni.co.

Ta opozorila so bila interpretirana na najrazličnejše negativne načine. Da gre za politične skrajneže. Da gre za ljudi, ki niso odrasli. Da mora slovenska politika končno odrasti. In se začeti pogovarjati. In povezovati. Itd.

Grandiozni self

Lahko razumem, da so levici in še posebej Golobu — zlasti po zmagi na volitvah — taka stališča bila bolj všeč od opozoril, da gre za politično prevaro. Ki bo imela za Slovenijo dolgoročne posledice, če ji bo levica nasedla.

Ljudje z narcisističnimi lastnostmi raje slišijo tisto, kar godi njihovemu grandioznemu selfu, kot pa tisto, kar jim ni všeč. A to ni tisto, česar ne razumem. Ne razumem nečesa drugega. In sicer tega, da ne ukrepaš preventivno, ko si opozorjen na možnost politične prevare. Da se ne zavaruješ. Če že ne zaradi politične usode lastne države, pa vsaj zaradi samega sebe. In si ne izoblikuješ — vsaj tega, če že ne drugega — plana B. Torej plana, ki te bo zavaroval, če gre morda res za politično prevaro, kot te opozarjajo drugi.

Ponovitev Jankovićeve napake

Kot sem že zapisala, Golob na tej točki ponavlja Jankovićevo napako. Tudi Janković je bil opozorjen, da pri njegovem poskusu oblikovanja vlade obstaja možnost politične prevare. In da vlade ne bo mogel sestaviti, če tega ne bo dojel. In ker ni dojel, je ni sestavil. Kot je ne bo sestavil Golob. Ki je bil prav tako opozorjen, da gre pri možnosti oblikovanja vlade z Demokrati in Resni.co za politično prevaro.

Golob prevare ni dojel in je na volitvah zmagal v prazno. Tako kot Janković. Ne Golob ne Janković očitno nista mogla dojeti, da ju nekdo — in ta nekdo je Janša — izigrava. Da ju ne jemlje resno. Te možnosti človeško nista bila sposobna dojeti kot resne možnosti. Zato sta oba izgubila dobljene volitve. 

Resnici na ljubo ju je Janša jemal še kako resno. Toda napako sta naredila onadva. Tako Janković kot Golob namreč nista jemala Janše dovolj resno. In sta to drago plačala.

Politična nedoraslost

Težava seveda ni samo v tem, da sta v igri z Janšo izgubila Janković in Golob osebno. To bi bilo zanemarljivo. Težava je v tem, da je zaradi njune politične nedoraslosti izgubila Slovenija. Kot država. In kot družba. Zdaj, ko se po Golobovi dogaja že drugič, pa bo izgubila še več, kot je izgubila zaradi Jankovićeve napake.  

Posledica bodo še hujše, če se bo zaradi dejstva, da bo končal v opoziciji, Golob poslovil od politike. Če bo spet zajadral v poslovne, bolj dobičkonosne vode. Golobova edina šansa, da ohrani kolikor toliko resen človeški in politični renome, je ta, da se sprijazni s statusom opozicijskega politika. Da oddela mandat, ki ga je dobil od volivcev. Mandat političnega liderja levice. Ta mandat je dobil. Neglede na to, ali bo vodil vlado. Ki je seveda ne bo vodil. Ali če bo vodil opozicijo. Ki bi jo moral voditi. Golobova družbena, politična in človeška dolžnost je, da se organizira, da bo čim bolj uspešno vodil opozicijo. Kar pomeni, da se mora opremiti s strokovnjaki. Pravniki. In ostalimi. Ki mu bodo pomagali ustavljati novo vlado. Na vsakem koraku. Tako dolgo, kot bo treba.

Ni dovolj, da se Golob zgraža. Ni dovolj, da moralizira. In ugotavlja, da je bil izigran. Ni bil zato izvoljen. Za to, da je bil izigran, si je kriv sam. Ker Janše ni jemal dovolj resno. Še vsak, ki Janše ni jemal dovolj resno, je bil v slovenski politiki izigran.

Še manj pa ima Golob pravico moralizirati o politični prevari in laganju. Navsezadnje je tudi sam igral igro političnih prevar in neresnic. Do svojih ljudi. Do Klakočar Zupančičeve. In drugih. Tudi Han je igral to igro. Do Fajonove. In drugih.

Pomota Pirc Musarjeve

Poleg levice in Goloba pa se je usodno zmotila tudi Pirc Musarjeva. Iz istega razloga kot Golob. In pred tem Janković. Tudi ona je namreč mislila, da je treba politično igro igrati pošteno. Z jasnimi in javnimi pravili. In se držati dogovorov. V tem duhu je naredila usodno napako, ko je javno razglasila, da bo dala mandat za sestavo vlade prvemu, ki ji bo prinesel 46 poslanskih glasov. 

Zakaj je bila to napaka? Zato, ker je s tem jasno povedala Janši, kaj mora storiti, da bo postal novi mandatar. Prinesti ji mora 46 poslanskih glasov. In tako se je Janša lotil dela in se z vsemi sredstvi namenil izpolniti zastavljeni pogoj. 

S tem pa je Pirc Musarjevo potisnil ob zid. Ne samo zato, ker mu bo, ker mu bo morala zaupati položaj mandatarja, če bo izpolnil pogoj 46 poslanskih glasov. A če bo to storila, se bo ustrelila v koleno. Osebi, vpleteni v afero Black Cube, kot predsednica republike nikakor ne bi smela zaupati mandata za oblikovanje vlade. 

Če pa mu zaradi vloge, ki jo je odigral v omenjeni aferi, tega položaja ne bo zaupala — kar bi bilo z njene strani edino pravilno in odgovorno —, pa se bo prav tako ustrelila v koleno. Ker ne bo izpolnila obljube. Kar pomeni: karkoli že bo storila, Janša jo bo pribil na križ. Na kar je že kar nekaj časa čakal. Ne povsem jasno ostaja samo, kakšne politične in osebne posledice bo to imelo za Pirc Musarjevo.

Težko je to gledati

Skratka: trenutno je slovensko sceno težko gledati. Ne samo zaradi tega, kar sta naredila Logar in Stevanović. Namreč prelomila kdo ve koliko danih besed. Itd. Ampak tudi zato, ker je isto igro izigravanja in laganja igral tudi Golob. Pa tudi Han. In to do lastnih ljudi. In ker se je v naivno prepričanje o političnem fair playu in jasnih pravilih, enakih za vse, ujela tudi Pirc Musarjeva. Vprašanje je namreč: ali ista pravila res lahko veljajo za vse? Za tiste, ki so v aferi Black Cube sodelovali? In za tiste, ki niso? 

Odgovor na to vprašanje poznamo. Če povem eksplicitno: ko bo Janša prišel znova na oblast, mu glede afere Black Cube nikakor ne bomo pogledali skozi prste. Ker pri tem sploh ne gre več za Janšo samega. Gre za definiranje oz. redefiniranje meja dopustnega v slovenski politiki in politični kulturi.