Vprašanje, kdo bo zmagal na naslednjih parlamentarnih volitvah v Sloveniji, še ni zelo urgentno, je pa zanimivo. Že zdaj, kakih pet letnih časov pred domnevno usodnim plebiscitom — in obenem neobvezujočim referendumom —, je namreč jasno, da zmagovalca ne bo. Rezultat bo neodločen. To bo nekakšen remi.

Pobožni pesimizem

Trenutno je aktualna opozicija v ofenzivi. Če bi bile volitve bog ne daj že to nedeljo, bi največ glasov dobila SDS. Tako vsaj kažejo javnomnenjske ankete, na katere pa se ni pametno preveč zanašati. Tako imenovane sondaže so namreč nekaj drugega kot politični duh časa oz. trenutka. Navidez so eksaktne in preverljive in imajo res neko prerokovalno vrednost, ki pa jo zmanjšuje in relativizira časovna diskrepanca, polna najrazličnejših vhodnih podatkov.

Ankete se po zanesljivosti ali vsaj po verjetnosti ne morejo meriti z državljanskim občutkom, ki bazira na volilni in rezultatski intuiciji. In če se komu zdi, da je ta metoda v narekovajih preveč odvisna od pobožnih želja — ali malo manj pobožnega pesimizma —, naj prosim upošteva, da na tem bazirajo tudi anketni odgovori.

Zmaga v narekovajih

Skratka, opozicija.

SDS bo na naslednjih volitvah res verjetno zmagala, toda to bo zmaga samo v narekovajih. Dobila bo res največ glasov od vseh strank, toda s tem si ne bodo mogli prav nič pomagati. Janševa SDS lahko pri sestavljanju koalicije računa samo na Toninovo Novo Slovenijo in na Logarjeve novokomponirane Demokrate.

Iz tega desničarstva pa seveda ne bo nič. To ne bo vlada. Vse te tri stranke skupaj — niti po najbolj optimističnem scenariju — namreč ne bodo osvojile (veliko) več kot štirideset poslanskih sedežev. Desničarske — ali desnosredinske koalicije (da ne bo kdo užaljen) — definitivno ne bo.

Ne bo pa niti tako imenovane velike koalicije. Tokrat se ne bo zgodilo, da bi katerakoli od levih ali levosredinskih strank sklenila izdajalsko španovijo z desničarji, kot sta leta 2020 to storili Počivalškova Stranka modernega ex-Cerarja in DeSUS. Treba je namreč upoštevati, da so v tem levem taboru zdaj sami fanatiki, ki jim deklarativno nesodelovanje z Janšo pomeni veliko več od koristi, ki bi jim jih prinesel vstop v koalicijo pod njegovo taktirko.

Velika koalicija

Velika koalicija, kaj je sploh to? Velika koalicija je največja pobožna želja, kar jih je kdaj v Sloveniji obstajalo. In kako patetična! To imaginarno berglo praviloma uporabljajo tisti politiki in/ali analitiki, ki si želijo, da bi bile stvari preprostejše. In da bi se vsi imeli radi, radi, radi. 

Seveda pa politične stvari v Sloveniji niso preproste. Nimamo se niti malo radi. In tudi ni nobenega razloga in motiva, da bi se res imeli. Prepad med levico in desnico je nepremostljiv. In tako bo tudi ostalo, dokler bo na desnici glavni Janša. A tudi ko on ne bo več predsednik stranke — in ko ne bodo več podglavni Grims, Tomčeva, Zver —, bodo še vedno tukaj Hoivik, Mahnič in Tomašičeva.

Moja pobožna želja je, da SDS razpade. Nekega dne. To pa se bo lahko zgodilo samo takrat, ko Janše ne bo več ali ko je ne bo več držal skupaj. To je po mojem pogoj, da Slovenija enkrat v svoji zgodovini dobi normalno desnico. Brez SDS. Takrat bi se lahko politika sprostila. 

Demokratična normalnost

Po drugi strani pa je tudi jasno, da stanje na levem, trenutno vladnem koalicijskem polu ni tako brezupno in nevzdržno, kot bi ga rada prikazala očitarsko ofenzivna opozicija. Dejstvo je, da je marsikaj od tega, kar vladi in večini v Državnem zboru naprej mečejo, prekleto res. Dejstvo pa je tudi, da je povprečen, ne nujno levici naklonjen volilec veliko pametnejši ali vsaj veliko trezneje razmišljujoč, kot pa si to predstavljajo popadljivi desničarji.

Aktualna vlada in parlamentarna večina sta v glavnem res oportunistična in hlinjeno prijazna, marsikdaj tudi prismojeno korektna elita omejeno sposobnih brezveznikov. Vendar smo lahko brez skrbi, saj ostajajo v mejah demokratične normalnosti in državljanom dovoljene brezbrižnosti.

Kresnička na koncu tunela

Da je aktualna oblast grožnja za demokracijo in napredek, je hudo pretirano trditi. To je samo propagandistična fantazma ortodoksnih desničarjev in njihovih pobesnelih medijev, ki vidijo kresničko in mislijo, da je to luč na koncu tunela. Ljudje — ne njihovi volilci, seveda — se tega intuitivno zavedajo že zdaj, na volitvah pa bodo to racionalizirali. 

Ker pa imajo ti omejeno sposobni brezvezniki svoje notranje probleme, bo rezultat volitev neodločen. Ker pa remi v politiki ne obstaja, lahko pričakujemo podaljšek ali celo streljanje enajstmetrovk.