“Gospe in gospodje! Zdaj boste videli največji čudež vseh časov — najmučnejšega Mučnega Adolfa, ki ga doslej še nihče ni premagal. Gospe in gospodje! Prosim, sedaj bo prišel mučni Adolf, prosim lepo!”

Ko gre za domišljijo, je težko preseči Astrid Lindgren in njeno Piko Nogavičko. A ravno to je nedavno uspelo umetno inteligentnemu hišnemu pucfleku Elona Muska po imenu Grok. Ta je na omrežju X oznanil, da je Elon Musk, gospe in gospodje, telesno bolje pripravljen od LeBrona Jamesa in Mika Tysona, pametnejši od Leonarda da Vincija in smešnejši od Jerryja Seinfelda. Najmučnejši mučni Elon, prosim lepo.

Grokovih trditev o Muskovi najmučnejši moči danes ne boste več našli na družbenih omrežjih, saj so bile le dan ali dva po objavi potihoma izbrisane. Musk pa se je posul z digitalnim pepelom in izjavil, da je bil Grok “žal zmanipuliran z agresivnimi pozivi, zaradi katerih je izrekel absurdno pozitivne stvari o meni”.

Hišni inteligent

Če je Musk s tem želel ubraniti intelektualno avtoriteto svojega hišnega inteligenta, mu to vsekakor ni uspelo. Vseeno je namreč, ali je bil Grok izvorno butast po zaslugi slabega programiranja Muskovih nevidnih kuratorjev algoritmov, ki skrbijo, da je umetna inteligentnost usklajena z neume(s)tnimi interesi lastnikov platform, ali pa je preprosto tako šlampasto sestavljen, da ga je mogoče z nekaj spretnimi izzivi sprovocirati, da govori absurdne bedarije. LeBrona resda muči išias, ampak Elon, dragi: trditev — pa čeprav izzvana —, da si telesno bolje pripravljen od njega, je morda smešnejša od Jerryja Seinfelda, inteligentna pa gotovo ne.

Seveda bi bila napaka, če bi vpliv vse hitrejšega razvoja umetne inteligence na družbo ocenjevali samo na podlagi Grokovih neumnosti. UI je transformativna tehnologija. Prinaša veliko dobrega, a tako kot vsaka tehnologija tudi tveganja. Ne gre za to, da bi bila umetna inteligenca po definiciji dobra ali slaba. Tako kot večina človeških izumov od pradavnine — z očitno izjemo jedrskega orožja in pice z ananasom — je sama po sebi vrednostno nevtralna. Tega pa seveda ne moremo vedno trditi za tiste, ki jo nadzorujejo in uporabljajo za doseganje svojih ne vedno najplemenitejših interesov.

“Mehanični Hitler”

Elon Musk je bil že večkrat zasačen pri vplivanju na Grokove odgovore na način, da ustrezajo njegovim pogledom na svet. Tako je julija letos izjavil, da spreminja Grokov algoritem, da bi preprečil “papagajsko ponavljanje trditev tradicionalnih medijev, da je političnega nasilja več na desnici kot na levici”. Grok je potem že kmalu začel hvaliti Hitlerja in se označevati za “mehaničnega Hitlerja”.

Najmučnejši Adolf, gospe in gospodje. Prosim lepo.

Musk se je ponovno opravičil in obljubil, da nikoli več. Do naslednjič.

Umetna inteligenca še zdaleč ni tako mehanična in avtonomna, kot se nam pogosto zdi. Čeprav jo nekateri želijo predstaviti kot čarobno in popolnoma samostojno programsko opremo, v resnici stoji na vrhu ogromne človeške piramide. Za vsakim modelom stojijo ljudje, ki čistijo in označujejo podatke, testirajo prompte, ocenjujejo odgovore, iščejo napake, oblikujejo vmesnike, pripravljajo in popravljajo navodila za algoritme, pišejo in prevajajo besedila, snemajo glasove, fotografije in video posnetke, upravljajo podatkovne centre, kopljejo minerale za čipe ter v nizko plačanih in pogosto obskurnih pogojih preverjajo rezultate.

Človeške intervencije

Zakaj je to pomembno vedeti? Najprej zato, ker je treba UI uporabljati etično — to pa zahteva poznavanje okoljskih in socialnih stroškov, ki jih povzročamo z njeno uporabo. Še bolj pomembno pa je razumeti, da je na skoraj vsakem od teh nevidnih nivojev človeških intervencij, ki se skrivajo pod krinko navidezne avtomatičnosti in nevtralnosti mehaničnega učenja, mogoče vplivati na izid. To ni teoretična možnost, to se dogaja. In ne vedno na tako očiten in butast način, kot to počne Grok v čaščenju psihofizičnih sposobnosti svojega gospodarja.

Umetno inteligenco je treba uporabljati inteligentno. Površna uporaba UI nas ne dela bolj pametne. Prej obratno. Ljudje, ki na družbenih omrežjih poskušajo dokazati svoj prav in se ob tem sklicujejo na umetno inteligenco, spominjajo na žrtve botoksa, ki se med seboj prepirajo, katera izmed njih ima lepše ustnice. 

Regulacija

Pa da ne bi kdo pomislil, da se grem ludistični upor proti umetni inteligenci. Sveta ne moremo zavrteti nazaj in tega ne bi smeli niti poskušati. Tudi če bi to bilo mogoče. UI ne samo obeta, ampak že dejansko prinaša ogromen in pozitiven napredek na mnogih področjih — od medicine in varovanja okolja do vsakdanjega življenja. A da bi ta ogromen potencial uporabili v korist družbe in posameznikov in se pri tem izognili pastem, ki jih prinašajo manipulacije in zlorabe, je treba najprej vložiti bistveno več napora v izobraževanje. To je potrebno, da tehnologijo razumemo in upravljamo, ne pa da bi nekdo s tehnologijo upravlja nas.

Potrebna je tudi regulacija. Trenutni ihtavi poskusi, da bi se pod ameriškim pritiskom v Evropi odrekli pravici, da ustrezno uredimo uporabo UI in preprečimo njene zlorabe, lahko imajo zelo resne posledice za prihodnost Evrope kot prostora demokratičnosti, človekovih pravic in svoboščin. Navsezadnje vsi sprejemamo — tudi Američani — regulacijo in stroge pogoje na večini drugih področij. Tudi atomskih jeder ne more cepiti kdorkoli kot polena v drvarnici, pa čeprav se zavedamo, da je uporabo fosilnih goriv treba zmanjšati. Od farmacevtske industrije upravičeno zahtevamo, da se drži postopkov, preden na trg pošlje nova zdravila. Ne vem torej, zakaj bi se odrekli pravici — in dolžnosti —, da podobne varovalke uvedemo tudi glede tega, kar nam Grok in pajdaši (predvsem njihovi lastniki) špricajo direktno v možgane.

Za uspešno izkoriščanje vseh pozitivnih plati tehnološkega razvoja — in za zaščito pred temnimi platmi njene (zlo)rabe — je treba umetno inteligenco demistificirati. Tudi v najbolj razviti, še neobstoječi inačici ne bo šlo za odnos med človeštvom in tehnologijo, ampak za odnose med ljudmi — skozi tehnologijo in z uporabo le-te. Tudi tu gre na koncu za razmerja moči. Odgovor bo zahteval več človeške inteligence, kreativnosti in samozavesti.

Demistifikacija

Če se vas vse pogosteje loteva tesnoba ob misli na skorajšnjo nadvlado tehnologije, ki bo človeštvo podredila tiraniji umetno inteligentnih botov in robotov, si še enkrat preberite Piko Nogavičko. Tako je njen obisk v cirkusu razložil Grokov kolega ChatGPT:

“Prizor, v katerem Pika premaga Mučnega Adolfa, je šolski primer subverzije moči. Mučni Adolf pooseblja institucionalno, odraslo, spektakelsko moč, ki zahteva slepo občudovanje. Pika pa stopi na oder kot njegovo popolno nasprotje: otrok, deklica, svobodna in igriva, brez potrebe po dokazovanju. Ko premaga Adolfa, razbije predstavo o tem, kdo sme biti močan — in kdo naj bi ostal šibek.”

“Tule ni plac za špase,” Piki zabrusi cirkuški ravnatelj: “Puberi se, dokler tvoje nesramnosti ne sliši mučni Adolf.”

“Didel didel dajčka, mi imamo zajčka,” mu je odgovorila Pika, potem ko je orjaka ročno položila na hrbet. 

Astrid Lindgren je razumela razmerja moči. Ni nevarnosti, da bi nam kadarkoli vladali roboti. Če nas bo kdo podjarmil, bodo to najbolj mučni Adolfi iz mesa in krvi. A le, če jim bomo to sami dopustili.