Če le morem, vedno gledam državne proslave. Pa ne zato, ker bi bila kakšna zadrta nacionalistka, ki bi ji bile državne proslave eden od ključnih trenutkov potrjevanja lastne identitete. Ampak zato, ker so državne proslave praviloma koncentrat, ubeseditev in utelešenje politične logike oblasti, ki v nekem trenutku vlada.

Kot otrok socializma se dobro spomnim socialističnih proslav. Na katerih smo kot učenci nastopali v šolah. Zato sem videla sobotno mahanje s slovenskimi zastavicami na proslavi ob dnevu državnosti kot ponovitev, remake mahanja s papirnatimi jugoslovanskimi zastavicami na naših socialističnih proslavah.

Vsi se spomnimo tudi postsocialističnih proslav. Tistih ob osamosvojitvi. In onih potem. Ki so se spreminjale, kot so se spreminjale stranke in koalicije, ki so v določenem trenutku vladale.

Nekoč je bil očenaš

Seveda pa se vsi spomnimo tudi proslav pod prejšnjo Janševo vlado. Na katerih so nas obmetavali z vizualnim kičem slovenskih lokacij. Za podlago vrteli Avsenike. Ali drug narodnozabavni repertoar. Na teh proslavah so kot na šolski predstavi prepevali vsi, ki so bili na pravi strani. Obveščali so nas, da sta dom in domovina tam, kjer mati sklene roke in izmoli očenaš. Itd.

Že res, da je že lanska proslava za dan državnosti naredila konec triumfalnosti SDS-ovske vaške kulture. Toda morda se še spomnite, da se na lanski proslavi Golobova oblast še ni povsem ujela. Letos pa se je. Tematsko. Slogovno. Virtualno. Pa tudi predsednica republike je bila neka povsem druga zgodba.

Nova logika

Letošnja proslava je bila po svoji politični logiki nekaj novega. Ko so napovedali, da se bo vrtela okrog naravovarstvene problematike, sem se zbala, da bo popolna polomija. Nisem si namreč mogla predstavljati, kako bodo avtorji povezali dan državnosti in navarovarstveno problematiko. A jim je uspelo.

Stvar je mestoma resda spominjala na stališča Golobove spremljevalke in na moden diskurz o tem, da na planetu nismo sami. Da si ga delimo z drugimi živimi bitji, ki jim uničujemo naravno okolje in jih s tem ogrožamo. Le da je na proslavi planet zamenjala Slovenija.

Podučili so nas, da v Sloveniji ne živimo samo Slovenci, ampak še ogromno drugih bitij, na katera pozabljamo. Ki jim uničujemo naravno okolje in jih preživetveno ogrožamo. Novost pa je bila v tem, da so bili kot govorci vključeni slovenski in tuji svetovno priznani naravovarstveniki. Znanost doslej v politiki ni bila zaželena. Na proslavah pa sploh ne. Deležni smo bili celo posebej za Slovenijo pripravljenega nagovora primatologinje, antropologinje in naravovarstvenice lady Jane Goodall.

Proslava je delovala svetovljansko. Končno. Iz slovenskih vasi, cerkva, polk, valčkov, Avsenikov, harmonik in ostalega smo se končno preselili v svet, ki obstaja danes. S problemi, ki obstajajo danes. Z ljudmi, ki danes tudi v svetovnem merilu nekaj štejejo. Lučka Kajfež Bogataj. Jane Goodall. Avtorjem proslave je za premik treba vsekakor čestitati. Prvič sem se na proslavi počutila, kot da živim v današnjem svetu. Kar je bil presenetljivo dober občutek. 

Deagrarizacija

Treba je reči, da so se avtorji proslave potrudili, da deagrarizirajo proslavo tudi v smislu umetniškega dela proslave. V resnici sem prvič slišala kar nekaj tekstov, ki prijazno in celo z navdušenjem govorijo o Sloveniji. In to ne iz narodnozabavnega aspekta. Nisem vedela, recimo, da je o tem pela tudi Majda Sepe.

Obstaja pa še tretja stvar, za katero moramo avtorjem proslave čestitati. Ne toliko za prikaz, da smo Slovenija ljudje, torej Slovenci. (Ta že večkrat viden poudarek je že tako rekoč ponarodel). Tudi ni bil posebej navdušujoč izbor vizualnih podob Slovencev, ki Slovenijo sestavljamo. Med tistimi, ki smo dejansko Slovenija, ni bilo humanističnih znanstvenikov, umetnikov, plesalcev, sploh pa ne kakšnih intelektualcev, lepo vas prosim!

Je pa bilo navdušujoče, da avtorji proslave niso mogli ali hoteli prikriti, da smo tisti, ki smo dejansko Slovenija, v resnici zelo različni. Dobro, skrajnostim so se izognili. Niso vključili recimo militantnih gejev, lezbijk, transvestitov in drugih posameznikov in posameznic z netipičnimi spolnimi identitetami. Tudi invalidov nismo videli. In seveda revnih. In trpinčenih otrok. In žensk. In moških. In še bi lahko naštevala.

Neskončna zabava

Skratka, Slovenija smo različni posamezniki in posameznice. A različni samo do te mere, da drugim ne povzročamo nelagodja. Proslava je pokazala, da celo tisti, ki menijo, da Slovenijo sestavljamo različni ljudje, iz te različnosti sistematično izključujejo tiste, ki jih večina Slovencev ne mara. Ali povedano drugače: proslava je pokazala, da smo pri sprejemanju različnosti še vedno ozkosrčni. Zelo ozkosrčni. 

Vendar pa je bilo tudi v tem zoženem polju sprejemanja različnosti vendarle toliko različnosti, da je ta močno razburila kakšnega desno orientiranega klenega Slovenca, ki meni, da so spoli dani od Boga. Otroci pa tudi. V tem smislu je provokacija ruralne slovenske vaške domačijskosti gotovo uspela.

Višek provokacije pa je bil konec predstave. Namreč nastop Magnifica, ki ga ta del slovenskega občestva še vedno označuje kot čefurja. Magnifico je v svojem znanem nonšalantnem stilu seveda tudi tokrat odpel Slovenijo, mojo deželo v zavestno nekorigirani “južnjaški” fonetični sliki. Kar pomeni tako, da je lahko vsak slišal, da ni Slovenec. Čeprav je. Kar je ljubitelje blagozveneče slovenske fonetike gotovo razburilo do skrajnosti. Sama pa sem se neskončno zabavala. Neskončno. Bravo, avtorji proslave! Bravo Magnifico!

Intelektualni doseg večine

A seveda ni bilo vse belo. Bilo je tudi črno. Bili so tudi resni minusi. Recimo prisotnost urbanega kiča. Do tega, da smo spet gledali iste kičaste posnetke Slovenije, le da v drugačnih okvirjih. Do tega, da je ideološki preklop od domovinske vojne k svetovni sedanjosti vključeval slavljenje Evrope, EU in Zahoda. Prakticiranje hlapčevske drže do teh domnevno velikih centrov Kulture. Slišali smo slavospeve zahodnim vrednotam. Zahodni politiki. Zahodu nasploh. Tudi ta proslava se ni izognila reprodukciji neoneokolonialnega položaja Slovenije. Njenega hlapčevstva do kolonialnih metropol. Njenega sprejemanja kulturnega kolonializma in njene lastne samokolonizacije. 

Treba pa se je zavedati, da to verjetno ni bila intencionalna odločitev avtorjev proslave. Temveč njihov dejanski miselni in intelektualni doseg. Ki je v tej točki podoben miselnemu in intelektualnemu dosegu večine Slovencev.

V tem smislu je proslava seveda tudi zgodovinski dokument. Za danes. In za prihodnost.