Če je le mogoče, za tistih nekaj sekund, ko vendarle moram potrpeti pred ogledom kakšnega posnetka na YouTubu, utišam zvok. In zamižim pred to prostitucijo od informiranja.

Kljub mojim puritanskim metodam pa mi ni uspelo spregledati novega oglaševalskega trenda. V zadnjih mesecih sem zasledil še poseben razmah nove stopnje oglaševalskega cinizma.

Influencerski tip oglaševanja

To, kar imam v mislih, bi oglaševalska stroka najbrž opisala kot influencerski tip oglaševanja. Z razmahom influencerstva se je znatno znižal strošek produkcije prepričljivega in učinkovitega oglaševanja. Dovršena oglaševalska umetnina ni več edini način za vzpostavljanje stika s potrošnikom. V ospredje stopa avtentičnost. Oziroma fabrikacija avtentičnosti.

Oglasi postajajo nekajsekundni videi, posneti s pametnim telefonom v bivališču influencerja ali znanega igralca. Vse skupaj izzveni precej žalostno, skoraj tragično. Naj pojasnim.

Imaginarni kapitalistični raj

Če rečem "žalostno", tega ne mislim v produkcijskem smislu, češ, to je ena žalost od oglasa. To mislim v smislu obrazne prostitucije.

Če igralec — obraz znamke — ni več del vrhunske produkcijske ekipe s top snemalno opremo, efekti, scenarijem in režijo, ki njegov pristanek na sodelovanje v promociji naredijo vsaj za silo sprejemljivega, izpade oglas tako, kot da gre za sporočilo iz nekega nadresničnega, kapitalistično preobilnostnega raja sreče in zadovoljstva. Pred potrošnikom ostane samo še goli, nenaličeni, neponarejeni igralec. Dejanski človek. Sodržavljan. In njegov pristanek na to, da oglašuje. Ukinjen je institut oglasa. Ostane samo še "priporočilo". In sporočilo takega oglasa je: "To sploh ni oglas. Zato mu verjemite."

Koliko so mu za to plačali?

Ob spremljanju tovrstnih domačih kreacij se nam vse preveč očitno odvrti vprašanje: Koliko so mu za to plačali? Koliko stane njegov obraz? Koliko stane 20 sekund v domači pisarni? 400, 600 evrov? Koliko stane petnajstsekundni story?

Kar gledamo, je očitna premoč korporacije pred nemočno javno persono, ki se je dala na razpolago — ne da bi dobila v zameno vstop v imaginarni raj preobilja, kjer bi lahko nastopala kot fantom.
Vse, kar je dobila, je nekaj cvenka.

Laž ni več predpostavka

Ker ni več občutka, da je vse skupaj inscenirano — da gre pač za reklamo, v vsej svoji bleščavosti in ponarejenosti —, in ker ni več gotovo, da igralci v izdelke v resnici ne verjamejo, vse skupaj postane motno. Občutek imamo, da igralci (oziroma najemniška vojska lepotcev) prodajajo ne samo svoj obraz, temveč tudi del lastne integritete.
Če niso več del prave pravcate reklame, temveč samo še del nekakšnega "priporočila", prodajajo tudi lastno iskrenost. Ne moremo več namreč biti prepričani, da nam lažejo.

In to je problem. Občinstvo bi utegnilo pomisliti, da v oglaševani produkt res verjamejo. In ali obstaja še večja obtožba kot to, da ti ljudstvo pripiše, da si dal v najem ne samo svoj obraz in glas, temveč celo svoje mnenje?

To je torej naslednji korak v razvoju oglaševanja: brisanje meje med neiskrenim oglasom in iskrenim osebnim priporočilom.

Transparentnost laži

Nekaj drugega je, če Lado Bizovičar skače po Hoferju z več kot očitno dodelanim oglaševalskim načrtom, kot pa če se Jurij Zrnec na svoji terasi z napol izdelanim scenarijem s svojim pametnim telefonom snema med priporočanjem internetne povezave ponudnika in trdi, da je ta povezava res najboljša (in se zraven še igralsko mojstrsko spakuje) — čeprav tudi to kvečjemu napol zagnan.

Prvemu bom prej verjel. Ker vem, da nima ničesar za bregom. Ker vem, da ne pričakuje, da bi mu verjel. Drugemu — pa čeprav je prvovrsten igralec — pa težje. Ker sploh ne vem, ali od mene pričakuje, da bi mu verjel ali ne.

Na strani proletariata

Zdi se, da je vse, kar Zrnec pričakuje in upa, to, da bi njegovo nesrečno kolaboracijo z podjetjem videlo čim manj ljudi. Da upa, da bi na vse skupaj čim prej pozabili. S svojim polprofesionalizmom kakor da poskuša sporočiti, da bi mu morali odpustiti. Poskuša nam dopovedati, da mu nima smisla verjeti. Da se ni prodal. Da samo hoče doseči minimum, ki ga zahteva naročnik — in obenem upa, da bo ciljna publika opazila, da gre za poskus zadovoljevanja patoloških pohlepnežev: kapitala, korporacije, denarja.

Njegova polzavzetost subtilno sporoča — kot kak talec z mežikanjem —, da je še vedno na naši strani. Na strani proletariata.

Klovn ali nič

Zaobiti popolno zadovoljitev naročnika je v takšnih poskusih nekaj vznemirljivega in po svoje pravičnega. A kljub temu je treba igralcem in ostalim vplivnežem, ki se gredo takšne reklame, na ramena zvaliti sledečo obtožbo: sodelujete v veliki kapitalistični zaroti. Sodelujete v poskusu brisanja meje med očitno propagando in … — neočitno propagando. Med lažjo in neočitno lažjo. In to ni kar tako.

Zato prijazno povabilo vsem igralcem, ki bi jih mikala avantura home-made reklame.
Če vas naročniki ne oblečejo v prvovrstne klovne, če ne zloščijo vaših las, glasu in pisanega suknjiča, če vam ne spišejo nespodobno prenapihnjenega scenarija, če ne posnamejo kabarejsko zapeljive glasbe, če ne zmodelirajo šumenja zraka v bleščeč simulaker tišine … — če torej ne storijo vsega, kar lahko, da izbrišejo vsako sled za resnično resničnostjo, se nikakor ne dajte!