Jasno je bilo, da bo prej ali slej prišel račun za Black Cube. In da ga bo treba plačati. Jasno pa je bilo tudi, s čim — namreč z drugačno politiko Slovenije do Izraela. In Palestine. Presenečenje skratka ni to, da bo račun plačan. Preseneča nekaj drugega: namreč hitrost odplačevanja. Janševa vlada je ta račun začela odplačevati, še preden je bila sploh potrjena v parlamentu. Torej striktno gledano še v času Golobove vlade. Na isti način in po isti logiki, kot se stvari odvijajo od intervencijskega zakona naprej. Da namreč še v času formalnega vladanja Golobove vlade v resnici že vlada Janševa. Torej vlada, ki formalno sploh še ni obstajala. Težko si je zamisliti bolj jasno demonstracijo politične premoči Janše in desnice nad Golobom in levico. Pa tudi ponižanja, ko gre za Goloba in za leve stranke.

ZDA in Izrael

Račun je začel že v sredo odplačevati takrat še kandidat za zunanjega ministra Tone Kajzer. Čeprav je formalno govoril o nujni kontinuiteti na področju zunanje politike — češ, zunanja politika se ne more spreminjati ob nastopu vsake nove vlade —, je v nastopu pred parlamentarnim odborom odkrito napovedal drugačno zunanjo politiko. Vendar je domnevno nujnost kontinuitete povezal z izjavami, ki jasno kažejo, da bo to zelo težavno. Če ne celo nemogoče.

Del Kajzerjevih izjav je bil povezan z ZDA. Te so po njegovih besedah “partnerska” in “zavezniška” država, s katero da bo Slovenija morala obuditi strateški dialog. To seveda izključuje kritičen odnos do Trumpa. Kajzer je rekel, da opredeljevanje ad personam ni stvar slovenske zunanje politike.

Drugi del njegovih izjav pa se je nanašala na odnos do “prijateljskega” Izraela. Napovedal je končanje kritiziranja izraelske politike do Palestine (in po novem tudi do Libanona, a o tem ni tekla beseda). Napovedal je, da Izraela ne bomo več obsojali, niti dajali vrednostnih sodb o izraelski politiki. Z Izraelom se bomo pogovarjali. Tudi predsednika vlade Netanjahuja ne bomo več “etiketirali”. Ker “nismo odvetniki Izraela, niti odvetniki Palestine”. Govorjenje o genocidu v Gazi so “težke besede”, saj Meddržavno sodišče (ICJ) sploh še ni razsodilo, ali v Gazi dejansko gre za genocid.

Palestina

Tretja referenčna skupina izjav bodočega zunanjega ministra pa je zadevala Palestince in Palestino. Za Kajzerja je to sicer pomembno vprašanje. V zvezi s slovenskim priznanjem Palestine je povedal, da to vprašanje ne obstaja, da pa “bo obravnavano”. Zavzema se za povečanje humanitarne pomoči Palestincem. Za politične geste in odločitve pa ne.

Iz Kajzerjeve predstavitve je jasno, da se bo kot zunanji minister naslanjal na birokratsko diplomatsko logiko in delovanje. Pa če bo ta logika imela kakršnokoli zvezo z realnostjo ali ne. Ali drugače povedano: formalno in birokratsko bo vse v najlepšem redu. Slovenija ne bo kršila nobenega pravila. Po drugi strani pa ne bo pomembno, kaj bodo tovrstne odločitve in prakse pomenile vsebinsko. Ker vsebina ni pomembna in ne bo. Vsebina nove vlade in tudi zunanjega ministra ne zanima. In ju tudi ne bo zanimala.

Genocida torej ni

Kajzerjevo logiko lahko ilustriramo s primerom genocida v Gazi. Zunanji minister namreč pravi, da sploh ne vemo, ali se genocid res dogaja, saj da Meddržavno sodišče tega še ni ugotovilo. In dokler ne bo ugotovilo, da se genocid dogaja, tega genocida torej ni.

Genocid po ministrovem mnenju torej ni povezan z dejanskimi družbenimi praksami in procesi. Torej s tem, kar se v Gazi in zdaj tudi v Libanonu dnevno dogaja. To je odvisno od tega, ali to ugotovi mednarodno sodišče. Ali ne.

Po diplomatsko birokratski logiki je morda res tako. Toda treba je vedeti, da se izvajalci genocida v praksi požvižgajo na to, ali kakšno sodišče ugotovi, ali se genocid dogaja ali ne.

Nesmiselnost Kajzerjevih izjav se ne kaže samo v tem, da večine dejansko izvršenih genocidnih dejanj po tej logiki sploh ni bilo, saj jih Meddržavno sodišče ni ugotovilo, ampak tudi v tem, da ne upoštevajo dejstva, da družboslovje opredeljuje genocid kot družbeni proces glede na vsebino postopkov in procesov. Neglede na ugotovitve Meddržavnega sodišča.

Dovoljena je ignoranca

Kajzerjevo stališče pa ni samo nestrokovno, ampak tudi politično in praktično sporno. Ker izraelskih praks v Gazi in Libanonu po njegovem mnenju ni mogoče prepoznati za genocid — ker o tem še ni odločilo sodišče —, tudi ni mogoče politično ali kako drugače delovati zoper genocid. Kar v praksi pomeni, da minister podpira genocid. Ki da ga uradno ni. Čeprav vsi vemo, da je. Zato zoper to ne smemo delovati. Niti teh praks obsojati. Jih etiketirati. Itd.

Konkretno: ker sodišče še ni ugotovilo, da gre za genocid, Slovenija ne bo delovala zoper Izrael, ki to izvaja. Niti ne bo govorila, da se dogaja genocid. Neglede na to, kaj se v Gazi in Libanonu dogaja. vsak dan. Podatki in posnetki niso pomembni. Tisoči oz. desettisoči pobitih civilistov, žensk in otrok ne štejejo. To ni dokaz za potek genocida. To smemo ignorirati.

“Konstruktivna” opozicija

Če strnemo: zunanji minister uvaja novo zunanjo politiko, katere jedro lahko strnemo v oznaki “servilno hlapčevstvo” in/ali “hlapčevska servilnost”. To bo zahtevalo izklop lastnega razmišljanja. Kako bo takšna zunanja politika umestila Slovenijo v mednarodni prostor kot resno, suvereno, verodostojno in spoštovanja vredno državo, ki se bo zavzemala za koristi Slovenije in za krepitev njene vloge v EU in Natu? Tega novi zunanji minister ni pojasnil.

Ob vsem tem pa je treba omeniti še to, da je Golob zunanjega ministra razglasil za dobrega kandidata, ki ga Svoboda podpira. Prosim? Očitno bo treba začeti resno razmišljati o novem voditelju konstruktivne opozicije.