V zgodovinskem romanu Branka Cestnika Sonce Petovione — izšel je pri Celjski Mohorjevi družbi — spoznavamo življenjske zgodbe treh mož, ki jih usoda združi na antičnem Ptuju. Sredi nemirnih časov vladanja cesarja Komoda bodo morali kljub različnim izhodiščem najti stičišče v prijateljstvu in skrbi drug za drugega.
Roman sledi protagonistom, ki jih kljub različnemu verskemu prepričanju in odnosu do Rimskega cesarstva druži pokončna drža in njim in njihovim družinam omogoča obstanek v državi, ki se spopada z notranje- in zunanjepolitičnimi pretresi.
To so poganski stotnik, kleni Latinec, ki si po vstopu v pokoj v Petovioni ustvari družinski dom; suženj, nubijski orjak, ki dela v pohorskih kamnolomih in je pripadnik egiptovskega Serapisovega kulta; ter novodošla grška trgovska družina iz Nikomedije, ki je prva, ki v mesto ob Dravi prinese krščanstvo.
Branko Cestnik (1965, Hajdina pri Ptuju) je leta 1986 vstopil v misijonarski red klaretincev, ki ga je poslal na študij v Rim in pozneje v noviciat v Madrid. Na Salezijanski univerzi je magistriral s temo Iskanje Boga v gledališču Eugèna Ionesca. Takrat se je začel uveljavljati kot pisec, komentator in kolumnist v katoliških in drugih medijih. Leta 2016 je pri celovški Mohorjevi izdal zbirko esejističnih zapisov Manj, boljše, tišje. Sonce Petovione je avtorjev romaneskni prvenec.

Branko Cestnik: Sonce Petovione

Heliodor je odložil kost, ki jo je skubil, pred seboj sklenil desetero prstov, konica prsta na konico prsta, kot naredijo z rokami atenski retoriki, ki jih je nekoč poslušal, ko so med seboj razpravljali, ali ima ženska dušo. 
Razložil je: »Ves čas smo bili prepričani, da Seri svilo delajo iz posebnih dreves, ki v našem delu sveta ne rastejo. Mislili smo, da zmeljejo les svilcev, ali kako naj imenujem ta drevesa, ga namakajo in kdo ve kaj vse delajo z njim, da dobijo pajčevinasto tanke nitke, iz katerih stkejo to edinstveno blago. V zadnjem času pa je slišati, da svilo delajo z žuželkami.«
»Torej iz pajkov,« je potegnil sklep Topin. Debelo je gledal. Še vedno je stal. Resno je nadaljeval: »Iz pajkovih riti … Iz pajkovih riti na glave naših žena … To je ta skrivnost!« Prasnil je v smeh, da ga je potisnilo na stol: »Iz pajkovih riti na glave naših žena! To je ta slavna skrivnost svile, ta veličastni potek preslavne Poti svile!« 
Topin je potegnil za seboj ves narod. Nekateri so se od smeha držali za trebuhe.
Heliodor je počakal, da so ljudje do konca iztovorili svoj krohot. 
»Ne, niso pajki. V resnici ne vemo, za kakšne žuželke gre. Izvedeli pa bi, če bi mogli do njih, do ljudstva svile,« je dejal.
»Do Serov?« je čivknilo iz ozadja.
»Da. Najprej bi morali do Indije. Indija in Malabar sta povezana z Velikim cesarstvom Serov, ki leži onstran Zlatega polotoka. Dolga pot po morju bi to bila.«
»In po kopnem?« je priletelo od nekod.
»Po kopnem ne gre,« je uletel stotnik Leontid. »Po zavzetju armenske Artaksate je moja Dvanajsta, moja Fulminata, pririnila do Kaspijskega morja. Vem, kako je tam. Če zaobidemo to morje, nas Parti ne pustijo naprej. Če bi premagali Parte, pravijo zemljepisci, bi naleteli na silno visoke gore, Emodi imenovane, ledene in neprehodne. Te obkrožajo deželo Serov. Dežela svile je tam, kjer sije neko drugo sonce in raste neko drugo žito. Ne moremo do nje.«
»Kakorkoli, prišel bo dan, ko bomo točno vedeli, ali je drevo ali je žuželka.« je poudaril Heliodor.
Topin pa: »Savarijske ženske so nore na svilo. Nekatere nehajo jesti, da prihranijo za kos. Še moji skromni Fabiji so pajkove riti zmešale glavo.«
Bližnjemu strežniku je izza pasu sunil prt, si ga omotal okrog glave, napravil ruto, povesil ustnice, zavil z očmi v domišljave višine, dodal poženščen gib roke.
Znova krohot celotne taverne. Tudi resnobnici Tiani je ušel nasmeh.
Topin je prt vrnil strežniku in nabil: »Če bi jaz bil politik, bi svilo prepovedal. Tako kot jo je kak cesar že poskušal prepovedati. Mir bi bil v hiši in večji kosi mesa na mizi … Zdaj pa nazdravimo Heliodorju in vsem trgovcem!«
Nazdravili so.

Hrib žeje

Mezelo je v očeh in kosteh ter napravilo prostora za obljubljeno jim Leontidovo zgodbo; za pripoved o oni slavni bitki s Kvadi, ko je Gromoviti in Dežni, tako kot na ta njihov akvaviški večer, bliskal in govoril in trgal sovražnikovo vrsto. Namestili so sedišča, napeli ušesa: govoril je Sibiden Leontid, Rdeči Lev, stotnik razsekanega čela, pijan, a tukaj, med njimi, on, kvadska smrt, jupitrovsko obarvana slava na dveh nogah.
Kot prvo je Leontid napovedal, da bo govoril po grško. Iz spoštovanja do grških gostov pri svojem omizju. Nakar je pričel govoriti o brigecijskih pripravah na takrat zadnje bitke s Kvadi, o Pertinaksovi izvedbi čiščenja vzhodnega Kvadskega, o spočetka skoraj veselem legionarskem koraku, saj se je naloga zdela kot lovski izlet. O zasedi in obkolitvi, o Hribu žeje. Natančno je razlagal, kako so žrli gliste in cuzali koreninice, kako razmišljali o samomorilskem naskoku na nepremagljivo germansko zaporo, kako so se bojevali z obupom. Nakar so ugledali črnega vrana in zaslišali od nekje nad reko Gran grmenje, znak k zemlji sklanjajočih se nebes. 
Leontid je pogledal molčečega Baltazarja, ki je sedel med Topinom in Probom. Pičil je: »Boš ti povedal, kako je bilo? Bil si tam, Baltazar. Ti in tvoji prijatelji ste tudi molili za dež, kajne? Se spomniš tvojega dekana Vartana? Kot malo pokakano dete je moledoval za kaplje izpod neba.«
Baltazar, molčečnež, je prikimal.

Pili iz čelad in jokali od veselja

Ker je vino Leontidu vstopilo v jezik, so besede manj razločno prihajale iz ust. A ustaviti jih ni mogel, niti želel. Iz srca je vrela resnica. Govoril je, kot bi mlin ropotal. Izpovedal je, da nikoli do takrat ni videl, da bi toliko kamnitih mož tako glasno molilo. Med njimi je kot obelisk sredi mesta stal egiptovski čarovnik Arnufis in s široko razprtimi rokami, v eni dvigujoč posodo s kadilom, v drugi Izidin ključ iz slonovine. Klical je zračne demone in bogove. Klical je egiptovskega Šuja, grškega Hermesa, rimskega Merkurja, Jupitra pod tem in onim imenom. Klical je Arnufis bogove in demone, jih moledoval, jim grozil, ukazoval, naj vendar pripeljejo dežne oblake nad njih.
»Prišli so, dragi moji. Oblaki, da se jim ni moglo več reči oblaki. Črni in gosti, črna zavesa, črnina. Močno je zatreskalo. Tresk! Tresk! Tako kot nocoj. In lilo kot iz škafa. Tako kot nocoj. Pili smo iz čelad in jokali od veselja …«
»Pili tako kot nocoj, kajne?« je dodal nekdo.
Smeh nekaterih. Nekoliko neumesten.
»Tako kot nocoj … Jupiter je bil na delu, vam povem. Norelo je nebeško vodovje, hudo je norelo. Stokrat bolj kot nocoj. Strele so padale v Kvade, da jih je metalo v zrak.«
»Je uspelo?« je padlo iz nekoga, ki je bil nepotrpežljiv in neveden.
»Uspelo? Tu sem. Pripovedujem vam. Veš, da je uspelo. Napili smo se nebeške vode, prebili smo obroč, pobegnili.«
»Oprosti, stotnik, saj ne da bi dvomil,« je pohitel z opravičilom oni glas.
Leontid je končal: »Samo kakšnih petnajst legionarjev je umrlo pri preboju. To ni veliko. Jupitru hvala.« 
Nevihta se je zgrnila nad Akva Vivo. Pomladna in divja. Strela je udarila prav blizu prenočišča, kakor da bi oče Jupiter sam potrdil, kar je povedal Rdeči Lev, njegovo dete, pred desetletjem član XII. legije Fulminate, legije, obdarjene z bliski.

Čudežni dež

Nevihta je počasi odšla proti vzhodu, v zrak so se spremenile tudi podobe iz pripovedi. Tiana je zadremala na Arpalikinem ramenu, strežniki so se vrnili k posodju, večina gostov je poniknila v sobe. Leontidovi konviktoriji so znova tolkli po latinsko. 
Topin Savarijski je s komolcem butnil v mehki Promptinov trup. »Ti lisica gostilniška, ti! Dobro si osolil peteline, da smo žejni kot Bakus. Če si nasul soli, nasuj še vina! Če ne bo dežja v mojem grlu, ne bomo nazdravili Dežnemu Jupitru.«
Promptin je pomignil služabniku, naj prinese opojne tekočine. 
Stotnik Leontid je dvignil čašo, bolj je mijavkal kot govoril: »Dragi moji požeruhi in goltači, dovolj je bilo. Spijmo, kar je v čaši, potem se zvalimo v postelje, potem se zbudimo, potem krenemo za Petoviono, jutri, na svete Flore dan, objamem svojo Lutejo.«
Topin ga je veselo udaril po ramenu: »Nikamor ne greš, dokler ne spijemo novega vrča in ne udarimo s čašami prav na čast Dežnemu Jupitru, zavetniku Panonije.«
»Bi udaril s čašo, pa vem, da kdo na čast Dežnemu Jupitru, zavetniku Panonije, svoje čaše ne bo dvignil,« ga je zavrnil Leontid.
Bil je pijan, da so se mu spodnje ustnice povešale, oznojena brazda na čelu rdela.
»Kdo? Zakaj?« je zalajal Topin.
»Kdo? Zakaj? … Eni so prepričani, da ni bil Dežni Jupiter na delu, temveč nek drug bog.«
»To je smešno. Saj je bilo na Hribu žeje veliko bogov na delu. Klicali ste jih kakšnih trideset, si razlagal. Gologlavemu duhovnu Arnufisu je menda zmanjkalo božjih imen.«
Leontid je povzdignil glas: »So ljudje, ki priznavajo samo enega, samo svojega oziroma nobenega. No, kdo bi vedel, kaj sploh priznavajo.«
»Nor si. Kdo bi zanikal veličastno Jupitrovo delo?«
»Vprašaj Baltazarja! Tudi on je bil v Dvanajsti … Zaprt v kvadski obroč … Žejen …«
Stotnik Topin je naslovil legionarja globokih oči, ki je sedel ob njem: »Bil si tam, Baltazar. Kaj praviš, kdo je dal čudežni dež?«
Krepak mož, črnolasec brez enega sivega lasu, lepo urejene brade, po rodu iz damaščanskega južnega okoliša, je brez oklevanja izpovedal po latinsko: »Dominus noster Jesus Christus.«
Topin je vprašal: »Dominus … Kdo?«
Baltazar pa mu pojasnil: »Naš Gospod Jezus Kristus. On je dal dež. Molili smo k njemu in bili uslišani. Tako je bilo in nič drugače. To o Jupitru je laž.«
Leontid je šinil kvišku, izvlekel bodalo, ga zabil v hrastovo mizo. Zabrnela je ostra kovina v od vina in maščob napitem lesu, žugajoči prst je poletel pred Baltazarjevo obličje, huda stotnikova beseda je padla nanj. 
»Nesramno je to, Baltazar! Zelo nesramno!«
Stotnik Sibiden Leontid je bil jezen kot hijena.
Heliodor, kristjan, je švignil z očmi preverjajoč trenutno razpoloženje navzočih.
Tian, kristjan, je pogled usmeril v mizo.
Tiano je kričanje zbudilo in streslo. Arpalika je mlado kristjanko nagonsko stisnila k sebi.
Baltazar, kristjan, je ostal hladen in miren. Z Leontidom, poganom, sta bila skupaj v XII. Fulminati. Tudi po njunem prestopu v II. Pomočnico sta se kdaj videla. Potem je Leontid šel med frumentarijce, Baltazar pa je bil premeščen v Sirmij. Ni bilo prvič, da se je s kom od malikovalcev sporekel glede rešilnega dežja na Hribu žeje. A to noč je bilo prvič, je treba dodati, da se je sporekel s sebi nadrejenim stotnikom, prvič, da je kaj takega storil pred nabito polno taverno, in prvič z navpično zapičenim nožem sredi mize.
Akva Viva bo pomnila.

Onemelost pričujočih

Minilo je nekaj trenutkov, da se je Leontid ovedel: nož v mizi, moj nož, to ni v redu.
Da bi odpravil onemelost pričujočih in se za silo izvlekel, je hrapavo rekel: »Hja, sem rekel … Sem rekel, da vsak svojega boga moli … Hja, niti o tem, od kod pride dež, se ne moremo strinjati. Kako se bomo strinjali o prekleti politiki, kako o naši sveti vojski, edini, ki Rim drži gor? Veste, sit sem takih vprašanj … Drevo ali žuželka? Drevo ali žuželka? Jupiter ali Kristus? Jupiter ali Kristus? Veste, nimam pojma. V Platonovi votlini ždimo in sence gledamo. To smo mi … Mi … Vsi enako slepi …«
Hotel je reči več, navesti nek Platonov stavek, edinega, ki ga je znal na pamet, a je padel z zadnjo platjo na stol, nato pa se s stolom vred zvrnil, da sta pozevali vznak goli nogi in se je videlo spodnje perilo. Pijančeva glava, polžasto slinava pod usti, je podrsala do sosednje mize ter trčila ob dekliški gleženj zaprepadene Tiane. 
Avriga Mapon in tračanski izseljenec Bendidor sta ga popravila na stol. Promptin, ki se je režal, da bi njegovo piščančje pokopališče moglo počiti, mu je potisnil čašo v desnico.
»Pij, vitez!«
Leontid je odložil polno čašo, poljubil Promptina na debela lica, izpulil iz mize majhno orožje, ga poskušal zadeti v tulec, prvič, drugič, tretjič, se vdal. Bodalo je v nožnico pospravil veseljaški  stotnik Topin, ki se je tisto noč resnično zabaval. Leontid, zvezda taverniškega večera, je pribočnikoma Probu in Baltazarju s kretnjo pokazal, naj ga odvedeta do ležišča.
Podprt z obeh strani, skoraj bingljajoč v zraku, je preko ramena
po grško govoril Tianu: »Fant, če boš hotel v legijo, če boš hotel v
Fulminato, reci … Vse bom uredil … Boš tolkel barbarsko svojat. Obljubim. Na moj zadnji legionarski dan se zavežem …« 

Promptin je nekje v kuhinjskem labirintu živalsko zakričal nad sužnjem, ki je po polici razlil pol vrča vina. Padla je klofuta.
Iz častniške sobe je zadonelo Leontidovo kruležno petje: »Legio Fulminata, Paterna et Victrix, Legio Fulminata, Paterna et Victrix …«
In že nehalo.
Baltazar je z gornje pogradi s šepetom pozdravil Kristusa Gospoda.
Prob s spodnje Mitro Gospoda.
Mapon je ležal v sobi za avrige in imel odprte oči. Le eno je imel v mislih: Kakšna zgodba, ta čudežni dež! Kakšna zgodba!
Topin je stopil na svež zrak. Izpod nadstreška se je čudil količinam vode, ki jih je nebo darovalo nikoli odžejani panonski zemlji.
Grmenje in bliskanje je docela ponehalo.
Noč je porodila svojo brezbarvno sredico in vse položila k počitku.