Strmoglavljenje letala, v katerem je umrl Jevgenij Prigožin, vodja privatne paravojaške organizacije Wagner, je ponovno potrdilo, kako zelo prav smo imeli vsi tisti, ki so nas zmerjali z mirovniki, ker smo se že od začetka vojne v Ukrajini zavzemali za ustavitev vojne in za mirovna pogajanja. Evropskim politikom in posledično tudi slovenskim se zdaj to končno vedno bolj svetlika kot nujna oz. edino možna rešitev. 

Morda bi se komu lahko zdelo, da dogodka nista povezana. Da strmoglavljenje letala nima nobene zveze z vojno v Ukrajini. Ker je neposredno res nima. A možna zveza je posredna. Manj vidna. A vendar obstoječa. 

Naj pojasnim.

Slêdi interesom

Takoj po nesreči je bilo vidno, da so tako slovenski kot svetovni mediji in politiki začeli na veliko ugibati, kaj bi lahko bil vzrok nesreče. Kdo bi lahko bil kriv za strmoglavljenje letala. Po logiki “slêdi interesom in našel boš krivca”. V skladu s to logiko — ki ne samo v mednarodni politiki, ampak tudi v vsakdanjem življenju pogosto dejansko pripelje do krivca — so za strmoglavljenje obtožili Putina.

Zaokrožile so zgodbe, katerih viri so bili domnevno sami zaposleni v KGB. Kako da je Putin poskrbel za strmoglavljenje letala s pomočjo vohuna, ki je očaral neko potnico na letalu in ji predal darilo za svoje starše — ki pa je bilo v resnici bomba, ki je eksplodirala med letom.

Zgodba zelo spominja na zgodbice v rumenem tisku ali na milnate nadaljevanke, ki bodisi na počitnicah na Jadranu ali v Sloveniji ob določenih urah priklenejo pred ekrane na tisoče ljudi. Predvsem žensk. Te vedno znova rade ugotavljajo, katera in kakšna sentimentalna vez je povzročila usodne posledice.

Na moji koži

Povezovanje sentimentalnosti in kriminalnih posledic je za medijsko pop kulturo sicer izjemno zanimivo, vendar se ji na tem mestu žal ne morem posvetiti. Hočem izpostaviti, da je v svetu virtualnih realnosti — ki jih večinoma kreirajo anonimni avtorji — treba upoštevati, da je mogoče skreirati karkoli. In obtožiti praktično kogarkoli za karkoli.

To lekcijo sem doživela tudi na svoji koži. Večkrat. Sfabricirana neresnica v tej realnosti postane množici se razširi v trenutku. Tisti, na katerega pa se nanaša — upravičeno ali neupravičeno —, pa nima pravice, da bi se oglašal. Ali pa jo morda celo ima. A to nič ne pomaga. Ker je njegov glas samo en glas v množici glasov. En sam glas, pa če govori še tako kredibilno resnico, nima nobene možnosti preglasiti virtualno skreirane laži.

Če ponazorim s svojim primerom: ne tako dolgo nazaj me je neka novinarka vprašala, ali je res, da sem bila v zadnjih petih letih že štirinajstkrat obtožena mobinga. Seveda sem rekla, da ni res. Ker res ni res. A sem se hkrati zavedla, da hodim po deželi, v kateri precejšnje število Slovencev verjame — kaj verjame, celo ve! —, da sem bila v zadnjih petih letih že štirinajstkrat obtožena mobinga. In da jih nihče ne more prepričati v nasprotno. Edini človek, ki tega ne ve, sem očitno jaz sama. Torej oseba, ki bi naj zagrešila dejanja, ki se niso nikoli zgodila.

Interesi in konstrukti

Zapisano seveda ne pomeni, da trdim, da je Putin nedolžen, ko gre za strmoglavljenje letala oz. za smrt Jevgenija Prigožina. Ne trdim, da je kriv, niti da je nedolžen. Ker tega pač ne vem.

Kar vem, pa je to, da so konstrukti, ki prikazujejo strmoglavljenje letala kot Putinovo delo, uspešni najmanj v dveh ozirih. Najprej v tem smislu, da kažejo na Putinovo interesno ozadje za Prigožinovo smrt. Ker to ozadje res obstaja. Vsaj od Prigožinove junijske grožnje z državnim udarom.

Drugič pa so uspešni v tem, da so spet obnovili proces kriminaliziranja Putina in tega, da je v medijih prikazan kot psihološko motena oseba. Prvi val teh obtožb, povezanih z zahodnim vpletanjem v vojno v Ukrajini, je namreč sčasoma usahnil. Kot da so pozabili na Putina kot na dežurnega krivca za vse probleme, ki jih Zahod ima z Rusijo. (Pa tudi s samim sabo.) Zato je bilo za Zahod nujno, da se proces kriminalizacije in patologizacije Putina obnovi. In zdaj je obnovljen.

Kdo bi lahko stal za tem?

To pa po logiki “slêdi interesom in našel boš krivca” vodi k drugi skupini subjektov, mednarodnih, ki so zainteresirani za kriminalizacijo in patologizacijo Putina. In to je Zahod. Z ZDA in NATO paktom na čelu.

Zahod je promptno izkoristil strmoglavljenje letala po eni strani za uradno distanciranje od tega, kdo bi lahko stal za tem. Po drugi strani pa so zahodni politiki odkrito namigovali, da za tem dogodkom stoji Putin. Putinov režim vladanja. Namigovali pa praviloma niso vodilni, najbolj izpostavljeni politiki, ampak tisti z nižjih klinov politične hierarhije. In seveda novinarji.

To še krepi neprijeten vtis, da gre za plačane ljudi. Za plačance. Ki za ustrezno plačilo napišejo karkoli. O komerkoli. Če jih plača Zahod, napišejo karkoli proti Putinu. In biti proti Putinu je danes ideološko vezivo. V tem okviru se krepi NATO, povečujejo se nakupi orožja v evropskih državah (Nemčija in Francija sta v te posle močno vpleteni), krepi se tudi sama industrija orožja. Vojna je za njih pač trg. Eden izmed mnogih trgov. Katerih cilj je večanje profita. Obujanje oz. ohranjanje kriminalizacije Putina je dober posel. Zato jo je treba izkoristiti. In vzdrževati.

Militarizacija Evrope

Tretja stran, na katero logika “slêdi interesom in našel boš krivca” pokaže kot na možnega krivca za strmoglavljenje, pa je seveda Ukrajina. Ukrajini ne koristi samo zahodna kriminalizacija Putina, ampak tudi povečano oboroževanje in militarizacija Evrope v imenu ukrajinske vojne, ki jo izvaja NATO.

Zelenski je seveda pohitel z zanikanjem vpletenosti. A tisti, ki Zelenskemu ne verjamejo, so to takoj razumeli kot dokaz, da je reklo resnično: “Ko mački stopiš na rep, zacvili!”

Če bi v Ukrajini imeli mir, večina naštetih natolcevanj in ugibanj oz. virtualnih “resnic” ne bi bila potrebna. Kar bi bilo zelo dobro. Opisano kreiranje virtualnih resnic o strmoglavljenju letala namreč samo povečuje zamere, očitke in napade v vojno vpletenih strani.

Trpljenje Ukrajincev lahko prepreči samo mir. Samo mir pa lahko tudi prepreči kreiranje in bohotenje virtualnih neresnic in razlag. Te imajo z resnico opraviti prav toliko, kot ima z mano opraviti to, da sem v zadnjih petih letih zagrešila štirinajst mobingov.