Ena od najpogostejših tez med tistimi, ki krivdo za vojno v Ukrajini iščejo na vseh straneh, je prepričanje, da je Vladimir Putin sprožil napad na sosednjo državo zato, ker se je počutil ogroženega. Tudi sam sem tega mnenja. Ne strinjam pa se s trditvami, da je občutek ogroženosti povzročil Zahod in domnevna španovija med zvezo NATO in Ukrajino, ki da bi slednjo lahko pripeljala do članstva v severnoatlantski zvezi, NATO pa do ruskih meja.

Na podlagi argumentov sem prepričan, da je Putin 24. februarja 2022 napadel Ukrajino zato, ker je ocenil, da je že sama možnost evropske, gospodarsko uspešne, korupcije in oligarhov rešene in demokratične prihodnosti Ukrajine predstavlja resno grožnjo njegovemu režimu.

Domnevne obljube

Daleč od tega, da je bila Ukrajina pred 24. februarjem zelo blizu temu idealu. Toda bilo je očitno, da je med večino ukrajinskih državljanov prevladovala odločenost, da je to prihodnost, ki jo zahtevajo zase in za svoje otroke. Demokracija — čeprav šibka in nepopolna — jim je ponujala možnost, da si takšno prihodnost tudi izborijo.

Putin tega enostavno ni smel dopustiti. Kam pa bi prišli, če bi ruski državljani začeli škiliti čez mejo in se primerjati s “hoholi” — kot poniževalno imenujejo svoje ukrajinske sosede? In ugotavljati, da je tudi v tem delu Evrope možna drugačna usoda od tiste, ki jim jo že več kot dve desetletji prodaja in servira vsemogočni kremeljski vožd.

Natolcevanja, kako je Zahod prevaral in ogrožal Rusijo, se največkrat vrtijo okrog domnevnih obljub glede neširjenja Nata na vzhod in nestrinjanja o tem, kdo je najmanj spoštoval sporazume iz Minska. A za celotno sliko kompleksnih odnosov med Zahodom in Rusko federacijo je potreben širši pogled, ki vključuje tudi dinamiko odnosov v zadnjih tridesetih letih. Dejansko je v tem času, še posebej v zadnjem desetletju, opazen trend naraščajočih napetosti — a odgovornost za to je predvsem na strani Kremlja.

Konec hladne vojne?

Leta 1994 sem se kot mlečnozob diplomat po službeni dolžnosti znašel na sedežu Nata v Bruslju, kjer zaseda tudi Severnoatlantski svet. Tisto, kar se mi je najbolj vtisnilo v spomin, so bili delavci, ki so v dvorani dokončavali novo kabino za prevajalce — za ruščino. Definitivni konec hladne vojne, sem si mislil. Še ena od optimističnih misli iz obdobja po padcu berlinskega zidu, ki so se po prelomu tisočletja slabo postarale. Pa vendar je ta spomin izpred skoraj tridesetih let relevanten za razumevanje sedanjosti in današnjih odnosov med Rusijo in Zahodom. V prepričanju, da smo desetletja napetosti in konfliktov hladne vojne dokončno pustili za seboj, v tistih letih še zdaleč nisem bil osamljen.

V to so verjeli mnogi, če ne celo večina politikov na obeh straneh nekdanje železne zavese. Tako v Bruslju in drugih evropskih prestolnicah kot tudi v Moskvi je prevladovalo prepričanje, da Zahod in Rusija od tistih časov naprej ne bosta več nasprotnika, ampak partnerja.

Leto pozneje sem se zaposlil v Svetu Evrope. Slaba dva meseca pred vstopom Ruske federacije v to evropsko organizacijo za zaščito demokracije, vladavine prava in človekovih pravic. Ob vstopu so se takratni najvišji predstavniki ruskih oblasti — s predsednikom Jelcinom na čelu — v pismu zavezali, da za prmejduš ne bodo nikogar več ogrožali in maltretirali in da bodo morebitne notranje in zunanje konflikte reševali po mirni poti.

Balti so imeli prav

Vera v medsebojno prijateljstvo in sodelovanje se je odražala tudi na vojaškem področju. Maja 1997 sta tedanji generalni sekretar Nata Javier Solana in ruski predsednik vlade Primakov podpisala Temeljni akt o medsebojnih odnosih, sodelovanju in varnosti med NATO in Rusko federacijo. To se je zgodilo v času, ko je bil vstop prvih vzhodnoevropskih in baltskih držav že v teku. Rusom to resda ni bilo všeč, a to je bilo bolj vprašanje prestiža in užaljenosti, češ, zakaj se širite, če smo pa prijatelji in zavezniki.

Baltske države Rusiji očitno niso želele verjeti na besedo. Danes je očitno, da so imele prav. Od preloma tisočletja so šle stvari samo še navzdol. Enaintridesetega decembra 1999 je Jelcin odstopil in za svojega naslednika razglasil Putina. Romance z Zahodom je bilo s tem nepreklicno konec. Sledila je krvava druga vojna v Čečeniji, poleti 2008 pa je Rusija napadla Gruzijo.

Šele po Krimu

Toda kljub vsemu še do nedavnega ni bilo Natovih baz oz. enot v bližini ruskih mej z Evropo. To se je spremenilo šele po ruski okupaciji Krima 2014. Leta 2016 je vrh Nata odločil, da vzpostavi prisotnost vojaških sil v baltskih državah in na Poljskem, po letošnjem ruskem napadu na preostanek Ukrajine pa je prišlo do formiranja mednarodnih bojnih skupin še v Bolgariji in Romuniji ter na Madžarskem in Slovaškem.

Tudi morebitni vstop Ukrajine v Nato, za katerega pred letošnjim februarjem ni bilo nikakršnih realnih možnosti, ne bi predstavljal prelomnice glede širjenja severnoatlantske zveze do ruskih meja. Norveška je ustanovna članica Nata, od leta 1999 so članice tudi baltske države in Poljska, kmalu se jim bo pridružila še Finska. Vse te države mejijo na Rusijo, pa ta zaradi tega — vsaj zaenkrat —, ni sprožila “specialnih vojaških operacij”, da bi zaščitila svojo varnost.

Ukrajina je za Rusijo očitno izjema. Očitno so razlogi drugje. Moj zapis ni niti hvalnica niti opravičevanje Nata. Ne zanikam preteklih grehov severnoatlantske zveze — trdim pa, da ogrožanja Ruske federacije ni med njimi.

Antiliberalna paradigma

Za trditev, da je ruski medved znotraj samooklicane cone interesov pripravljen tolerirati marsikaj — razen seveda demokracije —, je kar nekaj zgodovinskih dokazov. Analogije s preteklostjo so zanimive, vendar ohlapne. A ne v tem primeru.

Putinov pogled na Rusijo in njen položaj v svetu je precej simplističen. Glavni razlog za vse krize in težave — predvsem za izgubo ruske moči in vpliva — Putin vidi v razpadu Sovjetske zveze. Glavni cilj njegove politike je vzpostavitev prejšnjega stanja, pri čemer samo ponavlja rahlo prilagojene vzorce obnašanja nekdanjih sovjetskih imperialistov.

Ideološki temelj ni več kremeljska interpretacija komunizma in socializma, ampak Putinova novokomponirana nacionalistična, antiliberalna paradigma, ki v spregi z vrhom Ruske pravoslavne cerkve prodaja bučke o duhovni čistosti in nadvladi ruskega naroda. Ki so baje narekovale napad na Ukrajino. Ker da je to bil edini način, da ruski narod obranijo pred pederastično dekadentnostjo gnilega in pokvarjenega zahoda.

Sartre: “desničarska” zarota

Britanski zgodovinar Tony Judt v svoji monumentalni Zgodovini Evrope po 1945 (Postwar: A History of Europe Since 1945) podrobno opisuje razmišljanje vodstva Sovjetske zveze v dneh pred vdorom sovjetskih enot in krvavo zadušitvijo madžarske vstaje jeseni 1956. Vse do zadnjega je obstajala pripravljenost, da ugodijo nekaterim zahtevam vlade Imreta Nagya, vključno z umikom sovjetskih enot iz Madžarske. Še nekaj dni pred napadom je prezidij CK KP ZSSR izrazil pripravljenost za pogajanja o takšnem umiku.
A kar je sodu dokončno izbilo dno, tudi ni bila Nagyeva izjava o izstopu iz Varšavskega pakta in madžarske nevtralnosti, ampak napoved uvedbe večstrankarskega sistema. Tega Kremelj nikakor ni bil pripravljen dopustiti, saj bi se zahteve po koncu monopola komunistične partije lahko razširile tudi v Sovjetski zvezi in njenih satelitih.

Podobnost s Putinovim ravnanjem glede Ukrajine je očitna. Kam pa bi prišli, če bi sovjetski državljani in njihovi sotrpini na vzhodni strani železne zavese začeli škiliti k Madžarom in ugotavljati, da je bila v tem delu Evrope možna drugačna usoda od tiste, ki jim jo je prodajal in serviral prezidij CK KP?

Dogajanja na Madžarskem so pozorno spremljali tudi v drugih delih Evrope in sveta. Jean-Paul Sartre je recimo izjavil, da je pri madžarski vstaji šlo za “desničarsko zaroto”, ki jo je organiziral in financiral Zahod.

Bolj ko se stvari spreminjajo, bolj ostajajo iste, kot pravijo Francozi.

Vojna proti demokraciji

Madžarski vzorec je Putin poskušal ponoviti tudi jeseni 2013, ko je pritisnil na takratnega ukrajinskega predsednika Janukoviča in ga prisilil, da v zadnjem trenutku prekliče podpis sporazuma o političnem sodelovanju in prosti trgovini z EU in v zameno napove tesnejše povezovanje z Rusijo in Evrazijsko gospodarsko zvezo. Sledil je upor državljanov in Majdanska revolucija. Janukovič je na koncu pobegnil v Rusijo, Putin pa se je Ukrajini maščeval tako, da je orkestriral spopade na vzhodu države — nekaj tednov kasneje pa okupiral in anektiral Krim. Nobena zgodba — še najmanj pa revolucija — ni črno bela. Tudi Majdan ni bil izjema.

Pred dnevi sem se pogovarjal z ukrajinskim zgodovinarjem Georgijem Kasjanovim z univerze v Lublinu. Profesor je precej kritičen do vloge nacionalistov v tistih dramatičnih dneh, obenem pa je bil popolnoma jasen glede tega, da so bili provokatorji v manjšini in da je ogromna večina protestnikov šla na ulice zato, ker so za svojo državo zahtevali demokratično prihodnost, utemeljeno na človekovih pravicah, političnih svoboščinah in vladavini prava.
To razmerje sil se je jasno pokazalo tudi na vseh poznejših volitvah v Ukrajini, na katerih so nacionalistične in skrajno desne stranke dosegale bistveno nižje odstotke kot v mnogih državah Evropske unije. Naj še omenim, da je Kasjanov izrazil globoko nestrinjanje s trditvami, “da je pri ukrajinski revoluciji šlo za zaroto, ki jo je organiziral in financiral zahod”.

“Zunanji” sovražnik

Brez razumevanja ozadja in resničnih razlogov za rusko agresijo na Ukrajino nam ne bo uspelo najti poti do ustavitve vojne in do stabilnosti v Evropi. Koncesije na račun “občutkov ogroženosti” paranoidnega populističnega avtoritarizma in imperializma lahko vodijo samo v eternalizacijo konfliktov. Putin ustvarja in razpihuje občutek ogroženosti od zunaj, saj gre za ključni instrument ohranjanja njegove oblasti. V imenu “zunanjega sovražnika” uvaja in opravičuje izredne razmere in ukrepe proti politični opoziciji, kritičnim medijem, civilni družbi in vsem, ki si drznejo podvomiti v modrost in oblast Velikega Vodje.

Putinova vojna je vojna proti demokraciji. V soseščini in doma. Varnostne garancije, ki jih Rusija in njeni državljani dejansko potrebujejo, so tiste, ki jih bodo zaščitile pred destruktivnostjo njihovega trenutnega vodstva. Teh garancij pa jim nihče ne more zagotoviti od zunaj. Spremembe, ki jih potrebujejo, bodo morali poiskati in uresničiti sami.