Pred dnevi je med nekaterimi ljudmi zavladala rahla panika. Cene zlata so poletele v nebo. Zlata ni več bilo mogoče kupiti. Kar je nekaterim dišalo na vojno. Na direktno, tudi osebno ogroženost.

Neglede na to, kaj si o takih reakcijah mislimo, moramo priznati najmanj eno: Trump pristop k mednarodnim odnosom in mednarodni politiki povzroča stanje, ki diši na vojno. Ali jo vsaj izziva. Najprej Venezuela, nato Grenlandija in zdaj Iran. 

Bomo videli, kaj bo na njegovem jedilniku jutri. Ali naslednji teden. Njegovi apetiti in zahteve se povečujejo in spreminjajo zelo pogosto. Grozil je celo Kanadi. In pri Trumpu ni nikoli jasno, kaj se bo iz groženj izcimilo. Morda bo za kazen uvedel carine. Ali premestil vojsko na mejo. Ja, vem, slednji scenarij se zdi popolno pretiravanje.

Kot znanstvena fantastika

Priključitev Grenlandije se je zdela popolna znanstvena fantastika. Da ne rečemo norost. A s to norostjo se mednarodna skupnost resno ukvarja. Iz dneva v dan trepetamo, kaj bo danes rekel Trump. Bo napadel ali ne? Potem si vsi oddahnemo, ko reče, da ne bo napadel. Kot da bi bilo to, kar Trump reče, na kakršenkoli način stabilno. In veljavno. Ker si (lahko) premisli že danes. Ali jutri. Ali pojutrišnjem. Ali v naslednjih dneh. Kadarkoli. 

Enako je trenutno s situacijo v Iranu. Ves svet s strahom pričakuje, kaj bo naredil Trump. Bo napadel ne? Bo vojna ali ne? Bo omejena na Iran — kot da bi nas to lahko pomirilo — ali ne? Se bo začel še en vojaški spopad mednarodnih razsežnosti, za katere je Trump očitno specializiran, da jih zrežira, zaneti in realizira?

To ne pomeni samo, da v mednarodni politiki danes ne moremo računati na kakršnekoli stalnice. Ali dogovore. Na mednarodno pravo ali kake druge elemente dogovorjene ureditve. Če Trumpu jutri pride na misel, da nečesa ne bo upošteval, tega pač ne bo upošteval. In ves svet bo to vzel na znanje. Se pokoril njegovi muhavosti. In začel hoditi po prstih, da ga ne bo še dodatno razjezil.

Priročnik

O odnosih s patološkimi narcisi oz. ljudmi z mejno osebnostno motnjo obstaja priročnik z naslovom Ne stopajte več po prstih!. Avtorja Randi Kreger in Paul T. Mason bralce seznanita s strategijami za obvladovanje kaosa, ki ga osebe z mejno osebnostno motnjo ustvarjajo v odnosih z drugimi. Med ključne strategije sodi postavljanje meja. Postavljanje meja. Ne pa slepo klanjanje umislekom, ki jih takšna oseba ima. Ker če jih dopuščamo, dajemo osebam z mejno osebnostno motnjo zeleno luč za proizvajanje novih. Za nova ustrahovanja. In nov kaos.

Človeško in razumljivo je, da se posameznikov z mejno osebnostno motnjo bojimo. Bojimo se kaosa, ki ga proizvajajo. In nasilja, ki je s tem povezano. Zato se jim umikamo. V dobri veri, da bodo nehali. Da se bodo enkrat že pomirili. In da se bomo z njimi lepo pogovorili. In dogovorili. Se “zmenili”.

To je strateška napaka. Ne samo zato, ker ne omogoča obvladovanja kaosa. Ampak tudi zato, ker posreduje osebam z mejno osebnostno motnjo napačno informacijo, da je njihovo obnašanje za njih produktivno. Koristno. Sporočilo, ki jim ga pošiljamo, je namreč to, da se jim s takšnim obnašanjem splača nadaljevati. Nadaljevati s patološkimi scenariji.

Potrdilo o legitimnosti

S strahom, mencanjem, umikanjem in paniko pa na žalost točno to sporoča Trumpu mednarodna skupnost. Kot so povedali že številni ameriški psihiatri v času njegovega prvega mandata, je Trump posameznik z mejno osebnostno motnjo.

Konkretno: s tem, da mednarodna skupnost Trumpu ne zmore, ne zna, si ne upa postaviti meja, pomeni, da mu dovoljuje nadaljevati z njegovim patološkim vedenjem. Da se ga mednarodna skupnost boji, pomeni, da mu omogoča, da ravna, kot pač ravna. Dokler bo strah drugih potrdilo o legitimnosti njegovih grandioznih blodenj in občutkov, bo s svojim vedenjem nadaljeval. In ogrožal druge. Ves svet. In ob tem užival. Patološko užival.

Trenutna strategija mednarodne skupnosti in njenih organiziranih subjektov, da poskušajo Trumpu ugoditi — kot Rutte in ostali —, je zgrešena. Prava strategija bi bila, da mu postavi meje. Ga sankcionira. Tudi če bi bilo to postavljanje meja povezano z nekimi kratkoročnimi neugodnostmi.

Edini, ki je to dojel, je Putin. Ki bo v Ukrajini dosegel, kar želi. To je danes že očitno. Trump namreč počne, kar zahteva Putin. In ne obratno. Ali še natančneje: Trump si je celo začel želeti to, kar želi Putin. Putinova želja je Trumpova želja. Putinova želja je Trumpov ukaz.

Nič se ne bomo “zmenili”

Dokler mednarodna skupnost in njeni organizirani mednarodni subjekti ne bodo storili, kar je v odnosih z osebami z mejno osebnostno motnjo treba storiti — torej postaviti jasne meje —, bodo soodgovorni za Trumpove grozote in neumnosti. Njega je treba preprosto ustaviti. In ne ubogati. Se mu ne klanjati. Ne v strahu trepetati. In upati, da se bo že umiril. Da se bomo že pogovorili.

Ker se ne bomo nič “zmenili”. Osebe z mejno osebnostno motnjo se dogovorov ne držijo. Ali kvečjemu samo tako dolgo, dokler jim to koristi. Ali dokler ne dobijo kake nove grandiozne ideje. To je tisto, kar vedno zmede Trumpove opazovalce. To je tisto, česar ne razumejo. Čeprav je jasno povedal, za kaj gre. Da se namreč na pravila in dogovore požvižga. Da za njega od danes to in to pravilo ali ta in ta element mednarodnega prava več ne velja.

Zakaj? Ker se je pač tako odločil. Pika.