Če držijo informacije, da je slovaški predsednik vlade na poti na vojaško parado v Moskvo moral narediti krog okrog Evrope, ker ga Poljaki in Balti niso spustili skozi njihov zračni prostor, mu je lahko v uteho vsaj to, da gre za verjetno najdaljši let brez jet laga v zgodovini. Med spreletavanjem je imel dovolj časa, da se pripravi na Putinovo vojaško veselico. Sem deklica mala, voščit ne znam, zato vam poljubček in rožico dam. 

Sam sem se z ruskim predsednikom srečal dvakrat še v časih, ko v Moskvo ni bilo treba potovati okrog riti v žep. Prvič pred petindvajsetimi leti, sredi januarja 2000, le dobra dva tedna po tem, ko je Jelcin Putina imenoval za svojega naslednika. Bil sem v prvi tuji delegaciji, s katero se je srečal po prihodu v Kremelj.

“Napačne informacije”

S skupino evropskih parlamentarcev smo bili na poti v Čečenijo. Tam je potekala druga čečenska vojna, za katero mnogi trdijo, da jo je z organizacijo terorističnih napadov na lastne državljane zakuhal prav naš gostitelj, da bi se zavihtel na oblast.

Kot mu je pozneje prešlo v navado, je Putin že na svoj prvi sestanek s tujo delegacijo zamujal dobro uro in pol. Ko se je končno prikazal, ga je vodja naše delegacije, stari dobri Russell Johnston, nahrulil kot smrkavca. Putin je zardel, zajecljal in obljubil, da bo ostal z nami, dokler ne izčrpamo vseh svojih vprašanj. To je trajalo kar nekaj časa. Putin je na vsako kritiko odgovoril, da imamo napačne informacije in da se bomo lahko sami prepričali, da je Ruska federacija trdno na poti miru, demokracije, vladavine prava in človekovih pravic.

Po Zakavkazju

Naslednji dan smo se odpravili proti Zakavkazju. Pred odhodom nam je ruski notranji minister predlagal, naj zaradi lastne varnosti oblečemo ruske uniforme. V Čečeniji je namreč mrgolelo ostrostrelcev, ki naj bi čakali prav nas. Russell se ni pustil prepričati. “Z dolžnim spoštovanjem, gospod minister,” je rekel: “Mislim, da bodo merili v vas, ne vame.” Ponudbo je tako sprejel samo starejši turški parlamentarec. Ker je bil nizke rasti, je v preveliki ruski uniformi močno spominjal na najmanjšega palčka v Disneyjevi Sneguljčici. Saj veste, tistega z velikimi ušesi, ki se mu rokavi vlečejo po tleh. 

Na poti v Čečenijo smo se najprej ustavili v Mahačkali, prestolnici republike Dagestan. Tam nas je v hotelu Primorskoje pogostil komandant tamkajšnjega garnizona. Seveda ni šlo brez tradicionalnih kavkaških zdravic. Vsi, ki smo vsaj na pol razumeli rusko, smo zgroženi obsedeli, ko je na koncu vstal še najbolj pijani od vseh pijanih ruskih oficirjev in nazdravil na smrt vseh Čečenov.

Cik-cak s helikopterjem

Naslednje jutro smo z več helikopterji MI8 končno odleteli proti Čečeniji. Tisti, v katerem sem bil tudi sam, je imel težave z motorjem, a se je pilot odzival z nekaj dobro odmerjenimi udarci s kladivom. Ob vstopu v čečenski zračni prostor so nam uporniki izrazili dobrodošlico z rafali iz avtomatskega orožja. Pilot se je streljanju izogibal z letom v cik-caku, mi pa — streljanju in cik-caku — s pitjem vodke, ki jo je z nami nesebično delil novinar agencije Reuters.

V Čečeniji smo se pogovarjali s tamkajšnjimi prebivalci, ki so nam pod budnim nadzorom do zob oboroženih ruskih specialcev izražali navdušenje nad pozornostjo, ki jo je do njih izkazovala ruska vojska. Obiskali smo tudi šolo, v katero je notranji minister pripeljal tovornjak novih računalnikov. Po priložnostnem nagovoru, zahvali ravnateljice in slikanju ministra z zmedenimi učenci so računalnike naložili nazaj na tovornjak in odpeljali. Ko je ravnateljica opazila, da sem presenečen, je rekla: “Tako ali tako nimamo elektrike.”

Res je bilo tako, kot nam je obljubil Putin: o trdnosti ruske zaveze miru, demokraciji, vladavini prava in človekovim pravicam smo se prepričali na lastne oči.

Iz dače v dačo

Moje drugo srečanje z ruskim predsednikom je bilo slaba tri leta kasneje, konec novembra 2002. V delegaciji smo bili tokrat samo štirje: poleg novega predsednika parlamentarne skupščine še njen generalni sekretar ter moj sodelavec Petr iz Prage, ki je študiral v Moskvi in mi je kljub poznemu prihodu hotel predstaviti vse znamenitosti moskovskega nočnega življenja. Naj vam prihranim podrobnosti.

Naslednje jutro sva s Petrom prišla v Putinovo predmestno dačo Volinskoje v suboptimalni psihofizični kondiciji. Putin se ni več trudil, da bi nas prepričal o trdnosti in zavezah in tako naprej. Sprejel nas je v družbi dveh renčečih dobermanov. Bilo je kot v Sreči na vrvici za psihopate.

Po srečanju z njim nas je v svojo bližnjo dačo povabil še Dimitri Rogozin, takrat bodoči, zdaj že nekdanji namestnik ruskega zunanjega ministra, ruski veleposlanik pri zvezi Nato. Rogozin nam je med obiskom ponosno pokazal generalsko šapko vojske Republike srpske, ki mu jo je podaril njegov tesni prijatelj Ratko Mladić. V tistem trenutku sem odšel na zrak, ker mi je postalo slabo. Pa ne zaradi prekrokane noči.

Rogozin je zaslovel decembra 2022, ko ga je med proslavljanjem rojstnega dne v hotelu v okupiranem Donecku šrapnel iz ukrajinske rakete zadel v rit. Žal mi ni uspelo najti podatkov o tem, kaj je imel tisti trenutek na glavi. Ampak upanje umre zadnje.

Raj za prave dedce

Od takrat se s Putinom nisem srečal in dvomim, da se še kdaj bom. Sem se pa po službeni dolžnosti veliko ukvarjal z Rusijo in z opazovanjem trdnosti njene zavezanosti miru, demokraciji, vladavini prava in človekovim pravicam. V tem obdobju smo lahko spremljali vse mogoče in nemogoče. Ustavne spremembe, s katerimi je Putin ukinil regionalno samoupravo in okrepil “vertikalno os oblasti”; napad na Gruzijo; sprejetje zakonov o “tujih agentih”, s katerim je popolnoma zatrl delovanje civilne družbe; preganjanje LGBTI populacije; zavzetje Krima; pred tremi leti pa še poskus zavzetja celotne Ukrajine.

Vmes je Putin “vertikalno os oblasti” utrjeval z umori novinarjev in političnih nasprotnikov, pozaprl vsakogar, ki si je upal kritizirati njegove vojne, in skozi okna pometal cel kup ljudi, ki so mu šli na jetra. Našel je tudi čas, da ruski dumi ukaže dekriminalizacijo družinskega nasilja. Putinova Rusija je raj za prave dedce, ki lahko svojo babo namlatijo vsakič, ko si zasluži. Putinu lahko očitate marsikaj, razen prebujenstva. 

Nekateri še vztrajajo

V vseh teh letih sem spoznal veliko ruskih državljanov, aktivistov, umetnikov, zagovornikov človekovih pravic, ki jih zaradi njihovega poguma in predanosti demokratičnim vrednotam izjemno spoštujem. Žal jih je bila večina prisiljena oditi iz Rusije.

A nekateri še vztrajajo, tveganju navkljub. Pred letom sem spoznal človeka, ki v čečenski prestolnici Grozni organizira podporo LGBTI osebam. V Čečeniji. Tam, kjer se bande Putinovega pajdaša Kadirova kratkočasijo z linčanjem homoseksualcev. “Mirovnike”, ki kritike ruske politike radi zmerjajo z rusofobi, bi spomnil, da ruskim državljanom nihče ni prinesel toliko gorja kot njihov predsednik.

Pred četrt stoletja, v času mojega prvega srečanja s Putinom, se je ruski predsednik še pretvarjal, da je zavezan evropskim demokratičnim vrednotam. Mnogi v Evropi danes vse manj prikrivajo svojo privrženost — ali toleranco — do Putinovih idej in ravnanj, ki so v popolnem nasprotju z vrednotami miroljubne koeksistence, mednarodnega prava, človečnosti, demokracije, svobode in spoštovanja človekovih pravic.

Vse to vpliva na to, ali bo v Evropi vojna še naprej in ali je bo še več — ali pa bosta prevladala mir in razum. Tega si želimo vsi. Le da nekateri dvomimo, da bomo do miru prišli, če bomo podivjanemu silaku pošiljali poljubčke in rožice v upanju, da svojih dobermanov morda le ne bo naščuval tudi na nas.