Na prvi pogled bi človek dejal, da ruski obveščevalci pri nas zaman zapravljajo trud in denar. V Sloveniji po lastnih izjavah nihče ne podpira ruske agresije na Ukrajino in politike predsednika Putina. Kakršnekoli simpatije do kremeljskega vožda je ogorčeno zanikal celo tisti kandidat za evropske volitve, ki se je ganljivo poslovil od pravkar izgnanega ruskega špijona. Prav posebej se mi je v srce usedla izbira darila. “Sem deklica mala, voščit ne znam, zato ti poljubček in sabljico dam.” Morda bo ruski špicelj v nagrado za v Sloveniji vloženi trud dobil kakšen gauleiterski — ali kako se že v ruski okupatorščini imenujejo upravljalci zasedenih ozemelj — položaj v Ukrajini. Tam bo z darilom slovenskih pajdašev lahko sabriral šampanjec z okupiranega Krima in nepokorno lokalno prebivalstvo. Še bolj ogorčeno je kakršnokoli rusofilstvo zanikal njegov strankarski kolega in predsednik — in to takoj po objavi posnetka, v katerem je povzel vse oporne točke iz kremeljskega opomnika o vzrokih za specialno vojaško operacijo. Resnica. Nomen njet omen.

Vsi zanikajo

Kakršnokoli sozvočje s politiko ruskega predsednika zanikajo tudi politiki, ki so nastopali v nedavno razkritem ruskem propagandnem mediju Voice of Europe. Za razliko od prvih imajo ti za svoje trditve tudi nekaj tehtnih argumentov. Nikakor jim ni mogoče očitati, da podpirajo rusko agresijo. Vse od začetka namreč podpirajo Ukrajino.

Vse skupaj je na prvi pogled nelogično. Zakaj bi ruski propagandni medij v goste vabil nekoga, ki podpira Ukrajino?

Da bi prišli stvari do dna, moramo vprašanje zastaviti nekoliko drugače. Zakaj bi ruski propagandni medij v goste povabil nekoga kljub temu, da podpira Ukrajino?

Morda se bo komu zazdelo, da je šlo za poskus uravnotežene uredniške politike in prikaza različnih mnenj. Kaj pa vem. Kremelj do uravnoteženosti tradicionalno ne kaže velikih simpatij. Samostojno razmišljujočim hitro pokažejo vrata. Nekaterim pa pokažejo tudi okno.

Kulturni boj

Za razumevanje analize stroškov in dobičkov, kot bi temu rekli ekonomisti, ki jih je ruski propagandni mašineriji prinesla objava omenjenih intervjujev, je potreben širši pogled. Je bilo v teh intervjujih — če ne štejemo podpore Ukrajini — izrečeno tudi kaj takega, kar gre na mlin Putinove politike?

Spomnimo: svojo oblastno platformo, odnos do sveta, pa tudi agresijo na sosednjo državo Putin od samega začetka pojasnjuje in opravičuje z nujnostjo obrambe ruskega naroda in njegovih tradicionalnih vrednot pred uničujočo dekadenco, ki preti z Zahoda. Populistični val, ki je v zadnjih letih z rusko pomočjo in pod ruskim vplivom preplavil mnoge zahodne demokracije, svoj pohod na oblast gradi na opornih točkah, ki so jih napisali v Kremlju. Na razpihovanju strahu in sovraštva pred drugimi in drugačnimi. Za vse so krivi migranti, spolne manjšine in ženske, ki mislijo s svojo glavo. 

Zveni znano? Kulturni boj po ruskih notah je daljinec, s katerim Putin — zaenkrat zelo uspešno — povzroča družbeno polarizacijo in nas usmerja točno tja, kamor sam hoče, da gremo. V samouničenje vsega, kar odprto demokratično družbo razlikuje od nacionalistične avtoritarnosti in ječe, v katero je ruski predsednik pozaprl svoje sodržavljane.

Antiamerikanizem

Podobna slika je na drugi strani političnega spektra. Tudi tam nihče ne podpira agresije in Putinove politike. In tudi oni imajo za svoje trditve kar nekaj argumentov. Vsaj glede tem kulturne vojne, s katerimi Putin lovi na limanice njihove politične nasprotnike na desni. Glede agresije na Ukrajino ne podpirajo ne enih ne drugih. Oni so za mir. In ne marajo Američanov.

Glede prvega in drugega se človek težko ne strinja z njimi. Kdo pa ni za mir? In vsi vemo, da imajo ZDA veliko veliko masla na glavi. Verjetno ni možne poti do več miru in stabilnosti v svetu, ki ne bi zahtevala kritike in korekcije ameriške politike do večine kriznih žarišč, začenši z odnosom do Netanjahujevega pobijanja palestinskega prebivalstva v Gazi.

Toda na argumentih (ki jih ne manjka) utemeljena kritičnost, tudi obsodba, je ena stvar, apriorna ideološka dogma, ki v pavlovianskem antiamerikanizmu najde zapik za vsako logično in etično slepo ulico neizogibnega konflikta med plemenito zvenečimi floskulami in realnostjo, pa nekaj drugega. Na skrajnih polih političnega spektra sta vzpostavljeni zrcalni logiki, ki se medsebojno hranita. Za ene so za vse krivi migranti, feministke in spolne manjšine, za druge pa Američani, NATO in Zahod.

Putinu je vseeno. Njemu ustreza oboje.

Brez antiameriškega aduta iz rokava se kredibilnost mirovniških tez sesuje kot hišica iz kart. Zavzemajo se za mir. Da bi se vojna končala, je treba nehati pomagati Ukrajini. Ker več orožja nikoli ne prinese miru. Prepričan sem, da tudi sami razumejo, da bi mir, ki bi ga dosegli s predajo Ukrajine, prinesel zmago Putinu. Ker tega logično ni mogoče zanikati, je treba tak izid etično upravičiti ali vsaj relativizirati. Za vojno so itak bili krivi Američani. Njihova podpora majdanski revoluciji, Victoria Nuland, bla-bla-bla, širitev NATO pakta in tako naprej. Kompleten repertoar “argumentov”, ki pojasnjuje, zakaj Rusija ni imela druge izbire, kot da na “oborožen način zaščiti svoje interese”, kot je pred dnevi na kongresu “neodvisnih” ruskih sindikatov razložil predsednik Putin. 

Kumbaya

Tudi teza o odgovornosti žrtve, ki z upiranjem agresorju podaljšuje vojno, je milo rečeno sporna. To bi moralo še posebej veljati v Sloveniji, ki je vsaj zaenkrat večinsko še vedno ponosna na pogum — in tudi na žrtve —, ki smo ga pokazali v boju proti fašizmu. Slovenski narod se proti nemškemu okupatorju ni boril tako, da se je držal za roke in prepeval Kumbaya. Moralne zagate, ki jo razkrije analogija med slovenskim in ukrajinskim narodnoosvobodilnim bojem, ni mogoče odpraviti z dejstvom, da smo se Slovenci borili proti fašizmu. Ker točno to počnejo tudi Ukrajinci. Kako drugače opisati imperialistično, avtoritarno, militarizirano in nasilno ideologijo kremeljskega despota?

Pojasnilo bi še posebej rad slišal od ljudi, ki sicer ne oklevajo z označevanjem s podobnimi nalepkami ljudi, ki po vseh resnih kriterijih fašistoidnosti Putinu (vsaj zaenkrat) ne sežejo do kolen.

Slovenska mentaliteta

Ob takšnih diskurzih, ki jih je v slovenskem javnem prostoru že zdaj veliko in jih bo še več, bo marsikdo pomislil, da zgodbe o rubljih ruskih obveščevalcev niso popolnoma iz trte izvite. Kaj pa vem. Zaenkrat nisem zasledil dokazov, da bi kdo za sodelovanje v ruski propagandni vojni pri nas prejel plačilo. Očitno pa je dovolj kandidatov, ki so pripravljeni igrati vlogo koristnih idiotov brezplačno.

O Putinu in ruskih obveščevalcih si lahko mislimo, kar hočemo, ampak poznajo nas bolje od nas samih. Nezmotljivo prepoznavajo naše frustracije, fiksacije in zablode in potem samo pritiskajo na gumbe. Vse drugo naredimo sami. Le zakaj bi zapravljali rublje, če na koncu prevlada slovenska mentaliteta? Za to pa že ne rabim majstra. Bom sam zrihtal.