No, jaz bi šla pa s Kordišem. Mi deluje en tak odfukan, da se ga da dobr ubit z njim. Sicer ne vem, na kakšno muzko bi se drla, sam ziher bi se našla pri kakšnem Manu Chao ali Buena Vista Social Clubu. Pa lepo na Chan Chan en joint skadit. Sej ne vem, če kadi, sam jaz pa. Pivo ziher pije. Tko kot vsak Slovenc.

In pol sem jih vprašala na FB, kdo je za njih najboljši predsednik ever. Zmagal je Tito. Očitno je nostalgija še vedno v zraku. Je imel pa Tito težko borbo s Joséjem Mujico. Ker José je pa po slovensko skromen in se je odpovedal skor celi svoji plači.

Iz Lendlovih cajtov

No, tok sem jaz s politiko. Kar je smešno, ker sem nekak iz politične familije. Po mami Alja Brglez, po fotru Stanko Vuk. Fotr skoz politizira. Nobena stvar na Twitterju mu ne uide. O noni rajš ne bi, ker ko se ona razkurči čez politike, potem je boljš spizdit.

Sej tud o športu nimam kej velik pojma, sam vseen več. In tko sem vidla, da se je poslovil Roger Federer. Nekoč sem ful rada gledala tenis. Sam jaz sem še iz cajtov Lendla pa Beckerja. Pa Steffi Graf, Martine Navratilove in Gabriele Sabatini. Federerjeve zadnje tekme nisme gledala, sem pa vidla poslovilca. In kar nenkrat zagledam Federerja pa Nadala, kako sedita en ob drugem in cmizdrita k mejhna mulčka. Sej te kr v srce stisne, nč ne rečem. Tok let si pustil tam na pesku ali travi, dosegel vse, kar se je dalo dosečt — potem pa kr naenkrat konec. Konec tekme. In tvoj največji rival sedi zraven tebe in ne more zadržat solz. To je respect en do druzga. Na pesku tekma, privat frenda.

Ful tekmovalen človk

Jaz sem ful tekmovalen človk. Zame je vse tekma. Sem tud posesivna, ker že kot majhna nisem nobenmu posojala igrač, tko da moji tipi zdej kr jebejo ježa. Moja igrača je moja igrača. Prste stran. Ampak kar se tiče tekmovalnosti, sem pa grozna. Če pušnem, jebat ga, nisem vesela. Ampak vedno se gre za zmagovalca. Ko sem šla tekmovat na Prozni mnogoboj, ko nisem niti vedela, v kaj se spuščam, niti s kom, sem jih prvo stvar vprašala: "In kako nakažete keš?" Ker sem vedla, da bom zmagala. Nimam pojma kako, sam sem.

Na nacionalki tud še noben ni podrl mojga rekorda v poslušanosti izpred dveh let v oddaji Nočni obisk, ko sem bla gost. Ker grem vedno na vse. Bit najboljša.

Če se s tem pohvalim, me pa vsi v kurac pošljejo, da zadost moje samohvale. Ma dej, pojma nimajo. Ampak to ne pomeni da s tekmeci privat nisi frend. Mi na pingpongu smo si jebal mater, loparji so leteli naokol, takoj k je blo pa konc tekme, pa smeh pa skup na joint.

Kdo bo zmagal?

Nekak tko kot odvetniki pa tožilci. Tam ti kao rešujejo rit ali te obtožujejo nečesa, privat se pa menijo: "Gremo jutr z otroki na Koseški bajer skupi?" Na sodišču pa izgleda, kot da so ne vem kakšni tekmeci. Ker vse je tekma.
Al pa uni, k zbirajo glasove za v parlament. Jih kr tko, brez tekme? Dončič špila kr tko, ker nima kej delat? Une kure tekmujejo za sanjskega moškega al ne? Mulci si merijo kurce in tekmujejo, ker ma večjega? Starši tekmujejo, čigav sonček je večji genij od drugega? Sosedje, kdo ma boljši avto in lepšo fasado? Punce, kera je lepš oblečena? Tipi, ker ma boljšo bejbo za pogledat? In tko naprej.

Tko da un, k pravi, da ni tekmovalen, laže. Sam sej si radi lažemo. Ko jebe resnico. In tko je zdej s to kolumno. Ker grem najdet ven Kordiša, da mu rečem, če je za žur na Chan Chan. Pa da vidmo, kdo bo zmagal.