Življenjska zgodba Radka Poliča Raca, vrhunskega gledališkega igralca, ki je leta 2007 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, odstira in prepleta spomine na njegovo ustvarjalno pot. Knjiga založbe Beletrina, ki jo je po intenzivnih pogovorih z Racem napisala dramaturginja, urednica in publicistka Petra Pogorevc, je napisana v 1. osebi ednine, bogatita jo pristen humor in sočen jezik, oba tako značilna za tega velikega igralca. Brez zadržkov govori o sebi in o stvareh, ki so ga v življenju doletele, pa naj gre za anekdote iz gledališkega sveta ali za tragične dogodke, ki so ga ranili in zaznamovali. Pripoved mu sledi v otroštvo, pojasni njegovo vseživljenjsko povezanost s starši in bratoma ter obudi spomine na tri zakone, predstavi pa tudi njegovo pojmovanje lepega in težkega igralskega poklica. Ker nenazadnje: »Igra ni to, kar počneš, ampak to, kar si.«
Petra Pogorevc je komparativistka in anglistka. Delala je kot novinarka, kritičarka, publicistka, prevajalka, dokler ni postala dramaturginja v MGL.

Petra Pogorevc: Rac | Glostrov padec

Že dve leti pred razpadom nekdanje Jugoslavije me je začela obsedati ideja, da bi s prijatelji iz vseh njenih republik uprizoril Shakespearjevega Kralja Leara in da bi vsak od njih igral v svojem maternem jeziku.
Nekaj me je stiskalo pri srcu in v duši ter mi govorilo, da se bomo ločili. Čutil sem, da prihaja čas, ki nas bo razpihal na vse strani ne samo nekdanje skupne države, ampak vsega sveta. Igralci nosimo takšne slutnje v svojih hudičevih dušah! Poklical sem torej prijatelje iz raznih mest in republik in vsi po vrsti so pristali na sodelovanje. V Cankarjevem domu sem se že dogovoril, da bom režiral Leara in ga igral. Ampak nato sem pomislil, da bi bilo bolje, če bi mi pri režiji kdo pomagal. Nagovoril sem Dušana in mu predlagal, da Leara režirava skupaj.
Nato se je zgodilo, kar se je zgodilo; skupna država se je razpočila po šivih in v resnici začela spominjati na Learovo razdeljeno kraljestvo. Pričele so se vse tiste nesrečne vojne, najprej v Sloveniji in zatem še na Hrvaškem in v Bosni. Vsi smo bili vznemirjeni in preplašeni, projekt pa je bil zaradi tega postavljen pod vprašaj. Kar naenkrat sem moral poslušati, kako je moja ideja sicer sijajna, da pa čas ni primeren zanjo. Na nekatere stvari sem še pristal, vztrajal pa sem pri Radetu Šerbedžiji. Na vsak način sem hotel, da igra, pa magari v slovenščini! Po eni strani sem tako razmišljal zaradi trme, ki mi je govorila, da mora v uprizoritvi nastopiti vsaj nekdo iz prvotne zasedbe, po drugi pa tudi zaradi življenjske situacije, v kateri se je znašel.
Ob razpadu nekdanje Jugoslavije so tako hrvaški kot srbski nacionalisti od njega zahtevali, naj se politično in narodnostno opredeli. Rade tega ni storil. V času vojne je izbral mir, v času sovraštva strpnost, v času razhajanj skupno življenje. Bil in ostal je velik umetnik, mirovnik, človekoljub. Pa tudi zvezdnik, ki ga je čez noč zadela usoda begunca: z drugo ženo, režiserko Lenko Udovički, in dojenčico Nino se je preselil v Ljubljano, najel stanovanje na Fužinah in se boril za preživetje. Preživljal je begunska starša v Beogradu, odraščajoča otroka v Zagrebu in mlado družino v Ljubljani, čeprav ni mogel igrati v maternem jeziku. Prijatelji smo mu takrat pomagali dobiti slovensko državljanstvo in sam bi mu takoj podaril še državljanstvo sveta!
Razpad nekdanje Jugoslavije in vojne na njenem ozemlju so me globoko prizadeli. Pa ne zaradi tega, ker bi bil jugonostalgik, kot so mi nekateri takrat očitali in mi najbrž še danes. Mislim, da je za nekoga, ki se ukvarja z gledališčem in umetnostjo, popolnoma naravno, da pogreša skupen kulturni prostor, ki smo ga čez noč izgubili, in se solidarizira s kolegi, ki so jih družbenopolitične spremembe zadele huje ko njega. Tako kot je tudi naravno, da trpi zaradi načina, kako se je vse skupaj zgodilo. Je res moralo biti toliko prelivanja krvi, toliko uničenih življenj, toliko grozot in trpljenja? Se nismo mogli zmeniti drugače in raziti v miru? 
Čeprav še danes menim, da so bile v socializmu določene stvari, predvsem sociala, urejene bolje kot danes, sem hkrati zmeraj vedel, da je bilo marsikaj zelo narobe. Že zaradi očeta, ki je v prejšnjem sistemu marsikaj pokasiral, pa tudi zaradi obeh tastov. Matevž Hace in Jože Levstik sta tako kot moj oče vse življenje trpela zaradi komunistov. Hace je odkrito rohnel čeznje, Levstik pa se je umaknil in politike sploh ni maral komentirati. Vsi trije so bili partizani, borci NOB, ki so jih po vojni zjebali komunisti. To dvoje ni eno in isto! Na živce mi gre golazen, leva in desna, ki še zdaj pogreva razprtije iz druge svetovne vojne. Delitve med ljudmi jim služijo kot paravan, za katerim zganjajo svinjarije in si neovirano polnijo žepe!
Če gledam s svoje pozicije, kam spadam kot človek in kot nekdo, ki se ukvarja z umetnostjo, pravim takole: moj spekter družbenega razmišljanja je širok, ne morem se družbeno ozko opredeliti. Zame ni ene in edine sprejemljive opcije. Ni kristalno čiste levice in ni kristalno čiste desnice. Sem za oboje, ampak kot človeka me pa najpogosteje prime, da bi se ubil v tej naši nedržavi, v kateri politiki še vedno nategujejo ljudi z lažmi in floskulami, hkrati pa zanje ne naredijo ničesar. Mislim, da je sedanja demokracija enako lažna kot nekdanji socializem. Nespamet je zmagala nad razumom, egoizem posameznikov je porazil človeško solidarnost!

Šerbedžija z nule

Nepopisno občudujem Radeta zaradi tega, ker je v zrelih letih zbral dovolj poguma in moči, da je znova začel z nule in šel naprej, da bi lahko ostal tisto, kar je bil. Pri tej starosti pustiti praktično vse za seboj, poskušati znova v državi, ki je že brez tebe nasičena z igralci in v tem okolju uspeti kljub temu, da ni tvoje; to se mi zdi naravnost čudežno dejanje! Igrati v tujem jeziku je namreč nekaj najtežjega. Sam sem veliko igral v srbščini in hrvaščini, ampak mi je bilo lažje kakor Radetu v Ljubljani, ker sem ju že zdavnaj, še kot otrok, usvojil do te mere, da lahko v njiju mislim in sanjam. To dvoje je prvi pogoj za to, da lahko v nekem jeziku igram.
Čeprav načeloma ne maram črtanja, dopisovanja in premetavanja iger velikih dramatikov, sem se takrat sam lotil odrske priredbe Kralja Leara. Mislim, da mi je dobro uspela. Nisem premikal celotnih prizorov, ampak samo določene sekvence, pa tudi črte so bile drobne, vendar zanimive. Dolgo sem se matral. Dušan je moje besedilo in koncept sprejel, ampak potem so se dogovorili, da bi bilo najbrž vendarle bolje, če bi uprizoritev režiral en sam režiser in da naj bo to on. Ničesar niso hoteli tvegati, ker je uprizoritev nastajala kot velika koprodukcija med SNG Drama Ljubljana, Mestnim gledališčem ljubljanskim in Cankarjevim domom. Vanjo je bilo vloženega veliko denarja, pa igrali smo jo na odru Gallusove dvorane, ki je največji v državi. Mene so nazadnje podpisali kot avtorja projekta in glavnega igralca.
S težkim srcem sem pristal, da bom v Learu samo igral naslovnega junaka in se odpovedal njegovi režiji. Ampak zaradi tega še nisem bil jezen. Sem pa postal zelo žalosten takoj po uvodni vaji spomladi 1992. Na njej se je zbrala vsa ekipa, Dušan pa je predstavil koncept in način dela. Takrat sem dojel, da je večino mojih idej, pa tudi nekatere sodelavce, preprosto odvrgel.
A sem bil tiho.
Z Bjanko Adžić Ursulov sva si že zamislila, kakšni bodo kostumi, vmes je pripravila skice, ki so bile resnično izjemne, vendar jih je morala kasneje vse zavreči in narediti nove. Veliko sem se že dogovoril tudi s scenografom, ki ga je Dušan nato odslovil in angažiral Meto Hočevar. To me je zmotilo, ker sem imel že izdelano predstavo o tem, kakšna naj bi bila scenografija.
A nisem nič rekel.
O scenografiji sem se posvetoval celo s strokovnjaki s področij fizike in tehnologije. Zamislil sem si, da bi bil oder Gallusove dvorane zapolnjen z ogromno piramido, ki bi bila obrnjena in bi ena stranica segala skoraj do rampe. Igrali bi tam, kjer so v parterju prve vrste na ravnem. Tiste vrste bi šle ven in bi dobili igralni prostor. Gallusova dvorana bi imela obliko amfiteatra.
A sem molčal.
Na odru sem nameraval uporabiti tudi projekcijsko platno, ki bi se raztezalo čez celoten horizont in na katerem bi bila slika galaksije v razletu. Med trajanjem predstave bi ugašala in na koncu bi bil horizont čisto črn. Sesedala bi se v črno luknjo, tako sem takrat govoril ... Tudi piramida bi se med trajanjem predstave sesedala, in to tako počasi, da gledalci tega dolgo sploh ne bi zaznali. To bi omogočili s tem, da bi bila njena stena dvojna, znotraj nje pa bi bila plast najbolj finega in dobro presušenega rdečkastega peska. Zunanje stene piramide bi se spuščale za sekundo ali dve prej kot notranje, pesek pa bi tačas postopoma mezel ven. Na koncu, ko bi se celotna piramida sesedla, bi na odru ostal samo velik kup rdečkastega peska, le tu in tam bi se videlo kakšno stranico. Skratka, vse sem splaniral in predvidel, Dušan pa je brez mene odločil drugače. To sem mu že na začetku vaj zelo zameril.
A sem bil in ostal tiho.
Nov režiser – nov koncept. Fertik, šlus, amen!
[…]

Diplomirani igralec

[…] 
Jeseni sem se nato vrnil na vaje za Kralja Leara. Bil in ostal sem nezadovoljen z Dušanovim konceptom. Nisem mogel preboleti, kako je kar opustil mojo prvotno idejo, da bi z Learom uprizorili razpad človeške civilizacije. A sem ostal tiho! Šele po premieri sem v intervjuju izjavil, da je uprizoritev Leara končala kot politični pamflet. Takrat je Dušan popenil. Celo večnost nisva delala skupaj, vse do Mačke na vroči pločevinasti strehi v Mariboru leta 2006.
Premiera tistega Kralja Leara pa se ni zapisala v zgodovino po najinem sporu, ampak po tem, da je Rade, ki je igral grofa Glostra, padel v več metrov globoko orkestrsko jamo. Malo je manjkalo, da bi se ubil. Kasneje je o tem napisal pesem in ji dal naslov Glosterjev padec. Še danes se včasih reživa neverjetnemu naključju, da je padel ravno med prizorom, v katerem se Gloster namerava vreči z dovrskih pečin, pa tudi njegova Lenka mu je takoj po premieri kot prava gledališka režiserka očitala: »Kako si samo mogao pasti upravo u onoj sceni?«
Skratka, imel je prevezane oči. Ko je padel, se je Boris Ostan takoj spustil v jamo za njim in sva ga skupaj zvlekla nazaj na oder, on pa je predstavo kljub strahovitim bolečinam odigral do konca. To ni bilo najbolj pametno, kajti lahko bi imel notranje krvavitve ali poškodovano hrbtenico. Ampak igralci smo norci; kadar igramo, pozabimo na svoje zdravje in bolečino!
Kasneje mi je pravil, da sem bil takrat bled ko kreda, moj pogled pa je bil hladen in trd kot iz stekla. Kar je hecno, ker se tudi jaz njega spomnim natanko takšnega! Na odru so nama tekle solze. Njemu od bolečine, meni zaradi njega, obema pa od groze in obupa nad vsem skupaj!
Bilo je ganljivo. Pa tudi za crknit smešno. Po najinem prizoru je imel Rade nekaj časa. Ker se mu je od bolečin mešalo in je mislil, da bo omedlel, je odšepal na viski v bife v zaodrju. Ko se je vračal na oder, je skupinici šokiranih študentov, ki so v predstavi statirali, spotoma rekel:
»Eh, djeco, sad ćete vidjeti kako glumac umire na sceni!«
Lenka je bila tista, ki je Radeta nekega dne vprašala, zakaj ne bi poskusil igrati v angleščini, če že mora nastopati v tujem jeziku. Kasneje mi je pravil, da se mu je po selitvi v London, ko se je začel sporazumevati v angleščini, zgodilo to, da je poskusil samemu sebi nekaj prevesti v svoj jezik, ampak je preklopil v — slovenščino! Preganjala ga je do Londona! Kasneje ga je pot vodila marsikam, tudi v Hollywood. Že res, da je večinoma igral slovanske negativce, a celo v tistem džumbusu je na novo zaživel in zablestel, kar je zame dosežek brez primere!
Priredba Kralja Leara, zaradi katere sva se za toliko časa skregala z Dušanom, je zatem postala moja diplomska naloga. Vmes me je namreč poklicala njegova, moja, najina Milena in me opozorila, da bo treba diplomirati, ker so se z osamosvojitvijo države pravila o plačnih razredih v javnih zavodih spremenila in bi brez diplome padli za nekaj razredov nižje. Glavni vic diplome je bila torej plača. Preden sem oddal nalogo, sem pri profesorju Marku Marinu opravil še izpit iz zgodovine gledališča. V bistvu smo ga skupaj opravili Tone Gogala, Milena in jaz. Moram reči, da je bilo zabavno. Dal nam je kup pildkov s slikami in mi smo morali povedati, kaj je na njih. Izpit je bil pogoj za to, da sem leta 1992 končal študij igre.
In tako sem pri rosnih petdesetih postal … ? IGRALEC! Ja, to! Diplomirani!