Potepanje po jugu ZDA posebej priporočam ljubiteljem narave. Še posebej aligatorjev, na žaru pečenih rebrc in do nerazpoznavnosti ocvrte morske hrane. In aligatorjev. In ljubiteljem cerkva. Teh je v zveznih državah, ki so del tako imenovanega Biblijskega pasu, res zelo veliko.

Valliant, Oklahoma

V mestecu Valliant v Oklahomi, za katerega Wikipedija pravi, da ima 754 prebivalcev, mi je v roke prišel lokalni časopis, The Valliant Leader oz. Veliki modri vodja. Urnike božjih služb je v njem oglaševalo kar enajst cerkva. To je po eni strani posledica verske gorečnosti lokalnega prebivalstva — ker je religija pomemben del njihove identitete —, pa tudi dejstva, da večina pripada različnim protestantskim ločinam, ki so bistveno manj hierarhično organizirane in bolj avtonomne od katoliške cerkve.

Ali drugače: če bi Žmauc — torej “od Žmauca sosed pa ud brata prjatu” — namesto v Ljubljani živel v Oklahomi ali Alabami, bi lažje odprli božji hram kot pa oštarijo.

Paris, Teksas

Jug ZDA je poleg tega tudi velika učilnica na prostem za vse, ki bi si želeli vedeti več o zgodovini boja za državljanske pravice in svoboščine temnopoltih Američanov. Recimo Paris, Teksas, kjer so zelo ponosni na nekaj metrov visoko kopijo Eiffelovega stolpa, okrancljanega z rdečim kavbojskim klobukom — in kjer se skoraj nihče ne spominja Nastassje Kinski.

Še manj pa se jih želi spominjati časov, ko so na mestnem sejmišču redno potekali priljubljeni javni linči. Leta 1893 so teksaški Parižani temnopoltega šestnajstletnika Henryja Smitha privezali na kol in živega zažgali. Njegova smrt izstopa po tem, da je bila njgova usmrtitev prva v zgodovini, ki je bila fotografirana. Slike njegovega umiranja pa so postale motiv za razglednice in druge spominke, ki si jih je lokalno prebivalstvo pošiljalo in podarjalo.

Little Rock, Arkansas

V Little Rocku, glavnem mestu Arkansasa, si lahko ogledate muzejsko predstavitev dogodkov iz leta 1957. Takrat se je devet temnopoltih najstnikov odločilo, da prestopijo prag Central High School oz. Osrednje srednje šole. Na podlagi odločitve Vrhovnega sodišča iz leta 1954, ki je prepovedalo segregacijo v javnem šolstvu.

Sledile so nasilne demonstracije lokalnega prebivalstva. Guverner Arkansasa Orval Faubus jim je na pomoč — namreč lokalnemu prebivalstvu, ne temnopoltim, da ne bo pomote — poslal nacionalno gardo. Zadeva se je začela umirjati šele, ko je imel predsednik Eisenhower vsega dovolj in je v Little Rock poslal legendarno 101. padalsko divizijo, ki je naredila red in deveterici omogočila, da vstopijo v šolsko zgradbo.

Birmingham, Alabama

Od Little Rocka je le nekaj ur vožnje do Birminghama, Alabama, ki ga je Martin Luther King nekoč opisal kot najbolj dosledno segregirano mesto v ZDA. Tam so spomladi 1963 potekali množični protesti temnopolte mladine. Nadnje je policijski šef Theophilus Eugene “Bull” Connor poslal policijske pse in vodne topove. Ker sicer mirnih demonstracij tudi to ni zaustavilo, so posegle vmes vaške straže — kot bi pri nas rekli ku-klux-klanovcem. Ti so v baptistično cerkev na Šestnajsti ulici podstavili bombo, ki je ubila štiri mlada temnopolta dekleta, stara od enajst do štirinajst let.

New Orleans, Lousiana

V New Orleansu, Louisiana, seveda morate obiskati Francosko četrt. Je pa nedaleč stran tudi Osnovna šola Williama Frantza. Vanjo je v spremstvu zveznih policistov leta 1960 vstopila tudi prvošolka Ruby Bridges in povzročila toliko besa, da je večina njenih belih sošolk in sošolcev več tednov bojkotirala pouk.

Pretresljiva črno-bela fotografija deklice na šolskih stopnicah, obkrožene z agenti v civilu, daje vtis, da se je to zgodilo v nekih drugih, davnih časih. A to je zavajajoče. Ruby, ki je bila letošnjega marca, skupaj s Sereno Williams, sprejeta v Nacionalno hišo slavnih žena (National Women’s Hall of Fame), je led prebila tudi za Kamalo Harris, ki je v osnovno šolo v kalifornijskem Oaklandu vstopila nekaj let za njo.

Predvsem pa so ti dogodki blizu in vse bližje zato, ker čas človekovih pravic in političnih svoboščin vse bolj teče nazaj in ne naprej. Ne samo v ZDA.

“Skrajno levo, prebujenstvo, komunizem”

Na eni od najbolj pretresljivih fotografij iz spominskega centra v Little Rocku je skupina belih žensk, deklet in otrok s transparenti, ki nasprotujejo vključevanju temnopoltih otrok v šole. “Integracija je nekrščanska,” piše na enem. “Integracija je komunizem,” oznanja drugi.

Ta diskurz izpred dobrih šestih desetletij boleče spominja na besede, ki jih danes slišimo od mnogih v ZDA. In ne samo v ZDA. Spomnimo se predvolilne parole enega od kandidatov za Evropski parlament, ki je svoje podpornike podžigal z naslednjimi besedami: “Evropa bo krščanska ali pa je več ne bo.”

Tako kot takrat je vsakršno opozarjanje na socialne in druge krivice, na nestrpnost in diskriminacijo in zavzemanje za pravice določenih skupin in posameznikov tudi danes takoj ožigosano kot “skrajno levičarstvo”, kot “prebujenstvo” — karkoli to že je — in seveda kot “komunizem”. Bolj ko se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake, kot pravijo Francozi.

Skrajni “resničar”

Zaskrbljujoče je, kako družbeno sprejemljiva je postala nestrpnost. Vključno z rasizmom. Eden od najbolj hiperaktivnih ideoloških vojščakov v slovenskem spletnem prostoru, profesor na Univerzi v Ljubljani, dr. Žiga Turk, se zelo rad oglaša na temo odnosov med različnimi skupinami in kulturami.

Skrajni “resničar”, kot se sam navihano predstavlja v profilu, je nenaklonjen večkulturnosti. Blago rečeno. Okej, o tem ima lahko vsak svoje mnenje. Ločeni, a enakopravni, kot so nekoč rekli doktrini, ki je temnopoltim Američanom formalno priznavala enakopravnost. A to enakopravnost so morali uživati v ločenih avtobusih, ločenih čakalnicah, ločenih šolah in ločenih javnih straniščih. Dokler ameriško Vrhovno sodišče leta 1954 v sodbi, ki je srednješolcem iz Little Rocka in prvošolkam iz New Orleansa odprla vrata v “bele” šole, ni odločilo, da je takšna ločena “enakopravnost” v nasprotju z ameriško ustavo.

Multi-kulti, prmejduš!

Tudi pri nas nekateri še niso prišli do te točke oz. se želijo vrniti v obdobje pred njo. Ker multi-kulti, prmejduš, to vendar ne gre. Integracija je nekrščanska. Integracija je komunizem. Podobna razmišljanja pri nas gojijo celo nekateri člani Ustavnega sodišča. Spomnimo se nedavnega ločenega mnenja enega od ustavnih sodnikov. Ta je v svojem nestrinjanju z odločitvijo, ki je zavrgla pobudo za referendum o spremembi Družinskega zakonika, potožil, da večinsko mnenje njegovih kolegov krši “pravico do ločevanja od drugih”, ki naj bi po njegovem mnenju predstavljala celo “drugi steber naše tradicije”.

“Južna Afrika je bila nekoč urejena”?

Gospoda Turka v njegovih razmišljanjih na to temo včasih zanese še dlje. Z drugimi besedami: ne samo ločeni, ampak tudi neenakopravni. Pred kratkim je posnetek oropane trgovine v Južni Afriki komentiral takole: “Južna Afrika je bila nekoč urejena, hitro razvijajoča se država. Potem so uvedli pravilo ‘en človek, en glas’. In večina si je izglasovala tole.”

S tem je gospod profesor izkazal še večjo “konzervativnost” kot Američani. Ti so temnopoltim sodržavljanom — vsaj v načeloma — priznavali volilno pravico vse od konca državljanske vojne. Čeprav so jo ves čas na vsak način poskušali omejevati in jo omejujejo še danes. Kot sem že omenil.

Gospod je profesor na Univerzi v Ljubljani. Na posvet o svobodi govora pri bivšem predsedniku republike, na katerem sem pred leti sodeloval, je kot nekakšen consigliere sedel zraven gostitelja. Kako se je to izteklo, vemo. Gospod bivši predsednik ni nikoli zamudil priložnosti, da bi zamudil priložnost, da uporabi svojo moralno avtoriteto zoper naraščajoče sovraštvo v slovenski družbi. Potem pa seveda ni čudno, da univerzitetni profesorji razglabljajo, kako je bilo v Južna Afriki nekoč fejst, ko je tam še vladal apartheid — nakar je šlo vse v maloro, ker so dali zamorcem volilno pravico.

“Z vidika civilizacije”

Da ni šlo samo za enkraten zdrs, je profesor pred dnevi dokazal še enkrat, ko je zatrdil, da je bila ameriška celina, ko so tja prišli Evropejci, “z vidika razvite civilizacije prazna“. Čeprav so tam že bili domorodci. Ti so ob prihodu prve zime delili hrano z migranti iz Evrope, ki bi kljub svoji civilizacijski in podjetniški superiornosti pocrkali od lakote. Američani zato v novembru še dandanes praznujejo zahvalni dan.

Mnogi potomci staroselcev pa ne cenijo te civilizirane geste, ampak še kar naprej sitnarijo, da z njimi od tiste prve zime naprej baje niso najlepše ravnali. Ne štekajo, ti primitivci, kaj je torazvita civilizacija. So pa zato na lastni rdeči koži občutili in še danes čutijo, kaj je rasizem.

Rasa ni biološko dejstvo

“Rasizem,” pravita Joseph L. Graves Jr. in Allan H. Goodman v knjigi Racism, Not Race: Answers to Frequently Asked Questions, ki jo je izdala Univerza Columbia v New Yorku, “je sistematična diskriminacija s pozicije moči, usmerjena proti posameznikom na temelju percepcije njihove pripadnosti družbeno definirani rasni skupini.”

Kako to izgleda v praksi? Pošpegajte na lajno gospoda profesorja. Temnopolti državljani v Južni Afriki si ne zaslužijo volilne pravice, izvornih Američanov pa ob “odkritju” Amerike tam sploh ni bilo. S “civilizacijskega” vidika, seveda.

Rasizem je izgovor za hierarhično podrejanje ljudi na podlagi njihove barve kože. Rasa ni biološko dejstvo, ampak socialni konstrukt, ustvarjen zato, da bi upravičil kolonizacijo, ropanje, pobijanje in suženjstvo. Podrejanje ameriških Indijancev s strani belih ekonomskih migrantov iz Evrope. Pretekle in sodobne genocide, absolutno oblast belcev v Južni Afriki v času apartheida in mirni spanec belih lastnikov in trgovcev s sužnji, ki so soljudi kupovali, prodajali in uporabljali kot živino.

Glavna macola

Danes je rasizem integralni del in ena od glavnih macol, s katero skrajno desni populizem napada vrednote demokratične družbe, ki temelji na človekovih pravicah, državljanskih svoboščinah in spoštovanju človeškega dostojanstva vseh posameznikov in družbenih skupin.

Če rase z biološkega vidika ne obstajajo, to ne pomeni, da smo vsi ljudje v vseh pogledih enaki. Različnost obstaja, ampak ne zaradi ras. Ustvarjata jih okolje in evolucija, ne genetika. Variacije v DNA so znotraj 0,1 odstotka. Z drugimi besedami, v 99,9 odstotka smo vsi ljudje identični. Pa ne samo to. Ker je znanstveno dokazano, da vsi izviramo iz Afrike, smo do današnjega dne — genetsko in pod kožo, neglede na njeno barvo — vsi še vedno Afričani. Jaz, vi, Indijanci in profesor Žiga Turk.