Pred našimi očmi poteka razpad socialnega dialoga. In to na takšen način in v takšnem obsegu, kot ga nismo videli niti v času Janševe vlade. Takrat seveda zato ne, ker socialnega dialoga v resnici sploh ni bilo. Tisto je bilo boleče. In dih jemajoče. Predvsem zaradi arogance, s katero je vlada obravnavala socialne partnerje, s katerimi bi morala voditi dialog.

To, kar se nam dogaja pred očmi zdaj, pa v resnici ni nič boljše. Spet je boleče. In dih jemajoče. Vendar iz drugih razlogov. Ob nastopu Golobove vlade se je namreč zdelo, da se bo ta vlada le začela pogovarjati s socialnimi partnerji. Da socialne partnerje ceni. Jih spoštuje. Zato so bila pričakovanja velika.

Polomija ob praktično popolnem razpadu socialnega dialoga, ki smo mu priča zdaj, pa je zato še toliko večja.

Vzrok za polomijo

Da ne bo pomote: še vedno mislim, da se je Golobova vlada s socialnimi partnerji v resnici hotela pogovarjati in dogovoriti. Česar za Janševo vlado ne moremo reči. Mislim tudi, da si Golobova vlada to želi še danes. Da njen cilj ni bil nikoli, da bi socialne partnerje izigrala in opetnajstila.

Mislim, da je vzrok za polomijo drugje. In sicer tam, kjer je vzrok za vse polomije te vlade: v neznanju. V nerazumevanju tega, kaj politika je in kako se politika dela.

Vlada je že od začetka živela — in zdi se, da še naprej živi — v zmotnem prepričanju, da je politika relativno enostaven posel. Da rabi samo dober načrt. Da se med seboj dogovorimo. Da se dogovora držimo. In da se na enak način dogovorimo tudi z drugimi družbenimi subjekti, ki niso del vlade. Pa bo.

Občutek lahkosti

Verjetno je vlada dobila ta občutek lahkosti tudi zaradi nepričakovano visoke zmage na volitvah. Šlo je hitro. Učinkovito. In relativno lahko. To je v vladi — predvsem pa pri Golobu osebno — verjetno ustvarilo vtis, da je s pravim pristopom, karizmo in pozitivnimi obljubami mogoče doseči vse.

V tem smislu je treba razumeti recimo Golobovo vehementno obljubo sodnikom, da bodo od 1. 1. 2023 dobivali 600 evrov dodatka. Sodniki so bili očarani. Tožilci tudi. Vsi so navdušeno ploskali. Kot da gre za gledališko igro. Golob je prišel, očaral, zmagal.

Toda učinek je bil kratkotrajen. Kmalu se je namreč izkazalo, da iz te moke ne bo kruha. Zdaj je namesto navdušenja prisotna vsaj zamera, če že ne gnev.

Podobno je pri vseh socialnih skupinah, ki so se pustile očarati vladnim obljubam vlade. Zdravniki, šolniki, medicinske sestre, gasilci, policija itd. itd. itd. Ljudska jeza narašča. In se multiplicira.

Ne narediti dinamita

Jasno je treba povedati: za ta učinek je kriva vlada in izključno vlada. Ker se že vse od svojega nastopa brez znanja loteva politike. Brez razumevanja, za kaj pri vsem skupaj gre. V politiki ne gre za očarljivost. Ali za hipni učinek. Kot se morda zdi iz tehnokratskega zornega kota. Ampak za urejanje in kreiranje družbenih odnosov. In to ne iz nič. Ampak iz tega, kar družbeni odnosi že so. In kar so bili v preteklosti.

Za takšno delo pa je treba sedanje in pretekle družbene odnose razumeti. Pazljivo razstavljati. In na novo sestavljati. In to tako, da s poseganjem vanje iz njih ne narediš dinamita. Ampak delujočo celoto. Ki po možnosti deluje bolje kot pred tvojimi posegi.

In tega vlada ne zna. Ker sploh ne ve, kaj družbeni odnosi so. Kako delujejo. Kako se spreminjajo. Tega ne ve niti nasploh. Niti za konkretni slovenski primer.

Če bi vlada o tem vedela vsaj nekaj minimalnega, bi vedela, da niti slučajno ne sme obljubljati nečesa, česar ne more realizirati. Neglede na to, koliko narcisističnega ugodja ji aplavzi ob dajanju obljub lahko prinesejo.

Egalitarni kolektivisti

Vlada pa bi vedela tudi še nekaj drugega: da smo Slovenci egalitarni kolektivisti, ki nas vodi kvaliteta lastnega preživetja. In da v tem kontekstu skorajda ni mogoče narediti večjih napak od tega, da ljudem obljubiš izboljšanje njihovega preživetja, potem pa tega ne realiziraš; da preživetvene izboljšave obljubiš samo nekaterim, drugim pa ne; in da najprej nekaj obljubiš tistim, ki so že tako ali tako privilegirani. Kot recimo zdravniki.

Sodeč po razpredanju Bojane Beović o ekonomski stiski zdravnikov bi moralo biti razumljivo, da (nekateri) od njih zahtevajo podkupnine v tisočih evrih in privilegirano visoke plače. Toda če je predsednica Zdravniške zbornice v svojem intervjuju sama obelodanila bolno logiko slovenskega zdravništva, bi to logiko vlada morala poznati. In to še preden se je sploh začela pogovarjati z zdravniki o njihovih plačah.

Po tem, kar je Beovićeva povedala, je jasno: če bo vlada uresničila posebni plačni steber za slovensko zdravništvo — z vsemi privilegiji, ki jih želi uresničiti Bešič Loredan —, bo to verjetno zadnja stvar, ki jo bo vlada naredila. Ali morda predzadnja.

Komu dalje nese

Da se bo raje pogajala z vsakim sindikatom oz. profesionalno skupino posebej, se je vlada morda odločila zaradi nejasnega občutka, da bi bila pogajanja o plačah z vsemi sindikati naenkrat nekaj, česar niti strokovno niti politično ne zmore. Kar je bila napačna odločitev.

Navidez je to morda res lažje. Vendar se je vlada ujela v lastno past: zrušila je družbeno uveljavljene odnose med poklicnimi skupinami, s katerimi sicer nihče ni bil zadovoljen. Toda misliti, da jih je mogoče spremeniti na bolje tako, da vsaki poklicni skupini obljubiš, kar hoče, in tega potem ne uresničiš — pri tem pa zrušiš uveljavljena družbena razmerja med poklici in poklicnimi skupinami —, je norost.

Vsak, ki bi vladi želel dobro, bi ji lahko vnaprej povedal, naj ne obljublja nikomur nič, dokler nima razdelanega predloga, ki je boljši za vse. Ne samo za zdravnike ter sodnike in tožilce. Torej za že privilegirane. Ampak za vse. Najprej pa za tiste, ki nimajo dovolj za preživetje. Za katere neprestano zbiramo v dobrodelnih akcijah.

Zdi se, da je vladi v zadnjih dneh to postalo jasno. Zdaj ima novo geslo. Namreč: “Če ni izpogajano vse, ni izpogajano nič!” To je sicer prava logika. Ampak prepozna. Gradovi iz peska so že porušeni. Fantki pa se zdaj igrajo znano igrico, komu dalje nese.