Seveda ne bom povedala nič novega, če zapišem, da je politika polje sprenevedanja, neznanja in laži. Morda bo kdo rekel, da ni edino tovrstno polje. To je res. A je res tudi, da je malo drugih področij družbenega življenja, na katerih neznanje, sprenevedanje in laži proizvajajo tako široke, vseobsegajoče in dolgoročno negativne posledice kot prav politika. V zadnjem tednu smo bili priče kar nekaj dokazom. Naj omenim samo dva. 

Prvi primer je podnebni vrh COP 29 v Azerbajdžanu. Seveda smo že vajeni, da so vse podnebne konference po vrsti polomije prvega reda. Ne zaradi namena. Ali zato, ker bi obravnavale nepomembne ali celo nerešljive probleme. Ker nerešljivih problemov v resnici ni. Če je znanje. Volja. In moč.

V čem je problem

A pri podnebnih konferencah je problem prav v tem, da teh elementov ni. Manjkata predvsem zadnja dva. Družbenozgodovinska oblika tega manka je jasna in že nekaj časa očitna: najbolj razvite države, ki prispevajo največji delež k onesnaževanju planeta, nočejo prevzeti sorazmernega stroška za kritje oziroma zmanjševanje posledic onesnaževanja. Tako je bilo že na vseh COP-ih doslej. In tako je bilo tudi na zadnjem, 29. COP-u v Azerbajdžanu.

Vsem je jasno, kakšen je problem. Vsem je jasno, kakšni so minimalni stroški za vsaj omilitev problema. Države, ki največ prispevajo k onesnaževanju planeta — in ki so od tega onesnaževanja imele in še imajo največje koristi v obliki tako imenovanega razvoja —, nočejo prispevati sorazmernega stroška za kritje negativnih posledic svojega razvoja. (Družbene spremembe, ki jim zdravorazumsko radi rečemo “razvoj”, bi morali imenovati “destroj”.) Te države nočejo dati denarja, ki je za to potreben. Nočejo pa ga dati iz dveh razlogov. Prvič zato, ker jim to ne bo prineslo novih zaslužkov. Drugič pa, ker jim ga ni treba dati. Ker ni nikogar, ki bi jih v to lahko prisilil. Same so namreč ne samo globalni center razvoja in destroja, ampak tudi globalni center moči. Nad njimi ni nobene večje moči. Nobenega drugega močnejšega političnega akterja. Zato lahko počnejo, kar želijo. Želijo služiti. Grabiti. Goltati. Bogateti. Kot da že niso bogate. Kakor da njihove elite, ki odločajo o njihovi politiki, nimajo že vsega dovolj. Oziroma preveč.

Zakaj sploh

Ko človek opazuje podnebne konference, se v resnici sprašuje, zakaj se jih bogate države sploh udeležujejo. Ker če nočejo finančno kriti odpravljanja posledic lastnega razvoja, te konference v resnici nimajo smisla. Da nimajo smisla, dokazuje tudi dejstvo, da se 29. COP-a niso udeležili nekateri najpomembnejši svetovni voditelji. Von der Leynova, Macron, Biden, Putin, Scholz, Trudeau. Manjkal je tudi Golob. Ki je značilno dal vedeti, da ima bolj pomembne opravke.

Tako obnašanje kaže, da razvite države z reševanjem okoljskih problemov ne mislijo resno. Oziroma nehajo imeti resne namene takoj, ko bi morale za škodo, ki so jo povzročile z lastnim destrojem, prevzeti odgovornost. Torej plačati za nastalo škodo. Te iste države to zahtevajo od drugih. Če kaj ukradeš, plačaj. Če kaj polomiš, plačaj. Itd. To zahtevajo z vso moralno odgovornostjo. In vzvišenostjo. A le tako dolgo, dokler morajo drugi plačati njim. Ko morajo one plačati drugim, pa moralna odgovornost izpuhti.

Je krivo sonce

Tako poslušamo govorance, da razvite države ne morejo pokrivati podnebnih in okoljskih stroškov lastnega razvoja. Najprej zato, ker za podnebne katastrofe niso edine krive. Ne, niso. Krivi so tudi drugi. Krivo je recimo tudi Sonce. Oziroma njegovo spremenjeno delovanje. Zato bi bilo pravično, da velik del stroškov kritja podnebnih sprememb krije Sonce. Recimo.

Drugič pa nas te iste države na podnebnih vrhih vedno znova prepričujejo, da nimajo denarja za kritje teh stroškov. Kaj res? Spomnimo se osnovnih številk: doslej so razvite države državam globalnega juga za kritje negativnih okoljskih posledic lastnega razvoja plačevale 100 milijard dolarjev letno. Pred dnevi so se na 29. COPu dogovorile, da jim bodo pomagale s 300 milijardami dolarjev. Kar je manj kot četrtina tistega, kar bi te države na letni ravni potrebovale za odpravljanje negativnih posledic podnebnih sprememb. Potrebni strošek je namreč ocenjen na okrog 1.300 milijard. Kar je res ogromno denarja. Tako zelo ogromno, da si ga ni mogoče niti predstavljati. Dokler ga ne začnemo primerjati z denarjem, namenjenim za druge dejavnosti razvitih. Razviti namreč za vojne namenijo na primer okrog 2.440 milijard dolarjev.

Za vojne je, za okolje ga ni

Zanimivo, da za vojne denar je. Za odpravljanje podnebnih posledic razvoja razvitih pa ga ni. Če postavimo naivno vprašanje, zakaj je tako, je odgovor na dlani: zato, ker so vojne tržišče. Priložnost za zaslužek. Za bogatenje proizvajalk orožja. Med katerimi je ena največjih tudi EU. Ki povečuje investicije v vojaško industrijo. Zahodne države so vojaško industrijo preimenovali v obrambno industrijo. Priročno. Vojna pač ni nekaj, kar bi ljudje odobravali in si želeli.

To hinavščino lahko opazujemo tudi v Sloveniji. Kjer Gospodarska zbornica navija za to, da bi se Slovenija intenzivneje vključila v vojaško industrijo EU. Ker je to industrija, ki obeta zaslužke. Ja, za zaslužke gre. Ne za vojno. Ne za pobijanje ljudi. Ne za njihovo trpljenje. Za zaslužke gre.

Ni jim para

To je drugi primer tega, kako neznanje, sprenevedanje in laži v politiki proizvajajo široke, vseobsegajoče in dolgoročne negativne posledice. Na drugih področjih družbenega življenja jim ni para. Sodelovanje v vojnah in vojaški industriji je očitno tudi v Sloveniji postalo zaslužka. Posla. Ni pomembno, ali v vojaških poslih Slovenija sodeluje z Izraelom. Da je torej sokriva za izraelski genocid nad Palestinci. Če ne bo sodelovala z Izraelom, bo pa sodelovala s kom drugim. Ni važno. Denar je denar. Zaslužek je zaslužek. Vsaj GZS je tako prepričana. Po njenem je treba delati karkoli, kar zaslužek povečuje. Ker zaslužek kot cilj posvečuje vsa sredstva. Tudi pobijanje. Tudi smrt in trpljenje. Amen.