Zgornja opazka nam govori o moralno-etični kakovosti avtomobila: o dobrem in o zlu avtomobila. Tehnologija ni zgolj sredstvo, ki ga lahko uporabimo za dobro ali slabo. Tehnologija je moč, je sila. In če je ta sila vsaj malo nepredvidljiva in neupravljiva — kar tudi je —, je tudi nasilje. Ko vozimo avto, nujno povozimo nekaj hroščev, kako miš, ježa, zbijemo ptiča — včasih pa celo človeka. Bognedaj.

Takrat rečemo: "Kriv je neprevidni voznik in nenaklonjeni bogovi." Morali pa bi reči: "Kriva je človeška neučakanost, ki se za premagovanje razdalj poslužuje tehnologije, ki vsebuje tveganje za monstruozna srečanja stroja z nebogljenimi čutečimi bitji."

Avto kot osebek

Če pogledamo prvo izjavo, da "avto lahko povozi miš": v opisu tega nesrečnega dogodka je osebek avto — in ne človek, ki z avtom upravlja. Z ubijalskim, povoževalnim strojem. Et nemo considerat … Naše nasilje smo delegirali na nekaj, kar kot nesvoboden subjekt sploh ne more nositi etične odgovornosti. In ker je ne nosi ne on — torej stroj/avto — ne mi, je ne nosi nihče. Nasilje brez odgovornosti. Ali obstaja še kaj bolj pošastnega?

Se bo kdo vprašal, kaj me je naenkrat zapopadlo?

Intrigiral me je članek o uspehu nekega turškega družinskega podjetja pri prodaji brezpilotnih vojaških dronov. Naslov in podnaslov novice na portalu MMC se je glasil takole:

"Brezpilotniki Bayraktar turškega družinskega podjetja poskrbeli za preobrate na svetovnih bojiščih […] Vojna v Ukrajini je prinesla svetovno slavo turškim brezpilotnim letalnikom Bayraktar TB2, ki so postali turška orožarska prodajna uspešnica."

Samo destrukcija

What?! Kakšna novica je to? Ob novici o uspehu podjetja, ki prodaja vojaške drone, bi pričakoval vsaj še povabilo na mašo zadušnico za človečnostjo. Ali pa vsaj kak Balantičev sonet. Tu pa nič. Nobenega oznanila, nobenega zaklinjanja. Samo novica. Novica, v kateri je govora o uspehu nehumanega orodja za pobijanje. Kdor ima več denarja, jih več pobije. Tehnika kot smrt. Nobene plemenitosti, nobenega poguma, nobene nevarnosti, nobenega junaštva. Nobene časti. Samo sila, tehnika in smrt. Samo destrukcija. Že novica o puškah ali pa o tankih bi bila lepša. Prav res: kje je staro dobro klanje z meči!?

Čeprav se to mogoče bere kruto, bi si težko zamislili bolj humano tehnologijo nasilja (če kaj takšnega sploh obstaja). Vrniti se moramo v čas pristnega klanja iz oči v oči. V čas, ko je bilo nasilje še kruto, ne pa — skrito.

Krhki sistemi, iskreno veselje

Povezava med hladno ubijalskostjo drona in pritlehno nasilnostjo avtomobila je večja, kot se zdi. V imenu zasledovanja nekega cilja — ubijanja sovražnika ali razdalje — v obeh primerih požremo tiho, neslišno, brezodnosno nasilnost. Češ, jebat ga.

Ne.

"Tehnologija je čarovnija! Kaj si se zdaj tako zarotil proti njej!"

I got you. Kot moški, kot fant. Kot dečka me je vedno navduševalo opazovanje tistih poligonov za frnikulo. Sistemov, ki jih sestavljajo najrazličnejše duhovite uporabe zakonov gravitacije, navora, prožnosti in česa vse še ne. Takšni poligoni so vedno imeli v sebi možnost, da gre nekaj narobe.

Vtis imam, da nas privlači tehnologija, ki vsebuje moment krhkosti. Krhkost dela stvar čarobno. Na tisti frnikulini poti je bila vedno nevarnost, da žogica ne bo odskočila dovolj, da se vrvica ne bo dobro navila in podobno. Podobno nas navdušuje tudi katapult ali druge predatomske tehnologije.

Krhek, dragocen

Tudi posnetki prvih avtomobilov, katerih hropenje, počasnost in oblika nakazujejo, da gre za krhek in s tem dragocen mehanski sistem — ki začuda deluje —, delujejo podobno navdušujoče. Porcelanasta ranljivost mehanizma daje stroju človeški patos, s tem pa sim-patičnost. Morda zato, ker so v tej nepredvidljivosti podobni človeškim, ne vedno uspešnim prizadevanjem. Ta krhkost je nekakšno zagotovilo, da bo ob soočenju z neko večjo močjo — sunkom vetra, nepričakovano napako, "višjo silo" — stroj klonil in priznal svojo nemoč. Svojo ujetost med moč in nemoč. Svojo človeškost.

Današnji avtomobili pa so se osvobodili avre krhkega mehanizma. So mašine. V principu so buldožerji. So izraz volje do moči. Nobene ponižnosti, nobene skromnosti. Monstrumi brez duše. Brez karakterja. So nadčloveški in demonski. Stroji so postali zanesljivejši od človeka, ki z njimi upravlja. Celo zanesljivejši od zunanjih, naravnih neprilik, ki bi utegnile premotiti njihovo delovanje (veter, izpad elektrike, dež …). Avti so goli izkaz moči. Brezdušna koncentracija fizične moči. Mokre sanje mnogih poganskih bogov.

Jež Mohor

Back on the road.

Kdo je kriv za usodo miši ali ježa, ki ga je povozil tovornjak? Predpostavimo, da o tej živalski tragediji nihče nič ne ve. Niti voznik. Tovornjak je za ježa nevarnost, ki presega grožnjo njegovih bioloških predatorjev, s katerim bi se jež vsaj načeloma lahko pošteno boril. Uporabil svoje bodice, svoj voh, vse svoje bitje. V soočenju z vozilom monstrumom pa je njegovo bitje radikalno šibko. Brezpredmetno. Postane čista nemoč v srečanju s pošastjo tehnike.

In kot pravi Gallus v skladbi Ecce quomodo moritur iustus o brezbrižnosti ljudi ob smrti pravičnega: "Pa nihče v srcu ne pomisli."

Stroji niso samo sredstva, ki jih je mogoče uporabiti za dobro ali slabo, ampak so kot koncentrati (pre)moči sami po sebi bistva/bitja z moralno kakovostjo. Sodobni avto kot nasilna entiteta je kriv že s samim obstojem. Priklicati ga v obstoj je samo po sebi etično polemično. Zato se moramo pogovoriti o tehnologiji. O bogu moči.

Za začetek pa kot izkaz sodelovalnosti med čutečimi bitji in kot znak spoštovanja na Javnem skladu za kulturne dejavnosti pri enem od Firštov naročimo vsaj en rekvijem za ježe.