Med podpisniki nedavnega pisma Zaustavite vojno v Ukrajini je veliko ljudi, ki jih poznam. Do mnogih med njimi čutim globoko spoštovanje. Njihova beseda ima v javnosti upravičeno ugled in težo. A tokrat se z njimi ne strinjam. Verjamem, da so imeli najboljše namene in da si iskreno želijo miru. Ampak to na žalost ni dovolj. Skrbi me, da takšna pisma, vsem dobrim namenom navkljub, ne prispevajo k obetom za čimprejšnji konec te krvave vojne.

Avtorji Ukrajini v prvem odstavku sicer izrazijo “vsestransko podporo v njeni nesporni pravici do obrambe” in jasno povedo, da je Ukrajina “žrtev ruske agresije, ki je ni mogoče upravičiti”. A v luči vsega, kar sledi, to zveni zgolj kot alibi. Ostanek pisma namreč izkoristijo za plasiranje predlogov in idej, ki so v očitnem neskladju s plemenitimi načeli iz uvoda.

Državniki, ki zagovarjajo vojaško pomoč Ukrajini, so označeni kot “mesečniki”, ki se “prepuščajo toku, ki vodi v morebitno novo svetovno vojno”. Učinkovita vojaška pomoč, ki jo Ukrajina nujno potrebuje, da se ubrani pred “agresijo, ki je ni mogoče upravičiti”, je po mnenju podpisnikov nesprejemljiva, ker “še dodatno odpira nevarnost neposrednega spopada Rusije z zahodom”. Očitno gre za zelo minimalistično interpretacijo “vsestranskosti” v podpori Ukrajine v “njeni nesporni pravici do obrambe”.

Prostor za agresorja, za žrtev pa ne

Logično bi bilo, da bi “moč in odgovornost” za končanje vojne v prvi vrsti zahtevali od strani, ki je vojno začela in ki jo torej lahko najhitreje in najenostavneje tudi konča. V pismu tega ni zaslediti. Rusija razen v uvodu v pismo ne nastopa kot agresor, ampak zgolj kot partner v iskanju miru in pri postavljanju nove varnostne arhitekture, ki bo morala upoštevati tudi njene interese. Takšne ali drugačne.

Tudi vsegliharski krik “nimate mandata za vojno” ob koncu zapisa vse tlači v isti koš z agresorjem. To je relativizacija odgovornosti za agresijo.

Neverjetno se zdi, da avtorji pisma v “zavezništvo za prekinitev bojev, za zaustavitev nadaljnjega oboroževanja in za začetek pogajanj” vabijo vse — razen Ukrajine. V mirovni pobudi, ki naj konča “agresijo, ki je ni mogoče upravičiti”, je očitno prostor za agresorja, ne pa tudi za njegovo žrtev. Teza, da Rusija za končanje vojne potrebuje nekakšno novo “zavezništvo”, zveni kot poizkus, da se agresor predstavi kot naključni akter, ki se je skorajda proti svoji volji znašel v situaciji, iz katere ne najde izhoda, zato mu je treba pomagati. Tudi to je relativizacija odgovornosti za agresijo.

Kremeljska propaganda

Pismo povzema — morda nevede in nehote — nekatere oporne točke kremeljske propagande. V tretjem odstavku Ukrajina kar naenkrat ni več žrtev ruske agresije, ampak “posredniške vojne med Rusijo in ZDA”. Da se Rusija v Ukrajini zgolj brani pred napadom ZDA, je nekaj dni po objavi pisma izjavil tudi Vladimir Putin.

Zahteva po zmanjševanju oboroževanja, kar naj bi odprlo pot do miru, je račun brez Kremlja. Če bi do tega prišlo, bi to oslabilo predvsem Ukrajino. Avtorji pisma očitno verjamejo, da bi jo to prisililo v pogajanja. Nikjer pa ni pojasnjeno, zakaj naj bi za pogajalsko mizo z vojaško oslabljeno Ukrajino sedel tudi Putin. Zaradi naših javnih pisem in peticij? V resnici bi nas zmanjševanje pomoči Ukrajini še bolj oddaljilo od miru. Putin se bo začel pogajati šele takrat, ko bo ocenil, da bo za zeleno mizo dobil več kot na fronti.

Ali z drugimi besedami: manj ko bo vojaške pomoči Ukrajini, manj ko bo enotnosti znotraj EU in več ko bo prerekanja in medsebojnega obtoževanja glede podpore žrtvi agresije, manj bo ruske pripravljenosti za pogajanja in dlje bo trajala ta krvava vojna.

V razpravi, ki jo je sprožil ta javni poziv, kritiki tega pisma tvegajo, da bodo ožigosani za vojne hujskače. Na to ne pristajam. Nihče nima pravice do ekskluzivnega prisvajanja moralne drže in razsodnosti v zagovarjanju miru in zahtevah po koncu prelivanja krvi.

Čeprav se ne strinjam z vsebino pisma, verjamem, da so imeli avtorji in podpisniki dobre namene in da si iskreno želijo konca tega krvavega spopada. Obenem pa pričakujem, da bodo sprejeli in spoštovali, da si miru in čimprejšnjega konca vojne želimo tudi tisti, ki “vsestransko podporo v nesporni pravici do obrambe pred agresijo” razumemo drugače kot oni.

Romantična nostalgija

Na koncu bi dodal, da avtorjem in podpisnikom pisma ne zamerim romantične nostalgije po dobrih starih časih. Menim pa, da to ne more biti temelj za graditev trajne varnosti in stabilnosti v današnji Evropi in svetu. “Takšna ali drugačna” Rusija, kot jo označujejo avtorji pisma, je zelo drugačna od Sovjetske zveze, kakršno je poznal Willy Brandt. Miru ne bo, dokler bomo na Putina naivno projicirali lastnosti, ki jih trenutni ruski predsednik nima in jih tudi prezira, in dokler bomo iskali razloge za vojno povsod — razen pri njegovem fašistoidnem imperializmu.

Putinova politična pot že od začetka temelji na nasilju. Da bi prišel na oblast, je organiziral teroristične napade proti lastnim državljanom in sprožil drugo vojno v Čečeniji. Da bi ostal na oblasti, je napadel Gruzijo, zavzel Krim in zdaj napadel še célo Ukrajino. Vmes je doma in po svetu pobijal novinarje in politične nasprotnike. S kasetnimi bombami je bombardiral bolnice in civiliste v Siriji. Wagnerjevce je pošiljal v Afriko. Ruski plačanci so v Črni Gori pripravljali državni udar, danes pa se to dogaja v Moldaviji in Srbiji.

Generiranje konfliktov

Pax Kremliana je vojna, nasilje in kaos. To je Putinova “takšna in drugačna” Rusija. Takšni so njeni interesi, ki jih baje moramo upoštevati v novi varnostni arhitekturi. Putin je vzpostavil režim, ki neprestano generira konflikte, ker bi brez njih propadel. V njegovi politični paradigmi je vojna sredstvo za obrambo pred grožnjo, ki jo povzroča mir. Varnostna arhitektura, ki ne bo upoštevala tega dejstva, ne bo vredna papirja, na katerem bo napisana.

Zanimivo je, da so se avtorji pisma pri izbiri referenčnega zgodovinskega obdobja za primerjave z današnjimi časi odločili za 1. svetovno vojno. Morda zato, ker bi bila primerjava z 2. svetovno vojno precej bolj nerodna in neudobna. Pa ne samo zaradi ideoloških in psihopatoloških podobnosti med obema protagonistoma krvavega lebensraum imperializma. Ampak tudi zato, ker tudi takrat ni manjkalo evropskih državnikov, ki se niso kot mesečniki prepuščali toku, ampak so se odločno zavzemali za mir. Vsaj zase in za svoje — pa čeprav za ceno tuje svobode in preživetja.Kako se je to kšeftanje končalo, vemo. Churchill je takšne državnike opisal kot ljudi, ki hranijo krokodila v upanju, da jih bo požrl zadnje. Brez zamere, ampak tako ne gre. Strinjam se z vami, da gre za življenje naših otrok in njihovih potomcev v svetu brez strahu, v svetu, ki bo zagotavljal obstoj človeštva. Ukrajina se ne bori samo za svoje preživetje, ampak tudi za nas in za našo varnost. Zato bi bilo pametno in prav, da ji pomagamo po najboljših močeh — ne pa da ji v njenem narodnoosvobodilnem boju proti tujemu okupatorju mečemo polena pod noge. Pa čeprav z najboljšimi nameni.