V Stotih letih slepote je kresnikova komisija prepoznala izjemno bogat in natančno izpisan jezik in pronicljiv opis nekega časa, ki ga ni več — in okolja, ki pa je še vedno tu. Z reminiscencami, ki se bodo ohranile po zaslugi Romana Rozine. Knjiga je izšla pri Mladinski knjigi.

Roman Rozina: Sto let slepote | 24. maj 1900

Ignacij Knap je upiral oči v strop in zaman skušal razvozlati, kaj kriči noč. Najmanj stotič se je že odločil, da je dovolj te izčrpavajoče vojne živcev. V štirih letih, kar je oče nanj prepisal posestvo, se je postaral za štirideset let, nenehno prisluškovanje in nemočno čakanje ga je utrudilo na smrt. Postal je lastnik največje kmetije, a ne tudi njen gospodar, bil je talec ubijajočega lomljenja tal. Pod nogami je bilo vse izvotljeno, kot bi molji razžrli drobovje njegove zemlje, pri nobenem koraku ni mogel vedeti, kako globoko se bodo udrla tla. Dovolj je bilo, to ni nikakršno življenje, se je zaklinjal, prav ima sestra Zofija, ki ga že leta nagovarja, naj pusti kmetijo in pride živet v dolino.

Naslednji dan bo šel na rudniško upravo, takoj zjutraj jo bo mahnil tja. Sprejeli ga bodo z odprtimi rokami, ponudili mu bodo službo in stanovanje. Vsakih štirinajst dni bo dobil plačo, spet bo brezskrbno spal. Privadil se bo težaškemu delu v jami, vajen je naporov, tudi na tej prekleti zemlji gara od zore do mraka. Umaknil se bo iz tožarjenja, ki ga je začel oče – brezupno je, v prazno se vleče skoraj deset let in samo žre denar – prodal jim bo zemljo, ki je že zdaj bolj njihova kot njegova. Od spodaj mu jo kradejo, nizko pod površjem rijejo in mu spodkopavajo tla pod nogami. Samo vprašanje časa je, kdaj se bo porušilo še tistih par hiš, ki vegasto vztrajajo v tem izgubljenem bojnem jarku. Celo Podgorje se pelje v dolino, vse bo vzel hudič. Jutri temu trepetanju naredi konec.

Nočna razmišljanja so ga vedno pripeljala do takega sklepa, a čez dan je njegova bojevita odločnost minila. Oglasil se je znani dvom, žal mu je postalo zemlje, čeprav je bila nepokorna. Tudi rudniška jama je zjutraj izgubila sanjarsko privlačnost, jezili so ga Zofijini obiski, ker je lagala in debelo pretiravala, ko je opisovala rudarsko blagostanje in veselje, da so mu pogledi njegove Terezije še ves dan očitali, kako mu ni mar zanjo in za otroke, da mu je le do teh ničvrednih njiv. Ko bi se vsaj glasno pritoževala, da bi jo lahko nahrulil ali klofnil, a ga je vedno obtoževala brez ene same žal besede.

Spet si laže, je pomislil, natanko en razlog je, da se je vkopal v ta majavi hrib, samo ena ovira mu preprečuje, da ni že lani ali pred dvema letoma pustil vsega skupaj. Mimo vsega lahko gre, le očeta in dane obljube ne more obiti. Čeprav je oče postal nedojemljiv in pozablja vse po vrsti, niti imen sosedov ne pozna več, bo do zadnjega diha vedel za sinovo prisego. Na življenje svoje prvorojenke, takrat niti leto dni stare Frančiške, mu je prisegel, da kmetije ne bo nikoli prodal rudniku. Čez to zapreko ne zmore, te obljube ne zna pohoditi. Resda prodajajo skoraj vsi drugi, rudnik je pokupil že več kot pol vasi, a to ne spremeni ničesar, Ignacija trdno veže dogovor z očetom. Rekel mu je, da bo ostal na kmetiji le, če jo oče prepiše nanj, on, Jakob, pa je od njega izterjal prisego, da rudniku ne bo prodal niti pedi zemlje. Nato sta si segla v roko.

Stopil je v past, iz katere ni rešitve, nešteti sklepi, da bo končal to nesrečno zgodbo, so le prazno govoričenje. Zdrava pamet mu je iz dneva v dan jasneje razkrivala brezupnost vztrajanja na zemlji, a moška čast je terjala, da drži dano besedo. Ni zmogel iz precepa, čeprav je življenje postalo nesmiselno mrcvarjenje, mučno čakanje na gotovi propad, v katerega bo potegnil še ženo in otroke. Zima je uničila levi del sicer velike in pred leti še trdne hiše, da se tam ni dalo več bivati in se zato vsi stiskajo v zadušljivi kamri. Za silo je zadelal razpoke in podprl strop, ki lahko že jutri spet omahne. Temeljito bi ga bilo treba popraviti, a ni več zbral potrebne volje, samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo hiša sesedla in bodo morali pobrati šila in kopita. Pol vasi je že prazne, veliko hiš je že padlo, vse druge so načete ali počene.

Pogledal je proti Tereziji, ki je nemo ležala poleg njega, kot da bi lahko pri njej našel odgovor. A tema je bila tako nepredirno gosta, da se še njen velik, zaobljeni trebuh ni imel na čem izrisati. Razjezilo ga je, da lahko mirno spi, medtem ko se on muči z iskanjem poti iz hudičevega labirinta, v katerem tičijo.

Ignacij se je pogosto motil, tudi tokrat je bilo tako. Terezija, umaknjena le za dlan od njegovega telesa, je nespečno prisluškovala dihanju Frančiške in dvojčkov, ki so se stiskali v posteljnem predalu, na prsi je prižemala drobno Angelo in si z drugo roko nežno gladila trebuh, v katerem se je premetavalo razposajeno bitje. Vse težje je bilo s tem obilnim, nerodnim telesom, a saj je le vprašanje dni, kdaj bo rodila.

Njen že peti otrok, pet kričačev v vsega petih letih. Frančiška jih ima pet, Alojzij in Ludvik tri, Angela le leto in že je tu novi otrok. Kako hitro prihajajo, veliko prehitro, če se bo še nadaljevalo, jo bo pobralo, nenehno rojevanje jo bo ubilo. Imela je močno, čvrsto telo, zdaj pa je izžeta in bolna, včasih ne more zadržati vode, otroci so ji izsesali prsi. Te so zdaj spet velike in napete, težke so in boleče, a kmalu bodo kot ohlapne, prazne vrečke. Kar naprej jih mora hraniti, male peklenščke, iz nje jedo, vso jo bodo požrli.

Zakrčila se je, ker se je Ignacij premaknil. Čutila je, da je že nestrpen, vedela je, da ne bo več dolgo čakal, kmalu za tem, ko bo rodila, bo spet ležal na njej in spet bo zanosila. Moška sla ne vidi, da je ranjena tam spodaj, da krvavi, da odteka. Lahko bi ga prosila, naj ne izlije semena vanjo, a je ne bo poslušal, samo razjezila bi ga, to je njegova pravica. Ni le živalski gon, verjetno hoče deset svojih podobic, procesijo majhnih revežev. Slep je kot ta noč, ni še opazil, da gre vse k vragu, veliko tistega, kar poseješ ali položiš v brazdo, ne odžene, prazno ponikne v globino. Ni tako kot pri njej: kar položi vanjo, vse vzkali. Včasih je bila tudi zemlja rodna in kmetija je bila bogata, zdaj revščina trka na vrata, razbija po njih, polna hiša ne more več preživeti na tej zemlji.

Ponovno mora vprašati Štefanijo, kako naj se zaščiti, nekaj močnejšega ji mora svetovati. Po dvojčkih ji je priporočila, naj si z obema rokama močno pritiska na trebuh, nožnico pa vsakič temeljito izpere z jabolčnim kisom. Kmalu se je rodila Angela, se je v mislih posmehnila starki, zdaj popadki naznanjajo še drugo kislico. Samo prehladila se je spodaj, ko se je pozimi hodila v svinjak umivat z ledenim kisom.

Otrok v njej se je divje prevrtel, da ji je roka skoraj zdrsnila s trebuha, in pretrgal nit njenega razmišljanja. Znova je prisluhnila dihanju vsakogar posebej: vsi so mirno spali, njihovo življenje je bilo brezskrbno, niso še poznali strahu. Bili so kot mlada drevesa, ki se v viharju igrivo pripogibajo do tal, a se že naslednji trenutek, ko se veter unese, spet vzravnajo. Ne sme vleči na ušesa, je pomislila, drugače bo rodila otroka z oslovskimi uhlji. Začela je tiho moliti, da bi se še ne ulilo, da bi se popadki malo upočasnili, da bi imel dojenček majhna ušesa, da bi se moževa sla upehala in bi njegovo seme postalo ničvredno.

Že proti jutru je oglušujoče zagrmelo, blisk je razsvetlil kamro, strela je udarila povsem blizu. Postelja se je škripaje stresla, da je Ignacija odneslo pokonci, opotekal se je proti vratom in si kar med hojo oblačil hlače. Hitro se je vrnil, med razburjenim kričanjem, naj gredo vsi takoj pod kozolec, je nase navlekel še suknjič. Pograbil je dvojčka, kot butari si ju je potisnil pod pazduhi, z nogo je proti vratom nestrpno suval omotično Frančiško. Terezija se je nerodno prevalila na njegovo stran postelje, si privila Angelo na prsi in obe skupaj ogrnila z razvlečeno jopico. Od vrat je prihajalo njegovo priganjajoče bentenje, naj se podviza, da voda dere na drugi strani, da se hiša podira in se bo vse ugreznilo.

Čeprav je bilo do kozolca manj kot petdeset korakov, so se tja privlekli premočeni do kože. Dvojčka sta se oklepala njenih nog, Frančiška je glasno jokala, ko so strmeli v hišo, ki so jo nevidne sile parale, kot bi bila preperela. Leva stran zgradbe, ki je bila še pred kratkim njihova hiša, se je odlomila in zrušila, tam se je zdaj cedil potok blata, desna polovica, iz katere so zbežali, pa je invalidno občepela na skritem trdnem pomolu. Če bi se hiša ne končala z raztrganino in se streha ne bi polomljeno sesedla vase, bi se zdela skromna hiška, kakršnih je bilo v vasi kar nekaj.

Ignacij je nametal kup sena, otroci in Terezija, ki je še vedno stiskala Angelo na prsi, so se zarili vanj. Iz hleva je prinesel staro, težko konjsko odejo. Kolikor je lahko, je pokril otroke in ženo. Stopil je nekaj korakov stran in se zazrl v polovico hiše, ki je pokončno vztrajala na robu podivjanega blata. Med reševanjem otrok, žene in lastne kože je pozabil na utrujenost in odločenost, da ima dovolj te premikajoče se zemlje, še več, v mislih je že iskal rešitev, kako bi bilo mogoče zapreti luknjo, ki je zazijala v hiši, in kako preurediti streho. Del hiše, ki je obstal, je pomislil, očitno stoji na trdnih tleh, prav tako tudi hlev, svinjak in kozolec.

Čeprav je bil Alojzij do vratu zakopan v seno, je glasno šklepetal z zobmi. Terezija ga je drgnila po ramenih, a droben ropot ni ponehal. Ludvik ga je skušal posnemati, a ob nerodnih poskusih, da bi dohajal hiter ritem udarjanja zob, ga je popadel smeh, ki je kmalu premagal še druge. Kar sekaj, pregrizni to blatno mokroto, mu je bila Terezija hvaležna, ker je odganjal tesnobo. Ignacij jih je sprva začudeno gledal, kmalu pa se je nerazložljiv smeh lotil tudi njega. Sedel je k ženi, njuni mokri obleki sta se zlepili ob stiku. Terezijo so prevevali nenavadni občutki. Njegova roka in stegno, ki sta se je dotikala, sta oddajali neznansko vročino, žgali sta. Med njima nikoli ni bilo kakšne nežnosti, še takrat, kadar je legel nanjo, je zgolj vdano sprejemala težo njegovega telesa in čakala, da se je sopenje izlilo v njeno votlino, da se je zadihan zvalil z nje in kmalu zasmrčal.

Smeh je pojenjal skupaj z drgetanjem Alojzijeve čeljusti, dvojčka sta utonila v spanje, tudi Frančiška je vse težje in redkeje odpirala veke, ko ji je Terezija gladila mokre kodre. Na sebi je čutila moževe poglede, premočena spalna srajca je še poudarjala bogate krivulje njenega telesa, počutila se je povsem golo. Ignacij je prav takrat pomislil, da je drugačna kot navadno, lepša, kot bi se utrujene črte njenega obraza všečno zmehčale, kot bi se ji telo vrnilo v dekliško razcvetelost. Da bi si osušil obraz in zjasnil pogled, si je, smešno, z mokrim rokavom samodejno potegnil po licih. Prešinilo ga je, da se je najbrž začelo, zato se je sklonil k njej in jo vprašal, ali je v redu.

Kdaj jo je nazadnje vprašal, kako se počuti, je pomislila, jo je že sploh kdaj. Komaj vidno se je nasmehnila in prosto roko, z drugo je še vedno prižemala Angelo na prsi, položila na njegovo nogo. Gib naj bi bil tihi odgovor, drobna zahvala za skrb, a je roka, ki je slepo zatavala k njemu, pristala nekoliko pod pasom, zatipala otrdeli ud in sama spolzela za hlače. Nikoli še ni storila tega, nikoli prej se ga ni dotaknila s prsti. Pogledala je po otrocih, iz sena so molele samo njihove mižeče glave, njena roka se je začela enakomerno dvigovati in spuščati.

Nekje globoko pod njima je grozovito počilo in se streslo, na le nekaj sto metrov oddaljenem griču, kjer je samevala manjša cerkev, se je odprla dolga, poševna razpoka, vlekla se je proti vrhu in vedno širše zijala, kot bi jo nevidni demon razpiral z orjaško zagozdo. Odrezana zemljina se je spustila po pobočju, cerkev je kmalu stala na robu prstenega prepada. Kot zamaknjena sta strmela v prizor, kako se prepadna stena pod cerkvijo viša, kako se ozek rob med njima kruši.

Prizor jo je ujel s tolikšno močjo, da je pozabila na Ignacija. Pogledal jo je, ko je izvlekla roko in se prekrižala, enkrat in še enkrat. Neučakano je ujel njeno desnico in jo potegnil nazaj.