Ob razglasitvi rezultatov letošnje mature ter zlatih in diamantnih maturantov so nas pristojni iz Republiškega izpitnega centra (RIC) zasuli z razveseljivimi podatki. Da se tudi letošnji maturanti po uspehu na maturi ne razlikujejo od lanskih. Lanski pa ne od predlanskih. Predlanski ne od predpredlanskih. Predpredlanski ne od predpredpredlanskih. In tako naprej.

Skratka: vse je v redu. Čudovito. Zaskrbljenost je odveč. Vsako leto opravi maturo več kot 90% gimnazijcev. Letos 91,6 %. Poklicno maturo kak odstotek manj. Letos 89,2%. Letos smo imeli 316 zlatih maturantov (30-34 točk) in 18 diamantnih (vseh 34 točk). Teh drugih toliko kot lani. Človek je lahko samo vzhičen.

Če … Če ne bi predaval na univerzi. Če ne bi poznal stanja na slovenskih gimnazijah in drugih srednjih šolah. Če ne bi imel rednega stika s slovenskimi srednješolci. Če ne bi imel strokovnega stika s srednješolskimi zbornicami. In kolektivi. Torej s prakso. S tisto prakso, s katero RIC očitno nima stika. Ali pa ga ima. Ampak o dejanskem stanju v srednješolskem izobraževanju modro molči. Dejansko stanje je namreč daleč od idealne slike, ki jo vsako leto prikazujejo s podatki o uspehu na maturi.

Kako je to mogoče?

Najprej se ustavimo ob znanju srednješolcev. To se v praksi zelo razlikuje od izjemne slike, ki jo prikazujejo rezultati mature.

V praksi gre za problem, ki ga ni mogoče preprosto razložiti: iz srednjih šol prihajajo maturanti, ki imajo vedno več točk, vendar imajo vedno manj znanja. Vsi, ki imamo opraviti s študijskim procesom na univerzi, se že vrsto let sprašujemo, kako je to mogoče.

Možnih odgovorov je več.

Najbolj razširjen je tisti, da RIC rezultate mature frizira. Povedano drugače: priredi. Ali grobo povedano: ponaredi. RIC to dela zato, da bi prikril slabosti srednješolskega in maturitetnega sistema. Teh slabosti je veliko. In so velike.

Drugi očitni razlog pa je, da RIC — kot vsaka birokratska institucija — opravičuje svoj obstoj z dobrimi rezultati svojega dela. Ker organizira in izvaja eksterna preverjanja znanja in maturo, je z njegovega stališča logično in nujno, da morajo biti rezultati preverjanj dobri. Sicer bi se lahko marsikdo upravičeno vprašal, zakaj to institucijo sploh imamo. Če pa v glavnem proizvaja same probleme. Zato je treba probleme prikriti. Ker bi lahko bili škodljivi za našo institucijo. Za birokracijo, ki ji pripadamo. In za nas osebno.

Papirji, statistike, tabele

Najbolj učinkovit način prikrivanja problemov v izobraževalnem sistemu so dobre ocene šolajočih. Logika je naslednja: če je cilj izobraževalnega sistema znanje in če testi in izpiti pokažejo, da šolajoči to znanje imajo, potem je vse v redu. Mi kot birokracija in mi kot institucija nismo ogroženi. To je glavno. Četudi šolajoči v praksi znanja nimajo. Važni so papirji. Statistike. Tabele. Itd. Dejansko stanje ni pomembno. Dejanskega stanja nihče ne vidi. Vsaj ne v celoti. Če pa kdo vidi probleme v konkretnem okolju, je mogoče s statistikami, povprečji in tabelami vedno dokazati, da je to samo izjema. Odstopanje od pravila. Pravilo pa je, da je vse v redu. V vsaki birokratski instituciji. Tudi v slovenskih srednjih šolah.

Produciranje rezultatov

Birokratska organizacija — katerakoli, tudi RIC — deluje po logiki produciranja birokratskih, kvantitativnih, statističnih rezultatov. Te rezultate izenačuje z dejanskim stanjem. S prakso. Če so rezultati ustrezni, potem je ustrezna tudi praksa. Birokratske organizacije ne zanima, če praksa v resnici ni ustrezna. Če statistika ni dobra, jo je pač treba obrniti drugače. Drugače interpretirati. Kot ljudje s pomanjkljivim znanjem in morálo znajo. Birokratska organizacija izbere interpretacijo, ki ji najbolj ustreza. Če kvantitativni rezultati kažejo recimo na naraščanje patološkega narcisizma med slovensko mladino, potem pač izberejo interpretacijo, ki ne govori o tem neugodnem dejstvu, ampak o naraščajoči “individualizaciji”. Pa je.

Seveda pa nas problemi kljub prizadevanjem birokratom v praksi počakajo drugje. Nasilje narašča. Pomanjkanje socialnih veščin tudi. Ali če konkretiziramo s falsificiranimi rezultati: po točkah izvrstni maturanti so v vedno večjem obsegu nepismeni. Ne znajo brati, ne razumejo prebranega, niso zmožni abstraktnega mišljenja.

Zakaj rezultati mature tega ne pokažejo? Ker ne smejo. In kako je mogoče, da tega ne pokažejo? Ker tega sploh ne merijo. Rezultati mature merijo uspešnost v intencionalnem pridobivanju znanja. Za katerega učitelji in učenci menijo, da bo na maturi koristno. To je tisto, pri čemer so slovenski srednješolski učitelji in dijaki uspešni. Ne moremo pa tega enačiti z znanjem. To je sporno. Zelo sporno.

Točke niso znanje

In tako smo prišli do teme, ki sem jo tudi že velikokrat problematizirala. In tej temi se reče, da točke niso znanje.

Znanja ni mogoče meriti s točkami. Če komu to še vedno ni jasno, naj v praksi preveri, kaj znajo povprečno uspešni slovenski maturanti. Skorajda nič. Če bi točke ustrezno izražale njihovo znanje, bi morali na maturi pasti. Pa ne padejo. Opravijo jo uspešno. Celo zelo uspešno.

Birokratska in kvantificirana logika pa ne uničuje samo izobraževalnega sistema. Uničuje tudi nove in nove generacije mladih. V srednješolskem sistemu in na maturi ne gre za mlade in za njihovo znanje. Gre za RIC. Gre za to, da se RIC ohrani. In da se ohranijo logike in prakse, ki jih RIC zastopa in izvaja. Ker ko govorimo o pritisku staršev in šolajočih se na zviševanje ocen, ob tem praviloma pozabljamo, da ta isti pritisk vsaj tako uspešno kot ti dve skupini izvajajo birokratske strukture, povezane s slovenskim izobraževalnim sistemom. In RIC je med njimi.

Pozabljamo pa tudi, da ta pritisk v praksi morda nehote in nevede izvajajo tudi same zbornice. Šole se namreč rangirajo po tem, koliko zlatih in diamantnih maturantov imajo. Kolikšen procent njihovih dijakov naredi maturo. Kolikšno je povprečno število točk, ki jih njihovi dijaki na maturi dosežejo. Itd.

Skratka, rangirajo se po birokratskih in kvantitativnih kriterijih. In med temi kriteriji znanja ni. Ga ne more biti. Znanja namreč ni mogoče kvantificirati. Zbirokratizirati. Pretvoriti v točke.

Kaj odpira ta vrata?

Naj ilustriram: tisti, ki imajo največ točk, v resnici znajo malo. To velja tudi za univerzitetne učitelje. Tudi univerze namreč propadajo pod terorjem zbirokratiziranih, kvantifikatorskih logik. Recimo habilitacije se podeljujejo po številu zbranih točk (kot pri ekstercih in na maturi). Nekateri univerzitetni učitelji namesto za povečevanje svojega znanja namenjajo svoj čas za zbiranje točk. To je isto, kot se dogaja v srednjih šolah. Kjer gre za dijake. In za zbornice. Točke zbirajo uspešno. Znanja za temi točkami pa ni. Ali ga je bore malo.

In to je treba prikriti. Prikriti ga hočejo dijaki. Prikriti ga hočejo njihovi starši. Zbornice. Ministrstvo za šolstvo. RIC. In vsi ostali, ki bi utrpeli škodo, če bi se javnost zavedala dejanskega poneumljanja mladih po zaslugi slovenskega izobraževalnega sistema. Vključno z univerzo.

Zato je falsificiranje rezultatov mature — tako zavestno kot tisto, ki poteka avtomatično in nezavedno — družbeno zaželen in podpiran proces. Poneumljanje mladih pa tudi. Edini, ki jim to dejansko škodi, so seveda prav oni. Oni bi morali povedati, kaj se dogaja. Za kaj gre. Nekateri to vedo. Vem iz pogovorov z njimi. Toda molk jim koristi. Še posebej, če so maturo opravili dobro. Točke so tiste, ki jim odpirajo vrata do želenega študija. Znanje, osebnostne lastnosti, socialne veščine, moralnost itd. ne odpirajo teh vrat. In samo to je važno: da se bodo vpisali na tisti faks, kamor hočejo. Da bodo delali kariero, ki jo hočejo. Oziroma jo za njih hočejo mamice in atiji. In ostali.