Modra svetloba je roman pesnika in pisatelja in kritika Muanisa Sinanovića. Zgodba pripoveduje o frustracijah Selme, ki je v Slovenijo prišla med bratomorno vojno po koncu Jugoslavije in je po poroki z Arabcem še toliko močneje zaznamovana s tujstvom, in Mihe, ki je v tem okolju že kar preveč udomačen, saj si dom predolgo deli z mamo in se že odkrito spogleduje z zakrknjenim samskim življenjem. Eno mesto, eno naselje, ena stanovanjska stavba, a dva povsem različna svetova, ki ju poganja isti družbeni sistem z vsemi svojimi anomalijami. Nad pripovedjo ves čas visi tragedija, ki bi utegnila njuni življenji usodno preplesti. Se bo to res zgodilo ali pa bosta oba še pravočasno našla nov smisel in se otresla stigem in neperspektivne prihodnosti?

Muanis Sinanović (1989) je avtor štirih pesniških in treh proznih knjig — novele, zbirke kratkih zgodb in romanov. Uveljavil se je tudi kot kritik pri LUD Literaturi. Leta 2012 je prejel nagrado za najboljši prvenec leta, leta 2021 pa kritiško sito za zbirko Krhke karavane, najboljšo leposlovno knjigo po izboru slovenskih literarnih kritikov. Leta 2022 je prejel še Stritarjevo nagrado za najboljšega mladega kritika. Uvrščen je v različne antologije, med drugim v antologijo slovenske poezije 20. in 21. stoletja Moj sosed na oblaku (Mein Nachbar auf der Wolke), ki je leta 2023 izšla pri založbi Hanser Verlag.

Muanis Sinanović: Modra svetloba • 1

Selma nikomur ni želela dokazovati, da je človek kot vsi drugi in da ima pravico biti sprejeta in obravnavana kakor preostali. Ne, živela je v okolju, ki ga je imela za globoko zblojenega, in razmišljala je o tem, da bi se moralo to okolje dokazovati njej, ne pa ona njemu. Ji potrditi svoji človečnost in prisebnost.

Včasih je še začutila ponižanje, ki pa je iz leta v leto bledelo in ga je nadomeščala zapletena mešanica svete jeze ter brezbrižnosti. Vendar za razliko od okolice, za katero je menila, da želi njo in njej podobne iztrebiti ali izgnati, ne glede na to, kje so rojeni, nikoli ni želela nikomur povzročiti česa podobnega. Želela si je le dvoje: povračilo za zadano bolečino in mir.

Že res, da je kak bebec menil, da bi se morala potem preseliti nekam, kjer bi se počutila bolj domačno. Recimo tja, od koder je nekoč kot deklica prišla. Iz vojne. S tem pa ji je tak osebek le še potrdil zmešanost te civilizacije, ki se že stoletja ubada s čiščenjem svoje sredine, a se z vsakim takim čiščenjem na površini zemeljske oble pojavi več krvavih madežev in ti se vse bolj širijo. Civilizacije, ki je tako obsedena z lastno domnevno umazanostjo, da mora počistiti, odstraniti, zatreti vse, ki jo spominjajo na to umazanost. Ki jo želi samo pozabiti, čeprav morda ni resnična. Ravno zaradi te obsedenosti z odstranjevanjem madežev, ki jih na začetku morda sploh ni bilo, je tudi postala omadeževana, predvsem s krvjo drugih.

Njej ni treba ničesar čistiti, samo pravico mora doseči. Včasih je ni mogoče doseči brez krvi, že res, toda zanjo ni bilo bistveno, da je to kri nekoga, ki je drugačen. Le kriv mora biti. Za vso bolečino, ki ji jo je zadal. In ker ji ni treba ničesar čistiti, lahko živi kjerkoli, kakor tudi sama priznava drugim pravico, da živijo kjerkoli. Seveda marsikateri njen somišljenik, pripadnik njene vere, ne bi bil zadovoljen s tem, da v njihovem okolju prevladajo tujci, toda gostoljubje je bilo nespregledljivo. Navsezadnje so dolgo gostili raznovrstne kolonialiste. Zdaj je napočil čas, da se vloge malce zamenjajo, čeprav ona nikoli in nikdar ne bo dočakala dne, ko bo koga kolonizirala. Za to ugotovitev sta bila dovolj že preprosta matematika in pogled na statistiko, ki sta ovrgla blodnje raznih čistunov.

Okolje, v katerem živi, si je mislila, je tako obsedeno s čiščenjem, da ga je matematiziralo, ga spremenilo v najrazličnejše formule in z njihovo pomočjo izdelalo najnatančnejše naprave za odstranjevanje nezaželenih človeških madežev. Recimo bombe, ki povzročijo, da telo osebe, ki jo želijo odstraniti z danega območja, preprosto izpari.

Vseh teh misli ni imela s kom deliti. Včasih je skušala načeti kakšen pogovor s Samijem, a se je hitro umaknil. Postal je nervozen, po njegovem umu so začeli bliskati flashbacki bomb in strelov. Želel je pozabiti na vse te stvari, držal se je zase, delal v restavraciji, hodil na džumo, medijev ni spremljal, le nogometne tekme je gledal. In včasih bral poezijo.

Tu in tam je pomislila, da je bila poroka s Samijem napaka. Da je to storila iz sočutja, ki pa ni izpolnilo svoje obljube. Če je za sočutje zahtevala povračilo, je to sploh še bilo sočutje? V nekaterih pogledih je Sami zanjo ostajal tujec, zaprt enako, kot je bil zaprt za ves preostali svet. Želela si je doma, ki ga ni nikoli imela, mislila je, da ga bo dobila s Samijem, ki je z njo delil vero — v tistih časih je bila ta zanjo bolj stvar identitete in formalnosti, predvsem pa občutka ogroženosti — ter izkušnjo zavrženosti in zatrtosti.

Toda vedela je, da mora biti za take reči hvaležna. Božja milost je večja od njegovega srda. Zakon jo je še dodatno srkal v praznino, vakuumsko sesal v družbeno izolacijo, kjer je lahko končno z distance pogledala nase in celotno družbo ter ugotovila, kdo sploh je. Ne, ni bila preprosto muslimanka. Ženska, ki nosi ruto, jé baklave in petkrat na dan moli.

Bila je predvsem univerzalno bitje. Človek, ki je zavrgel vse idole: idol zakona, identitete, idol nacije, rase. Človek kot duhovna substanca in krona vesoljstva. Želela je pravico, bila je besna, včasih je celo fantazirala o nasilju, česar se je sramovala pred Bogom. A vendarle ni bila besna na kogarkoli konkretnega, ker je v nekaj verjel ali nekaj bil. Ne, besna je bila na ljudi, ker so bili nepravični. Nepravični pa so bili, ker so v nasprotju z njo častili idole: zakon, identiteto, nacijo, raso.

Pred njo se je pojavila odjavna špica filma. Sedela je v sredinski vrsti amfiteatra. Nenadoma se je streznila in se ozrla naokoli. Pred seboj je zagledala žensko srednjih let, ki se ji je zdela znana. Njena podoba jo je vznemirila, kar jo je pripeljalo do tega, da je natančneje pobrskala po spominu. Odevala si je plašč, ko se je spomnila: saj res, bila je tista zdravnica, ki jo je sprejela pred štirimi leti.

Takrat, ko je imela tako silovit panični napad, da jo je Sami odpeljal v dežurno zdravstveno ambulanto. V angleščini ji je pojasnjeval, za kaj gre, medtem ko je Selma lovila sapo. Zdravnica, ki je zdaj pred njo izstopala iz dvorane, kar je Selmi nekoliko pospešilo srčni utrip, si je takrat nadela osoren, aroganten izraz in mu naveličano dejala, naj pusti do besede njej. Saj zna sama govoriti, je pristavila v angleščini. Mislila si je, seveda, da je Selma nekakšna Samijeva sužnja, kako pa bo drugače, če je poročena z Arabcem.

Videla je, kako je Sami stisnil pest, a ni izrekel ničesar. Njen panični napad pa je začel preraščati v bes. Ni si mogla predstavljati, da je kaj takega sploh mogoče. Silovita energija v njenem telesu, ki je prignala njeno srce do roba, se je iz tesnobe, usmerjene navznoter, nenadoma preusmerila navzven in še vedno loveč sapo je izbruhnila.

“Obnašaj se,” je dejala zdravnici. “Poslušaj, kaj ti ima povedati moj mož.”

Oba s Samijem sta jo osuplo pogledala. Zdravnica je v hipu spremenila svoj odnos. Po pregledu ji je dala pomirjevalo in ji napisala napotnico za osebnega zdravnika, ki bi jo kasneje lahko preusmeril k psihiatru.

Prva stvar, ki jo je storila naslednje jutro, ko se je zbudila, je bila, da je raztrgala napotnico. Kdo ve, si je zdaj mislila, morda pa je to bila točka, ko je vse začelo iti na bolje, oziroma točka, ko se je odklopila. Da, v tem svetu moraš biti kot tujec, kot popotnik.

Skozi jesensko noč se je odpravila proti avtobusnemu postajališču, od koder je iz središča mesta vozil avtobus v blokovsko naselje, kjer sta živela. Stanovanje sta komaj dobila: kljub skoraj splošni solidarnosti do Palestincev so se številni bali oddajati Arabcem ali muslimanskemu paru. Vsaj tako očitnemu muslimanskemu paru. Rjavopoltemu moškemu in pokriti ženski. Če bi bila samo Selma na -ić v kavbojkah in majčki z bosanskim fantom Amirjem, ki praznuje bajram kot priložnost za nedolžno razvedrilo in včasih zvrne kako pivce, seveda ne bi bilo takih težav.

Nazadnje sta do najema prišla prav prek bosanske družine, znancev njenih staršev, ki so desetletja garali in za razliko od mnogih drugih dvakrat obrnili vsak cent. Dokler jim ni uspelo priti do dodatnega stanovanja. Nepremičnine so namreč ena najboljših naložb. Vendar začuda niso bili oderuško pogoltni, stanovanje so jima oddali celo po nekoliko nižji ceni od povprečne tržne. Nikakor v zameno za kakšno miloščino, seveda, še vedno sta morala paziti na denar.

Tja, proti stanovanju, za katero ni čisto vedela, ali je dom, je prazen avtobus komaj slišno drsel po ulicah mesta, v katerem je živela skorajda celo življenje. Skozi okno je opazovala silhuete zgradb, višjih in nižjih, obrise dreves in posameznih ljudi na pločnikih ležerno osvetljenih ulic.

2

Nocoj se ga hoče ubit. Petek je dan za zadetek, je nekoč slišal reči nekega retardiranega bumerja v baru. Zato se bo zadel. Preko Skreda se je dogovoril, da ga diler pobere pri hotelu na koncu mestnega parka, mimo katerega je vodila pot v središče mesta. Prihranil je nekaj denarja za spid. Trenutno je živel pri mami in prejemal socialno. Kakšen debilen kliše, si je mislil. Ampak to je bilo seveda samo začasno. Zaposlenost je bila blizu rekordni, vendar nikakor ne blizu rekordnosti cen najemniških stanovanj.

Opazoval je mimovozeče avtomobile. Noge so ga nosile in v sebi je po dolgem času prepoznal določeno moč, ki naj bi, tako je veljalo, pripadala mladosti. Sam jo je le redkokdaj in šibko zaznal. Zdaj mu je dala rahel zagon, zdelo se mu je, da z močjo svojega telesa, ki ga trikrat na teden uri v fitnesu, čeprav je daleč od najmočnejših gym-brojev, kljubuje toku avtomobilov, ki so vozili proti njemu. Usta so se mu zakrivila v ciničen nasmešek.

Mimo je pripeljal avtobus in za hip je uzrl sosedo, tisto pokrito, za katero ni natanko vedel, kaj naj si misli o njej. Zaradi časa, preživetega na forumih, kjer je bil bistveno več kot v družbi svoje mame ali kogarkoli drugega, je njegov odpor do nje rasel. Na živce mu je šlo to, da ob visoko razviti tehnologiji, v svetu, kjer ni nobene skrivnosti več, nekdo lahko verjame v domišljijske prijatelje v oblakih in je pripravljen zaradi njih celo ubijati in početi razne druge zmešane stvari.

Res so mu mnogi šli na živce, a ker je bil civiliziran, ni nikoli pomislil, da bi jih zaradi tega ubil. Če že, bo kdaj sebe. Vrgel se bo z vrha te njihove stolpnice in vsem skupaj, tudi njej, pokazal, kaj si misli o zadevi. Ni imel potrebe v svoje sranje vleči še drugih. Pa še tisti njen mož iz Palestine … Včasih se mu je zdelo le vprašanje časa, kdaj bo v bloku eksplodiralo ali mu bo v liftu odrezal glavo. Kdo ve, kakšne travme ta lik nosi v sebi, nikoli mu ni bil všeč.

Po drugi strani pa je moral priznati, da se oba držita zase in nikoli nikomur ne težita. Njemu in mami, ki ju je celo pohvalila, sta večkrat pridržala vrata. Mogoče pa sta vseeno samo dve osebi, ki se imata radi. Njega s tem ne ogrožata, za razliko od mnogih, ki se slinijo drug po drugem in razkazujejo svojo srečo naokoli. Recimo od punc, ki kažejo riti na slikah s tipi, za katere se zdi, da mu z zaslona sporočajo: lej, jaz porivam tole, ti pa ne boš nikoli. Vsakič, ko so šli ti idioti, ki jih je večinoma spoznal v srednji šoli, preden je skoraj povsem prekinil stike z zunanjim svetom, narazen, se je v sebi krohotal. Potem pa se je spomnil, da bodo liki kmalu spet porivali in one razdajale svoje riti, kar ga je spet opomnilo na bedo lastnega položaja. Ker on pač ne poriva in ne ve, če sploh kdaj bo. Mogoče bo šel enkrat h kurbi.

Pri teh musličih pa je imel občutek, da mu svojega porivanja ne mečeta v faco. Sigurno sta to počela, ampak mu tega nista želela dati na znanje. Na tej ravni jima je dal credit.

A zakaj bi se zdajle frustriral. Noč je še mlada in nikoli ne veš, katera ti bo prinesla novo življenje. Življenje, v katerem te bo še kdo drug, razen mame, jemal resno. To, da ga mama jemlje resno, mu pač ni pomenilo kaj dosti, ker on nje ni — srednješolske profesorice, ki je še vedno verjela v neke ideale. Ki je hotela vsem ugoditi, vzgojiti generacije čudovitih ljudi, njegove duše pa ni videla. Ne duše v dobesednem smislu, jasno, šlo je samo za sinapse in kemijo v možganih, temveč njegove osebnosti, tega, kaj rabi in kaj ga muči. Kar se tiče možganske kemije, mu jo je uspevalo, tako kot mnogim ljudem njegove generacije, nekoliko uravnavati s tabletami; drugače pa tega, zakaj bi nekdo, ki ima, tako kot večina mladih, polno rit vsega, ljubezni, seksa, prijateljev, jemal tablete, ni razumel.

V tem je videl nekaj hinavskega, zaigranega. Kaj pa ima on? Ja, kmalu bo imel 100 kil benča, kar ni slabo, pravijo. Ampak v resnici je povprečno. Tisti, ki benčajo 130, so boljši od njega, tisti, ki sploh ne benčajo, a jim gre pri vsem drugem, tudi pri bejbah, bolje, so pa, logično, še toliko superiornejši.

Njegova edina prednost je bila, da jim lahko brez večjih težav razbije glavo v temni noči, daleč od oči ljudi in kamer. Ampak ne, tega ne bo počel, na ta način bi bil isti kot razni skrajneži, recimo musliči in preostale podobne budale, fundamentalistični katoliški desničarji, židi in bebavi pripadniki antife. Vsi bi radi v nekaj verjeli, vsi se z nečim hajpajo. Da pa se lahko nahajpaš, moraš imeti okoli sebe ljudi, ki te upoštevajo in so te pripravljeni vključiti v svoje verjetje. Vendar njega, razen, kot rečeno, mame, ki itak verjame v vse človeštvo, tako da to nič ne pomeni, nihče ne jemlje resno.