Tokrat je treba predsednico Natašo Pirc Musar pohvaliti. Če pustimo ob strani svetlo modro nalakirane nohte — ki sodijo v najstniški register, ki bi ga morala opustiti —, je v svoji intervenciji ob dolenjskem »romskem vprašanju« delovala brez večjih napak. Pravilno je ocenila, da rešitve »romskega vprašanja« ne bo brez Romov. Pravilno je posvarila pred nevarnostjo povečane represije, ki ima pri reševanju takih vprašanj praviloma nasprotne učinke od želenih. Pravilno je opozorila, da je prvo, za kar je treba poskrbeti, izvajanje tistih določb in zakonov, ki jih že imamo. In pravilno je povedala, da bi sama s tresočo roko podpisovala zakonske in druge ukrepe, ki povečujejo represijo.

Roko na srce

Pravilno je tudi izpostavila, da bodo novih represivnih ukrepov, ki jih predlaga vlada — domnevno samo zoper Rome —, deležni vsi državljani in državljanke Slovenije. Ne samo Romi. Tako bodo otroški dodatki recimo odvzeti vsem mladoletnim mamicam, ne samo romskim. Ker roko na srce: dokler se bo ta ukrep nanašal samo na nepolnoletne romske mamice, bo večina Slovencev ploskala. A ko bo tega ukrepa deležna prva nepolnoletna slovenska mamica, bo taista desnica — ki seveda ploska stopnjevanju represije nad Romi, saj vedno več represije nasploh zahteva in izvaja že od začetka samostojne slovenske države, bodisi v opoziciji ali kot vlada — po Sloveniji lepila plakate z nacionalističnimi sporočili v slogu: »Revne mladoletne slovenske mamice + odvzem otroškega dodatka = Golobova vlada«. In še prav bo imela. 

Čeprav bo ob tem zamolčala, da take ukrepe že od nastanka samostojne slovenske države zagovarja, zahteva in izvaja tudi sama. In da nobena represija — ne samo nad Romi, ampak tudi nad Neslovenci in drugačnimi nasploh, ki jih je mogoče politično zlorabljati — desnici ni bila nikoli dovolj. V njenih očeh je vsaka politika premila. In bi jo bilo treba zaostriti.

Prava barva vlade 

To pove marsikaj o Golobovi vladi. Recimo to, da je ob »romskem vprašanju« razkrila svojo pravo politično barvo. Ki je desna. Kar nekateri sicer vemo že iz njenega neoliberalnega načina razumevanja in reševanja družbenih problemov. Ki jih sicer redno maskira z nekakšno levo demagogijo. Z levičarskim govorjenjem. Toda neoliberalizem je pač neoliberalizem. In neoliberalizem ni leva politika. Ampak politika kapitala. Torej desna politika.

A to ni edino, kar Golobovo vlado in Gibanje Svoboda veže na slovensko desnico. Tega je še kar nekaj.

Vedno znova se je treba spomniti, da je nastanek samostojne slovenske države prežet s slovenskim nacionalizmom. Neločljiv del tega nacionalizma je nestrpnost do tujcev. In vseh drugih. In drugačnih. Najprej so bili to ljudje iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Problema izbrisanih nam vse do danes ni uspelo dostojno in odgovorno razrešiti. Potem so bili migranti. Begunci. In ves čas od nastanka samostojne države tudi Romi.

Podobno kot »židovsko vprašanje«, ki ga je klasično analiziral že Marx, je tudi »romsko vprašanje« v bistvu to, da so Romi za Slovence tujci, sovražniki, v katere projicirajo družbene frustracije oz. vzroke zanje in občutek ogroženosti. To krepi integrativne vezi med sicer tradicionalno razdeljenimi in izključevalnimi slovenskimi domačijami.

Jugovzhodna Slovenija, Južna Afrika

Ta model doseganja družbene integracije ni edini del zgodovinsko vzpostavljene slovenske socialne in kulturne tirnice. Njen del je tudi negativni odnos do drugačnega. Tujega. Neslovenskega. Ta logika je torej ves čas tu. Le uporabiti in izrabiti jo je treba. Toda tisti, ki jo uporablja in izrablja, nima česa iskati na levici. Saj se s tem objektivno umešča na desnico. Za Goloba to velja enako kot za druge.

V Golobovem reševanju »romskega vprašanja« je prisotno tudi tisto, čemur v socialni in kulturni antropologiji rečemo kulturni rasizem. O njem je prvi klasično že pred desetletji pisal Adam Kuper v zvezi z južnoafriškim apartheidom. Izpostavil je, da je sklicevanje na drugačno kulturo kot razlog za težave s temnopoltimi prebivalci Južne Afrike oblika rasizma, ki kulturo jemlje kot pretvezo, zaradi katere je apartheid sploh potreben. Oziroma je potrebna rasistična politika.

V Sloveniji zdaj gledamo ponovitev te logike. Le da je nihče ne poimenuje kot to, kar dejansko je — namreč kulturni rasizem. Slovenski Romi so »črni« in kot taki tarča ne samo biološkega rasizma, ampak kot kulturno problematični tudi kulturnega rasizma. Vsi rasizmi — neglede na to, kdo jih izvaja in zakaj (Janša, Golob, v Južni Afriki, v Sloveniji, kjerkoli) — so objektivno desna politika. Kulturni rasizem ni samo desničarski populizem. Kulturni rasizem je hrana za kohezijo politične desnice, ki se krmi s sovraštvom do drugih. V nacizmu zoper Žide. V južnoafriškem apartheidu zoper temnopolte državljane Južne Afrike. V slovenskem kulturnem rasizmu zoper dolenjske Rome. Logika je ista. Posledice pa tudi. Ne le politične. Ampak tudi socialne.

Golobov apartheid

Več represije ni samo strokovno napačen odgovor na tako imenovano »romsko vprašanje« na Dolenjskem. Je tudi krepitev desne politike v Sloveniji. In to z akterjem, ki se ima sam in ki ga imajo drugi za levega. To dejstvo bo imelo negativne posledice tudi za Slovence. Tudi za tiste, ki tovrstne ukrepe in zakone danes zagovarjajo. Najprej zato, ker se bodo zakonski ukrepi v zvezi z »romskim vprašanjem« objektivno nanašali na vse Slovence. Ni namreč mogoče sprejemati zakonov za Slovence in zakonov za Rome. Ker nimamo apartheida. Čeprav bi si ga nekateri očitno želeli. Tudi Golob. In čeprav se nekateri tega očitno ne zavedajo. Tudi Golob ne.

In če smo že pri reševanju »romskega vprašanja«: to zahteva ne negativno, ampak pozitivno diskriminacijo. Dokler sistem ne omogoča Romom reševanja njihovih eksistencialnih in drugih problemov, bodo rešitve iskali na neformalne načine. Kar je pogosto v nasprotju z zakoni. To je pravilo v vseh družbah in državah. Zato bi bila edina produktivna politika reševanja »romskega vprašanja« v Sloveniji ta, da bi formalni sistem, ki deluje ali bi vsaj moral delovati v skladu z zakoni, Romom omogočal bolj učinkovito reševanje njihovih eksistencialnih in drugih problemov kot neformalni sektor. Šele ko bo tako, se bodo Romi sami začeli obnašati skladno s formalnim sistemom. V njem delovati. Ne zunaj njega. Skladno z zakoni, ki veljajo v sistemu. Ne v nasprotju z njimi. Kar številni Romi v praksi že počnejo.

A dokler ne bo tako, bo politično reševanje Rome pehalo v naročje neformalnega sistema. Ki je pogosto povezan s kriminalom. Ne samo, ko gre za Rome. Temveč nasploh. Tudi ko gre za Slovence.

Takšne in drugačne stimulacije

Toda taka politika je zaradi eksistencialne prežetosti samostojne slovenske države z desničarstvom skorajda nepredstavljiva. Če ilustriram s konkretnim primerom: redno obiskovanje šolskega pouka in dokončanje osnovne šole bi bilo mogoče produktivno doseči tako, da bi redno obiskovanje in zaključek osnovne šole romskim družinam prinašalo bonitete. Recimo povečanje socialnih transferjev. In druge prednosti. Torej finančne in druge nagrade. A si lahko zamislite, da bi kaj takega lahko zaživelo? Seveda ne.

Prvo, kar bi ob taki ideji porekla politična desnica, bi bilo to, da bi takšnih in drugačnih stimulacij, da bi otroci redno obiskovali osnovno šolo in jo tudi končali, morale biti deležne tudi slovenske družine. Ne samo romske. Odgovor, da bi bili Romi tega pač deležni zato, ker so slovenske družine objektivno privilegirane že s tem, da so slovenske, seveda ne bi potolažil nikogar.

In v tem je problem. To je ta slovenski desničarski duh časa, ki je problem.

In problem niso samo Romi. Problem smo tudi mi. Slovenci.