V monografiji Rožengrunt se zgodovinarka Mateja Ratej loteva ženskega nasilja v štajerskih kočarskih družinah v 30. letih 20. stoletja. Delo ni le kronologija ali popis dejanj, temveč pedantna študija, ki temelji na analizi kazenskih sodnih spisov, kar ustvarja širšo sliko o kompleksnosti umorov in motivov zanje.

Avtorica pojasnjuje: “V okoliščinah ekonomske krize, ki je pritiskala zlasti na kmeta, so več kot 60 % umorov ali ubojev zakonskih partnerjev storile ženske. V pogojih patriarhalne podrejenosti so se lahko kmečke delavke osvobodile družbene, ekonomske, telesne in čustvene, s katolicizmom pogojene odvisnosti od partnerjev, samo s skrajnim nasiljem. Kmečki delavci in delavke so bili najrevnejša kategorija prebivalstva. Ker so tedanje stranke opustile skrb za kmečki prekariat, se je ta množično priključeval ilegalnemu komunističnemu gibanju, medtem ko je revne štajerske predele zajel val hitlerizma.”

Rožengrunt je delo, ki razkriva pozabljene zgodbe, pomembne za razumevanje naše družbene preteklosti in sedanjosti.

Dr. Mateja Ratej (1974, Maribor) z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU je avtorica več znanstvenih monografij. Posveča se proučevanju mentalitet v času med svetovnima vojnama. Knjiga je izšla pri Beletrini.

Mateja Ratej: Rožengrunt

To delo obravnava skoraj trideset primerov ženskega nasilja nad zakonskimi partnerji v širši mariborski okolici, ki je vztrajalo zlasti v letih 1929–33, zaznamovanih z diktaturo kralja Aleksandra Karađorđevića in s pronicanjem svetovne gospodarske krize, ta pa je izdatno udarila ravno po do vratu zadolženi kmečki populaciji. V letih pred drugo svetovno vojno je žensko nasilje nad zakonci v mariborski okolici kot enem najrevnejših področij na Slovenskem usahnilo. Ob odločnejših državnih ukrepih za zmanjšanje socialne razslojenosti kmečkega prebivalstva velja na Štajerskem poglavitni razlog za to pripisati pojavu množičnega pričakovanja nemške okupacije — o tem govori monografija Svastika na pokopališkem zidu (2021) — od katere si je zlasti revno kmečko prebivalstvo obetalo domala pravljično izboljšanje socialnega položaja. Nasprotno se je v letih 1939–41 na področju okrožnega sodišča v Mariboru v okoliščinah razpadanja skupnega simbolnega prostora ob očitnem približevanju vojne in sočasnem rahljanju ustaljenih družbenih in s tem tudi patriarhalnih vezi ponovno krepilo nasilje moških nad intimnimi partnericami zaradi maščevanja in občutka čustvene izgube ter zavrženosti ob zapustitvi, zavrnitvi, neželeni nosečnosti ipd.

Spričo trdnih patriarhalnih koordinat, vtkanih tudi v državne organe, je razumljivo, da so bile v desetletju po prvi svetovni vojni storilke za nasilje nad zakonskimi partnerji kaznovane precej huje od moških. Če so jo storilci večinoma odnesli z blagimi kaznimi, npr. z nekajmesečnim zaporom, je bila povzročiteljicam kaznivega dejanja umora, poskusa umora ali uboja zakonca v pogojih veljavnega avstro-ogrskega kazenskega zakonika (do leta 1929 oz. 1930) izrečena smrtna kazen na vešalih, kasneje pa praviloma s kraljevo pomilostitvijo dosmrtni oz. dolgotrajni zapor. Po koncu prve svetovne vojne kot skrajne družbene zaostritve, ko je nasilje v človeških odnosih odtekalo le počasi in sočasno s postopnim vračanjem socialne senzibilnosti, povzročiteljice nasilnih dejanj — paradoksalno — v svojih kazenskih zadevah niso mogle računati na moškim priznano olajševalno okoliščino vojne, saj ženske niso sodelovale v produkciji nasilja na bojiščih.

Med skupino “bestialnih žensk, ki so med svetovnima vojnama dvignile roko nad soproge, zavzema v tej knjigi osrednje mesto primer Marije Fortmüller iz okolice Svete Ane v Slovenskih goricah, nekje z zabrisane meje naselij Ščavnica in Rožengrunt, katerih obroben in počasen vsakdan je leta 1920 prestrelila nova avstrijsko-jugoslovanska državna meja. Želarska hči je bila leta 1922 obsojena, da je s pomočjo očeta svoje nezakonske hčere in dveh bratov spomladi 1921 spravila ob življenje kar tri desetletja starejšega kmečkega posestnika, s katerim je pristala v zakonski zvezi le slabo leto prej, ko je dobro preskrbljeni vdovec iskal kmečko nevesto. Gruntar Anton oz. Johan Fortmüller je v manj kot letu dni drugega zakona obležal v lepljivi gošči krvi ob domačem gospodarskem poslopju v sami srajci in z razklano glavo. Obsežen kazenski spis spremlja Marijino življenjsko pot od utrinkov iz želarske mladosti v izteku avstro-ogrske države prek zločina v komaj nastali prvi jugoslovanski državi, ko je bila nekaj mesecev gruntarica, do ganljivih dopisov o ureditvi življenjskega položaja hčera, ki so jih v tridesetih letih 20. stoletja mariborskemu sodišču v imenu kaznjenke pošiljale katoliške redovnice, upravnice ženske kaznilnice v Begunjah.

V negibnem in zaprtem katoliškem idejnem svetu, ki je prevladoval v slovenski predvojni družbi in ni z ničimer bistveno reagiral na v nebo vpijoče socialne krivice nad kmečkim delavstvom, ni bila socialna mobilnost niti zaželena niti dovoljena ambicija posameznika ter posebej ne posameznice. V izogib političnemu združevanju kmetstva in delavstva so na katolištvu utemeljeni socialni koncepti temeljili na socialni distanci med sloji kot pogoju za uveljavitev stanovskega parlamentarizma, kar pomeni, da so težili k obnovi starega reda na podlagi modificiranih srednjeveških institucij v novih razmerah. Kmetje in kmečko delavstvo so v tem idejnem kontekstu tudi na tovarniške delavce kot tedaj sorazmerno novo družbeno skupino gledali kot na pojav, ki ogroža položaj kmeta in ne ceni kmečkih naporov. V okviru katoliške vizije družbe, katere najodločnejši nasprotniki med svetovnima vojnama so bili komunisti kot zagovorniki norme enakosti, so najhujše socialne odklone odpravljale (katoliške) dobrodelne organizacije, ki so obenem vestno skrbele za ohranjanje opisanega družbenega ustroja, saj “si pač ne moremo predstavljati kulturnega naroda brez raznih stanov. Stanovsko razliko popolnoma odpraviti in iztrebiti, je želja in stremljenje revolucije, je pa neizpeljiva.”

Po izidu politične biografije najvplivnejšega slovenskega politika prve Jugoslavije in liderja Slovenske ljudske stranke (SLS) Antona Korošca Triumfator (2022) je torej Rožengrunt organsko nadaljevanje kulturnozgodovinskih in historično antropoloških raziskav slovenske družbe med svetovnima vojnama. Kajti kmečki delavci so bili slepa pega Koroščeve politike, hrbtna stran njegove “triumfatorske” politike, česar se je z najtesnejšimi sodelavci dobro zavedal. Glavni urednik osrednjega strankinega glasila Slovenec Ivan Ahčin je bil podobno kot Korošec že v začetku tridesetih let 20. stoletja prepričan, da je prepovedano komunistično gibanje doseglo ključni preboj, ko je v okoliščinah hude ekonomske krize povezalo socialno vprašanje s svojimi političnimi idejami bolj prepričljivo od etabliranih političnih strank: na grozo katoliškega idejnega sveta je za (kmečko) delavstvo rešitev iz odvisnosti od kapitala tedaj postala istovetna uresničevanju komunističnih načel.

A predmodernost na srednjeveških katoliških institucijah organizirane družbe je v tistem času zaznavala tudi liberalno usmerjena Zofka Kveder. Ko je hčer Vladošo, otroka velemestnih ulic, poslala na počitnice na slovensko podeželje, je prijateljici zabičala, naj pusti deklico skakati in igrati se z vaškimi otroki, da “postane demokratična”: “Ne bi namreč rada, da bi postala naša Vlada ena tistih mestnih cvetlic, ki mislijo, da morajo biti od kmečkih ljudi vedno dva metra stran.” Ostrino nepretočnosti med socialnimi sloji in posebno med razslojenim kmečkim prebivalstvom so med svetovnima vojnama opisovali še Ignac Koprivec v zbirki črtic iz Slovenskih goric Kmetje včeraj in danes (1939), avtorici ljubljanskih predmestij Manica Koman v zbirki črtic Šopek samotarke (1918) in Gelč Jontes v zbirki črtic Sreča na črepinjah (1943), v številnih delih pa Miško Kranjec in Anton Ingolič, a bržkone najbolj prepričljivo med sodobniki komunistični aktivist Prežihov Voranc.

Naravnost neprekosljivo je to storil v Samorastnikih (1940), ko je čedalje večji antagonizem med socialnimi sloji prikazal v prepovedani ljubezni ibržnice (narečno najnižja dekla) Hudabivnikove Mete in gruntarskega sina Ožbeja z mogočnega koroškega posestva: “Zdaj ko naš rod lahko samozavestno zre raz Karnice po Podjuni, zdaj prideš ti, Ožbej, in mi začneš delati zgago. Ženiti se hočeš, kakor se na Karnicah doslej še nihče ni ženil. Moram ti povedati, da ne gre za posteljo, gre za Karnice! Karnice potrebujejo gospodinj, ki so našega duha, ki Karnice razumejo, ki čutijo v sebi to, kar čutijo vse Karnice, vsaka brazda, vsaka globača, vse sleme ... Tega duha pa Hudabivniki nimajo in ne morejo imeti. Ta rod — Hudabivški — se plazi po globačah, ko da bi se črvi plazili; nakapljal se je iz neštetih postelj, suženjski je in ne zna nositi glave pokonci. Hudabivniki niso za Karnice.”

Prav lahko bi stari Karničnik enako polagal na srce želarki iz Slovenskih goric Mariji Grafoner, ki je lahko postala gruntarica Fortmüller edinole s poroko z impotentnim starcem. Vse okoli nje je moralo vpiti, da bo drago plačala za prestop v višji socialni sloj. V ozadju arhetipskih življenjskih kalvarij žensk, ki jih je predvojna slovenska družba katarzično sprejemala, ker jih je lahko pripisala previdnim (božjim) potezam, je stala trdna družbena vizija slovenskega katoliškega občestva s srčiko v patriarhalni kmečki družini.

Le na videz suhoparni in hladni dokumenti pravniškega jezika v kazenskih spisih prihodnjim generacijam v kipečih presežkih razgrinjajo čustvene in predstavne pokrajine revnega kmečkega prebivalstva ob severni jugoslovanski meji ter med drugim razblinjajo mit o njegovi izrecni slovenski nacionalni usmerjenosti. Ko monografija izrisuje spolna, socialna, regionalna, nacionalna idr. obrobja slovenske predvojne družbe, pri čemer je razgaljenje tovrstnih simbolnih obrobij in družbenih kontekstov bistveno za razumevanje osnovnih delcev vsake skupnosti, s tem v pripovedi o ženskem nasilju nad zakonskimi partnerji (ne)posredno odzvanjajo prevladujoče mentalitete slovenske, večinsko kmečke skupnosti po oblikovanju prve jugoslovanske države.