Primer BBC kaže, da lahko javna televizija še vedno združuje milijone ljudi. Tradicija bo preživela, če se bodo televizijske hiše prilagodile pretočnim platformam. To je pomembno opozorilo tudi za RTV Slovenija. Zgledovanje po praksah in izkušnjah v drugih državah pomeni, da razumemo, da smo tudi na medijskem polju del širšega, globalnega prostora. Tako kot smo vsi prebivalci tega planeta, je lahko tudi vsakdo uporabnik globalnega medijskega sistema.

Britanski BBC je med finalom letošnjega svetovnega prvenstva v nogometu predvajal oglas What has the BBC ever done for me?, v katerem nastopa komik Romesh Ranganathan. Gre za novo verzijo znamenitega oglasa iz leta 1985 What has the BBC ever given us, v kateri se je John Cleese spraševal podobno.

Odgovor je bil takrat in danes podoben: informativne oddaje, šport, kultura, izobraževanje, radio, otroške vsebine, dokumentarci, filmi, skupne izkušnje … — brez česar bi bil britanski javni prostor bistveno revnejši.

Dodatni javni servis

Oglas ni nastal po naključju. BBC se pripravlja na odločilno razpravo o svoji prihodnosti in financiranju. Število gospodinjstev, ki plačujejo licenčnino, pada, občinstvo pa se seli na YouTube, TikTok, Netflix in druge platforme. Vodstvo BBC razmere razume kot resno grožnjo.

In ne pozabimo: ko so se v Veliki Britaniji pred štiridesetimi leti zavedli nevarnosti komercialnih televizij, so potegnili pomembno potezo — in ustanovili dodatni javni servis, Channel 4, ki pa je organiziran popolnoma drugače od običajnih javnih televizijskih korporacij. Ugotovili so, da BBC ne pokrije vsega javnega interesa v družbi in so temu namenili še dodatni javni servis.

Letošnji finale svetovnega prvenstva v nogometu je postregel še z enim optimističnim podatkom — da javna televizija še ni povsem izgubila svoje moči. Ko sta BBC in komercialna ITV istočasno prenašali isti dogodek, je imela BBC znatno večjo gledanost. Prenos na BBC je v povprečju spremljalo 9,7 milijona gledalcev, na ITV pa 2,4 milijona. Na koncu je bilo razmerje 13,6 proti 3,4 milijona.

Pomembna, toda majhna zmaga

Zakaj so gledalci izbrali BBC? Razlike v komentatorjih, voditeljih in strokovnih sodelavcih so gotovo pomembne. Toda poznavalci britanske televizije kot glavni razlog izpostavljajo nekaj precej bolj preprostega: BBC programa ni prekinjal s komercialnimi oglasi — ki na BBC niso dopustni. Za javno televizijo je to pomembna zmaga. Gledalci še vedno cenijo neprekinjen program, dostopnost, preverjeno uredniško znamko in občutek, da dogodek spremlja skupnost v celoti. BBC ostaja ena najbolj zaupanja vrednih medijskih blagovnih znamk v Veliki Britaniji, čeprav ne več s takšno prednostjo kot pred leti. V času razdrobljenih občinstev so takšni trenutki vse redkejši in zato toliko dragocenejši.

Kljub tem majhnim zmagam se na BBC zavedajo, da se javna televizija mora spremeniti. Finale velikega športnega tekmovanja je izjema, vendar ni na sporedu vsak dan. Vsak dan so pretočne vsebine. Na vseh platforfmah. Brez oglasov. Linearni televizijski spored ne določa več ritma življenja tako kot nekoč. Mlajši uporabniki ne razmišljajo o kanalih, temveč o vsebinah. Ne zanima jih, ob kateri uri je oddaja na programu. Zanima jih samo, ali jo lahko najdejo takoj, pogledajo na telefonu, nadaljujejo na televizorju in jo delijo z drugimi.

Televizija torej ne tekmuje več samo z drugimi televizijami. Večna tekma med zasebno in javno televizijo je zastarela. Televizija tekmuje z vsemi aplikacijami, ki zahtevajo naš čas in pozornost.

Varčevanje ni preobrazba

BBC se tega zaveda. Kljub izjemnemu dosegu napoveduje največje zmanjšanje števila zaposlenih doslej v naslednjih petnajstih letih. Število delovnih mest se bo zmanjšalo do dva tisoč, korporacija pa išče več sto milijonov funtov prihrankov.

Ob tem postaja še posebej pomembna razprava, ali je licenčnina še primeren način financiranja javnega medija. Prej omenjena oglasa sta bila namenjena prav temu — iskanju podpore za financiranje iz licenčnine še naprej.

Toda pravila, oblikovana v času linearne televizije, se vse težje ujemajo z dejanskim vedenjem uporabnikov digitalnih storitev. Zmanjševanje števila zaposlenih in produkcije samo po sebi ni strategija. Če institucija krči program, ukinja oddaje in zmanjšuje produkcijo, lahko doseže prav nasprotno od želenega: javnosti ponudi manj razlogov, da bi jo uporabljala in financirala. Varčevanje je lahko podpora preobrazbi, ne more pa je zagotoviti.

Kratkoročno in dolgoročno

Britanska televizijska zgodovina ponuja tudi poučen primer, kako lahko država pravilno prepozna kratkoročno nevarnost in hkrati spregleda dolgoročno spremembo.

Javni televiziji BBC Worldwide in Channel 4 ter komercialna televizija ITV so leta 2009 načrtovale skupno spletno videoteko z delovnim imenom Project Kangaroo. Na enem mestu so nameravali združiti več tisoč ur britanskih televizijskih vsebin in gledalcem ponuditi domačo vstopno točko v svet videa na zahtevo. Toda britanska agencija za konkurenco (Competition and Markets Authority) je projekt prepovedala. Presodila je namreč, da bi povezani brodkasterji obvladovali prevelik delež britanskih televizijskih vsebin in s tem omejevali konkurenco na takrat nastajajočem trgu videa na zahtevo.

Odločitev je bila s stališča tedanjega trga razumljiva. Toda ta trg, ki ga je regulator želel zaščititi, je kmalu postal globalen. Netflix je v Združeno kraljestvo vstopil nekaj let pozneje — in Kangaroo seveda ne bi mogel preprečiti njegovega svetovnega razmaha.

iPlayer

Toda pomembno je razumeti, da so bili potrebni dodatni koraki. Koraki sodelovanja in povezovanja z namenom zaščite kakovostnih domačih vsebin. Globalne tehnološke, finančne in produkcijske prednosti ameriških platform so bile prevelike. Kangaroo bi britanskim medijem zagotovil pomembno prednost: skupno znamko, enoten uporabniški račun, skupne podatke o občinstvu, tehnološko znanje in navajenost gledalcev, da britanske vsebine najprej poiščejo na britanski platformi.

Regulatorji so skratka zaščitili konkurenco pred domačimi igralci, vrata pa so ostala odprta bistveno večjim globalnim tekmecem. Namesto močnega domačega okolja je nastala množica ločenih aplikacij, medtem pa so Netflix, YouTube in druge platforme uporabnikom ponudile preprostejšo in tehnološko bolj dovršeno izkušnjo.

Toda zgodovina se ponavlja. BBC danes spet predlaga, da bi iPlayer odprli tudi vsebinam ITV, Channela 4 in drugih britanskih javnih izdajateljev ter tako oblikovali skupno britansko vstopno točko, ki bi lahko tekmovala z globalnimi platformami. Skoraj dve desetletji po prvih načrtih se vrača ista temeljna ideja.

Univerzalne navade

Čeprav britanskega modela ne moremo preprosto prestaviti v drugo okolje, je britanska izkušnja pomembna tudi za RTV Slovenija. Temeljni premiki v medijskem okolju so enaki, globalni, saj navade uporabnikov oz. gledalcev postajajo vse bolj univerzalne.

Razprava o javnem mediju se tudi pri nas prepogosto ustavi pri višini prispevka, številu zaposlenih in posameznih oddajah. Toda vprašanje prihodnosti RTV je treba zastaviti širše: kakšen javni medij potrebuje dvomilijonska država, ki želi zaščititi svoj jezik, kulturo in identiteto v okolju globalnih platform?

Močan javni medij za Slovenijo ni razkošje. Je eden od pogojev, da lahko tudi v globalnem digitalnem okolju ostane kulturno samozavestna, ustvarjalna in demokratično povezana. Majhnost države ne zmanjšuje potrebe po javnem medijskem servisu. Zaradi tega je potreba po nacionalki še večja.

Vprašanje družbene pogodbe

Vprašanje prihodnosti RTV prispevka presega vprašanje njegove višine. Gre za vprašanje družbene pogodbe. Javnost bo javni medij pripravljena financirati samo v primeru, če bo razumela, kaj ji daje, in če bo te storitve dejansko uporabljala. Če bo prispevek dojemala kot davek institucijo preteklosti, pa bo odpor do plačevanja neizogibno naraščal.

BBC je po štiridesetih letih znova posnel oglas z vprašanjem, kaj je javna radiotelevizija sploh naredila za svoje uporabnike. To je lahko učinkovita kampanja, vendar najboljši odgovor nikoli ne bo oglas. Najboljši odgovor so vsebine in storitve, brez katerih bi bila družba slabše obveščena, kulturno revnejša in manj povezana.

Finale svetovnega prvenstva je pokazal, da javna televizija še vedno lahko premaga komercialno konkurenco. Toda prihodnost ne bo njena po zaslugi svetovnega prvenstva v nogometu. Prihodnost bo njena, če bo pravočasno razumela, da televizija ni več naprava, kanal ali spored —  temveč storitev. In ta storitev kliče po spremembah.