Nekako se mi dozdeva, da o RTV ne bom povedala nič novega, čeprav se dogajanje okrog RTV Slovenija še kar ne poleže in ne poleže. Niti ne bom izpostavila nič takega, kar nam ne bi bilo jasno že dolgo. Debate o referendumskem izidu ne bodo prinesle resnih odgovorov. Gre namreč za finančni mehanizem, o katerem se morajo odločiti tisti, ki vodijo državo in omogočajo sistemske okvirje, da relevantne institucije in družbeni podsistemi smiselno funkcionirajo.

Škoda pa je, da je RTV postala predmet političnega identificiranja. Pomembni instituciji, ki bi morala biti “od vseh”, to zagotovo ne koristi. Za javni medij je bistveno vprašanje, kako ustvariti občutek, da pripada vsej družbi, ne samo enemu njenemu delu. Zato mora preseči politično pripadnost in geografsko razdeljenost.

Kredibilnost, relevantnost

Vprašanje RTV je širše od vprašanja RTV prispevka. Gre za vprašanje zaupanja in kredibilnosti, pa tudi relevantnosti v digitalnem okolju. BBC v teh dneh spet naglas razmišlja o organizacijskih spremembah, tudi o odpuščanju zaposlenih in o digitalni preobrazbi. Vzporedno s tem se pojavlja tudi vprašanje, kako rešiti BBC, ki se sooča z upadom plačevanja prispevka. Kako nadomestiti ta prihodek s katerimikoli plačljivimi pretočnimi storitvami.

Slovenski javni servis pa mora poleg organizacijskih in finančnih vprašanj odgovoriti še na vprašanje, kako ostati poseben in pomemben v majhnem, zelo konkurenčnem medijskem okolju. Javni medij mora doseči mlade generacije, če želi imeti perspektivo.

Digitalna preobrazba ne pomeni opuščanja tradicionalne televizije. TVS ne sme pustiti “tradicionalnih” gledalcev na cedilu. Obenem pa ne sme zanemariti generacij, ki linearne televizije skoraj ne spremljajo več. Uspešen javni servis bo zato še nekaj časa moral živeti v več svetovih.  

Ne gre za znesek in model

Prihodnost javnega servisa ni vprašanje mehanizma financiranja, niti zneska financiranja. To je vprašanje družbene pogodbe med RTV in državljani: ali želimo državno ali javno radiotelevizijo. Za državljanke in državljane je ključno, kateri, kakšen in čigav javni interes naj zadovoljuje RTV.

Ne manj pomembno pa je, kako bo institucija ta javni interes v digitalnem okolju uresničevala. In to ni vprašanje za javnost. To je strokovno vprašanje. In če si bomo znali nanj odgovoriti, bomo tudi našli učinkovit, transparenten in uspešen model, ki bo zares “naš”. Uspešnost je samo do neke mere povezana z ratingi. Nič manj pomembni niso zaupanje, doseganje različnih družbenih skupin, novinarska kakovost, dostopnost vsebin, inovativnost, prispevanje k javni razpravi.

Enaka vprašanja, različni odgovori

Vprašanje preobrazbe RTV in njene umeščenosti v prostor je izjemno zahtevno. Z njim se soočajo vse javne radiotelevizije po svetu. Idealnega modela, ki bi ga lahko prevzeli, ni. Povsod se zastavljajo enaka vprašanja in dileme, ni pa identičnih odgovorov, kako voditi uspešno javno radiotelevizijo za naš čas in za prihodnost.

Zastavlja se tudi vprašanje, ali je sploh smiselno ohraniti institucijo takšno, kakršna je danes, če bo njeno posebno poslanstvo zahtevalo v prihodnosti drugačno institucijo. Zato se moramo zavedati, kaj je tisto, kar pravzaprav hočemo zaščititi in ohraniti. To zagotovo nista stavba in infrastruktura. Zaščititi in ohraniti moramo njeno posebno poslanstvo, ki ga RTV uresničuje z vsebinami in storitvami.

Majhnost kot argument

Iskanje najboljšega modela ni preprosto. V Sloveniji je to še težje, ker se soočamo s problemom majhnega prostora z dvema milijonoma potencialnih uporabnikov in s stroški kakovostne produkcije, ki se ne zmanjšujejo sorazmerno z velikostjo občinstva. Informativna oddaja ali prenos športnega dogodka terjajo podobne produkcijske procese, pa če nastajajo za dva milijona ali za deset milijonov uporabnikov.

A prav ta majhnost trga bi morala biti tem močnejši argument za obstoj kakovostnega in močnega javnega medija, ne pa za reformo in osiromašenje.

Ključno je torej vprašanje: kako spremeniti javni servis, da bo tudi čez nekaj desetletij družbeno nepogrešljiv.