Z največjim veseljem ugotavljam, da je to, kar doživljamo od prejšnje nedelje do danes, dokaz, da je z Janševo vlado konec.

Razlog je očiten: Janševa vlada izgublja simbolni mandat za vladanje pri tistem delu volilnega telesa, ki ni njeno. To je tako imenovano sredinsko volilno telo. Stabilnost je odvisna od simbolnega mandata tega dela volilnega telesa. Janša ima stabilno in trajno podporo svoje volilne vojske. Ta se vrti okoli 28 odstotkov. Če k temu prištejemo še podporo, ki je je deležna NSi in ki znaša 6 do 7 odstotkov, desno volilno telo prinese vladi skupaj približno 35 odstotkov. To je tista famozna tretjina, ki Janšo oz. slovensko desnico stabilno podpira. Na katero se lahko zaneseta. In to že leta.

Navidezni nejanšizem

Podpora vladi, ki jo prinašata Stevanović z Resni.co in Logar z Demokrati, pa seveda ni stabilna. Že od oblikovanja teh dveh strank je jasno, da gre za Janševa satelita, katerih naloga je bila z navideznim nejanšizmom pridobiti čim več glasov sredinskega dela volilnega telesa. Vsaj toliko, da bo Janša lahko oblikoval stabilno vlado. To nalogo sta stranki opravili.

A po volitvah so maske padle. Ker Stevanović in Logar pričakovano podpirata Janšo in njegovo vlado, so nekateri njuni volivci ugotovili, da so bili ogoljufani. Zato podpora tema strankama kopni. Če bi bile volitve danes, se Stevanovićeva Resni.ca v parlament ne bi več uvrstila. In gotovo je, da se po aferi s Teo Košir podobno obeta tudi Logarjevim Demokratom. Afera Košir je zadnji žebelj v krsto sedanji vladi. Čeprav ne verjamem, da gre res za zadnji žebelj. Po mojem bomo še marsikaj izvedeli. In videli.

Seštevek napak

Zaradi seštevka neumnosti in napak, ki jih sedanja vlada dela, odkar je z izigravanjem pravil, z goljufijami in politično korupcijo prišla na oblast, ni več poti nazaj. Ni več popravnega izpita. Vsaj ne pred večinskim, nedesnim delom volilnega telesa. Sedanja vlada je te volivce prepričala, da pri izigravanju njihove volje, demokratičnih pravil, ustave, demokratične politične kulture in navsezadnje tudi dobrega okusa zanjo ni meja. Z vedenjem in delovanjem iritira večinski del volilnega telesa. Čeprav je prav od neiritiranosti oz. od pasivnosti tega dela volilnega telesa odvisna njena stabilnost.

A to pasivno podporo je vlada, kot je pokazala referendumska nedelja, izgubila. Vlada je večinsko nedesno volilno telo v petih mesecih vladanja ziritirala do te mere, da je izgubila referendumsko nedeljo, za katero je bila prepričana, da je vnaprej dobljena. 

Podcenjevanje

Toda tu se problem ne konča. Namesto, da bi vlada priznala referendumske rezultate in delala na tem, da jih v prevede v ustrezno politično prakso — kar bi bil edini način, da ohrani pasivno podporo dovolj velikega dela nedesnih volivcev —, se je odločila še naprej izigravati demokratična pravila. Tako zdaj obtožuje Državno volilno komisijo in brez dokazov govori o neregularnosti rezultatov. Nazadnje pa je na koncu obelodanila še idejo, da bodo obvezni RTV prispevek plačevali samo tisti, ki to hočejo. Tisti, ki nočejo, pa ne. 

Janša ponavlja napake iz svojih predhodnih mandatov. Napake, ki so ga že v preteklosti stale oblasti. In ga bodo stale tudi tokrat.

Prva napaka je podcenjevanje volilnega telesa. Vedno, kadar je na oblasti, Janša daje nedesnemu volilnemu telesu vedeti, da ga vidi kot bedake, s katerimi lahko po mili volji manipulira. Kar ta vlada v praksi tudi počne. Kar Janša in njegovi lakaji kot Stevanović, Vrtovec in Logar počnejo, je namreč brezsramno norčevanje iz volilnega telesa. Norčevanje, ki manifestira pozicijo vlade, ki jo je mogoče ubesediti s stavkom: “Zdaj mi vladamo! In lahko delamo, kar hočemo! Kaj nam pa morete!”

Gre za logiko vseh Janševih vlad: ko prevzamejo oblast, izigravajo in manipulirajo volivce, ker domnevajo, da do naslednjih volitev nimajo nobene moči več. Nimajo več glasu. Parlamentarna demokracija jim glas do naslednjih volitev namreč odvzame. Toda iz tega Janša potegne napačen sklep: z volivci se je treba truditi tako dolgo, dokler ne prideš na oblast. Ko si na oblasti, pa se lahko sprostiš. Lahko sproščeno izvajaš norčevanje, poniževanje, instrumentaliziranje in teroriziranje volivcev. Saj ti nič več ne morejo.

Družbena moč

Kar seveda ne drži. Volivci med enimi in drugimi volitvami res nimajo več glasu. Še vedno pa imajo družbeno moč. Ki jo lahko prakticirajo na različne načine. In to tudi počnejo. To smo lahko videli na referendumsko nedeljo. Zanimivo je, da se Janša te lekcije še vedno ni naučil. In to kljub temu, da ga je to nerazumevanje že v preteklosti stalo oblasti. 

Janša se je po prevzemu oblasti sprostil. Sprostila se je celotna vlada. Kar je prav tako velika napaka. Ta sprostitev se ne kaže samo v tem, da vlada na čelu s Stevanovićem kar naprej javno izigrava demokratična pravila vladanja, ampak tudi v vedenju poslancev desnice v parlamentu. Še posebej desnih mladcev. Stvar je postala pobalinska. Dosegajo dno za dnom. In temu ni videti konca.

Naslednja Janševa napaka, ki jo ponavlja, je napačen izbor sodelavcev. Kronska napaka je Stevanović, ki s svojim delovanjem ruši vlado od njenega prevzema oblasti do danes. Laži, sprenevedanja, izigravanja, manipulacije, kalkulacije in vse drugo so že zdavnaj presegle meje, ki jih je sredinsko volilno telo pripravljeno tolerirati.  

Janša tako kot doslej razume vladanje kot podrejanje družbe svoji samovolji. Javno dobro pa razume kot svojo privatno lastnino sebe in lastnino kapitala, s katero lahko kapital in vlada počneta, kar hočeta. Ne dojame, da je funkcija vlade odgovorno in učinkovito upravljanje z javnim dobrim. Ne pa njegova zloraba. Ali prilaščanje.

Omeniti je treba še dve drugi napaki. Prva je očitna, celo javna navezava s katoliško cerkvijo. Druga pa zadeva Janševo prakso vladanja s razpihovanjem sovraštva. Janša ohranja svoje volilno telo v militantnem razpoloženju do nedesnih volivcev. Do tujcev. Do beguncev. Do migrantov nasploh. Do Romov. Do tistih, ki dobivajo socialne transferje. Itd. To ohranja kompaktnost in militantnost njegovega volilnega telesa. Izven njega pa nujno izziva odpor. Odklanjanje. Celo revolt.

Teoretično

To seveda ne pomeni, da za nakopičene probleme te vlade ni rešitev. So. Vsaj teoretično. Vlada bi se morala znebiti Stevanovića kot predsednika Državnega zbora. Vendar v praksi tega ne bo storila, ker bi izgubila parlamentarno večino. Drugič, Janša bi moral ukrotiti podivjane desne mladce. Ki bi jih v praksi lahko. Tretjič, Janša bi moral prekiniti navezo vlade s katoliško cerkvijo. Toda tega iz organizacijskih, ideoloških in finančnih razlogov ne more storiti. Četrtič, moral bi nehati sčuvati k sovraštvu do nedesnih volivcev. Tudi tega Janša ne bo storil, ker bi izgubil podporo lastnega volilnega telesa. Petič, glede Teje Košir bi moral sprožiti preiskavo suma korupcije in aktivirati tudi slavni SKOK. Česar tudi ne more narediti, ker bi izgubil podporo Demokratov in s tem večino v parlamentu. Predsvem pa bi moral začeti odgovorno upravljati državo. Ravnati z javnim dobrim kot z javnim dobrim. In še bi lahko naštevali.  

Toda to, da rešitve za probleme, s katerimi se sooča vlada, obstajajo, za vlado ni dobra novica. Nasprotno. To pomeni, da je z njo res konec. Ker nima več manevrskega prostora za konstruktivno delovanje. Če bi te probleme reševala, bi ukinila samo sebe, saj bi izgubila podporo svojih volivcev. Če pa jih ne bo reševala, se bo prav tako samoukinila, saj bo izgubila podporo sredinskih volivcev, ki jih potrebuje za obstoj. Karkoli bo torej vlada naredila, bo delovala proti sami sebi.

Volivci niso brez moči

A s tem težav še ni konec. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da so se volivci 11. oktobra prepričali, da niso brez moči. Da ni res, da ne morejo nič narediti. Videli so, da lahko vlado premagajo. Ta izkušnja bo bistveno določila prihodnje delovanje volivcev. Tudi na referendumu o intervencijskem zakonu. Volivci zdaj vedo, da vlado lahko zaustavijo. 

Poleg tega so tu še sindikati javnega sektorja, ki bodo ob vztrajanju vlade pri Rončevićevi reformi šolstva in prezaposlovanju ljudi iz javnega sektorja v gospodarstvo gotovo organizirali stavko. Po možnosti generalno stavko. Janševi vladi pa se nezadnje učinkovito zoperstavlja tudi dobro organizirana civilna družba. Vse to bo pripomogolo h koncu sedanje vlade.

In da ne bo pomote: da je s to vlado konec, ni zasluga opozicije. Še posebej ne zasluga Svobode. To je zasluga delovanja vlade same. In delovanja civilne družbe. Morda je edina izjema vsaj deloma Levica. Ki ji zato podpora med volivci že raste.