Leto in pol po strašnem atentatu v Chautauqui v državi New York se Salman Rushdie vrača z memoarom Nož. Premišljevanja po poskusu umora. Kako dogodek opisuje in o njem razmišlja človek, nad katerim je iranski ajatola Homeini leta 1989 zaradi njegovega “blasfemičnega” romana Satanski stihi razglasil fatvo? Je Rushdieja dohitela preteklost?

Zgodilo se je 12. avgusta 2022. Tik pred začetkom pogovora — ironično: na temo zaščite preganjanih pisateljev — je na oder planil v ZDA rojeni in vzgojeni mladenič, po starših Libanonec (sicer naklonjen Iranu in Hezbolahu, a ne z njimi povezan). Rushdieja je večkrat zabodel v trup, vrat, roko in obraz ter ga hudo poškodoval. Pisatelj je ob tem izgubil desno oko.

Po okrevanju pa se avtor romana  Otroci polnoči (1981), s katerim je zaslovel, ni umaknil iz javnosti, temveč je že kmalu napovedal, da bo o okoliščinah dogodka napisal knjigo. Z iskreno, pogumno in duhovito knjigo Rushdie v neposrednem literarnem slogu popiše, kako je prišlo do napada, kako ga je doživel, kaj to pomeni zanj kot človeka in knjižnega ustvarjalca, in kje je našel inspiracijo ter moč za ponovni dvig v normalno življenje.

Ali kot sam pravi v enem od intervjujev ob izidu knjige:

“Napisati knjigo je bil zame način, kako spet prevzeti kontrolo nad zgodbo. Povedati, da pripovedujem svojo zgodbo. Da nisem samo človek na tleh, ki krvavi. Da sem človek, ki pripoveduje zgodbo. In to je bil dober občutek.”

Salman Rushdie (1947) je napisal šestnajst romanov, dva memoara, potopis (po Nikaragvi) in nekaj zbirk esejev.

Roman Nož je izšel v izvirniku 16. aprila pri domicilni založbi Penguin, istočasno pa tudi v številnih prevodih v druge jezike. V slovenščini je roman v prevodu Sama Kuščerja izdala založba UMco.

Salman Rushdie: Nož

Spominjam se, kako sem ležal na tleh in opazoval lužo svoje krvi, kako se širi od mene. Veliko krvi, sem si mislil. Potem sem pomislil: umiram. Ni se zdelo niti teatralno niti pretirano grozno. Zdelo se je pač verjetno. Tako je, zelo verjetno se to dogaja. Zdelo se je stvarno.

Redko lahko kdo opiše izkušnjo bližine smrti. Naj najprej povem, kaj se ni zgodilo. Ničesar nadnaravnega ni bilo. Nobene “luči na koncu predora”. Nikakršnega občutka, kako se dvigam iz lastnega telesa. Dejansko sem le redkokdaj občutil tolikšno povezanost s telesom. Moje telo je umiralo in me vleklo s seboj. Občutki so bili izrazito telesni. Pozneje, ko nisem bil več v nevarnosti, sem se spraševal, kdo ali kaj naj bi bil ta “jaz” v telesu, ki pa ni bil telo — to, kar je filozof Gilbert Ryle nekoč imenoval “duh v stroju”. Nikoli nisem verjel v nesmrtnost duše, moje doživetje v Chautauqui je to bolj ali manj potrdilo. “Jaz”, kdorkoli ali karkoli naj bi to že bilo, je bil vsekakor na robu smrti skupaj s svojim telesom. Včasih sem na pol v šali dejal, da naš občutek o obstoju breztelesnega “jaza” oziroma “sebe” lahko pomeni, da imamo minljivo dušo, bit ali zavest, ki stori konec skupaj z našim telesnim obstojem. Zdaj mislim, da to morda niti ni zgolj šala.

Ko sem ležal na tleh, nisem razmišljal o ničemer takšnem. Mučile so me neznosne misli, da bom umrl daleč stran od ljubljenih oseb, v družbi neznancev. Od vsega sem najmočneje občutil globoko osamljenost. Nikoli več ne bom videl Elize. Nikoli več ne bom videl svojih sinov, svoje sestre, njenih hčera.

Nekdo naj jim pove, sem skušal reči. Ne vem, ali me je kdo slišal ali razumel. Moj glas je bil slišati oddaljen, hreščeč, negotov, nejasen.

Videl sem kot skozi motno steklo, slišal sem nerazločno. Hrupno je bilo. Zavedal sem se skupine ljudi, ki me je obkrožala, visela nad menoj in v en glas kričala. Hrupen kup človeških bitij je pregrinjal mojo na trebuhu ležečo postavo. Kot kupolast pokrov za hrano. Kot da sem glavna jed na pladnju, krvav kos mesa, ki ga ohranjajo toplega.

Povedati moram o bolečini, kajti glede tega se moji spomini znatno razlikujejo od tega, kar se spominjajo drugi, med njimi tudi vsaj dva zdravnika. Ti so novinarjem povedali, da sem tulil od bolečine in nenehno ponavljal: Kaj je z mojo roko? Grozno me boli! V mojem spominu ni ničesar o bolečini. Morda sta šok in zaprepadenost prevpila moje dojemanje agonije. Ne vem. Zdi se, da je prišlo do prekinitve med mojim “zunanjim” jazom, jazom v svetu, ki je tulil, in tako naprej, ter “notranjim” jazom, jazom znotraj mene, ki je bil nekako odklopljen od čutov in je bil — vsaj zdaj tako menim — precej blizu delirija.

Če obrnemo ime konja Red Rum, ki je trikrat — leta ’73, ’74 in ’77 — zmagal na državni galopski dirki z ovirami, dobimo besedo “murder”. Takšne naključne neumnosti so se mi porajale v glavi. Slišal pa sem tudi nekaj govorjenja nad seboj.

“Odrežite mu obleko proč, da se bo videlo, kje so rane,” je nekdo zaklical.

Oh, sem si mislil, moj lepi suknjič Ralpha Laurena.

S škarjami — ali pa morda z nožem, dejansko se mi ne sanja — so mi odrezali obleko; resnično je bilo treba postoriti nekaj nujnih zadev. Jaz pa sem moral nujno nekaj reči.

“Moje kreditne kartice so v tistem žepu,” sem zamrmral komur koli, ki bi poslušal. “Moji domači ključi pa v drugem.”

Slišal sem, kako je nekdo rekel: Saj je vseeno.

Potem drugi glas: Kaj pa še, ali ne veste, kdo je to.

Verjetno sem umiral, tako da je bilo dejansko vseeno. Težko, da bom še kdaj potreboval ključe ali kreditne kartice.

Ko pa zdaj gledam nazaj in slišim svoj polomljeni glas, kako poudarja te vsakdanje pomembnosti, si mislim, da neki moj del, ki se je boril globoko v moji notranjosti, preprosto ni nameraval umreti in je povsem jasno načrtoval nadaljnjo uporabo tistih ključev in kartic v prihodnosti, na katero je tisti moj notranji del računal z vso voljo, ki jo je premogel.

Del mene je šepetal: Žívi! Žívi!