Prejšnji teden se je prvič zgodilo, da sem ponoč sred centra klicala taksi in prosila kelnarco in njenga fanta, če počakata z mano. Prej nikol nisem mela takih problemov. Sam zdej jaz ponoč sama po Ljubljani ne več. Feeling mi ni isti. Kle pr nas še grem mogoče kdaj ponoč. Čeprov je tud kle za razmislit, ker je blokovsko naselje, in maš v vsakem stopnišču pet pacientov. Sam ipak to ni center. Ga poznam dobr, tko k Ljubljano.

Ampak Maribora pa ne poznam. Enkrat sem bla kot otrok, v petek pa drugič v življenju. Letos sem s temi našimi literarnimi večeri vidla že skor pol Slovenije. Sicer ne vem, kako sem si predstavljala Maribor, sam je velik večji, k sem si mislila. Pizda, izgubljali smo se levo-desno in iskali Kiblo, kjer smo mel literarni večer.

Klasičen odfuk

Dobr, to je bil itak naš klasičen odfuk. Igor Cvitkovič je pel v mikrofon Štajerca od Alfija Nipiča, jaz pa dvema razlagam neki o podaljških v laseh. Pol sem pa še twist nardila, ker vem, kok obadva sovraživa brat pred ljudmi. Sem rekla, lej, ti nisi bral mene, jaz ne tebe. Dejva vsak od druzga prvič prebrat eno zgodbo kle direkt pred publiko. Pa je šlo boljš.

Morte vedet, da mi nismo glih pocen. Ker za nas mora bit še vedno zastonj drink zraven. To pa kr nanese. In prenoščišče v kakšnem hostlu. Direkt za hostlom je bla pa Pekarna. Bla prvič. Ena taka mejhna Metelkova.

Gore-dole

V glavnem, ni za razlagat. Morm pa rečt, da je bil bolj mraz k v Ljubljani. In da so nas Štajerci pogostili top. Kok je blo publike? Dva človeka. Zdravko Duša pa Renato Volker. Pa dve bejbe sem še pol vidla. Ampak smo šli gor in oddelali kot profesionalci. Naše sorte profesionalci, ampak okej. 

In ko smo tko lutali gore-dole po Mariboru, sem razmišljala, da zakaj se ponoč ne počutim več varne. So mi to mediji vbili v glavo al je zares drugač? Po mojem je zares drugač. Pizda, te takoj trije mulci obkrožijo, kao, dej torbico. Zanč so enega modela slekli. Da ma drage cunje. In se je slekel sred centra. Jao. And so on and so on.

Kaj pa vi Štajerci? Kok je Maribor kej varen?