V šolski klopi nisem sedel že tako dolgo, da so v mojih nekdanjih šolah medtem najbrž že zdavnaj zamenjali pohištvo. In večji del kolektiva. Pa vendar vsak 1. september pričakam z nepojasnjenim vznemirjenjem in nostalgijo. Kot bi šlo za malo novo leto, ki nas predrami iz zaspane, čudovito neproduktivne poletne omame. V zraku se nenadoma pojavi pritisk, da moraš dati nekaj od sebe, nekaj spremeniti, začeti nekaj na novo — dasiravno si ne predstavljam jasno, kaj naj bi to bilo. Večinoma gre za prvoseptembrske zaobljube, ki jih uresničujem v približno v taki meri kot prvojanuarske. Toda bolj kot stresu nedefiniranih pričakovanj se predajam nostalgiji.

Prešeren namesto Tita

Presenetljivo dobro se še spomnim svojega prvega šolskega dne. Davnega, davnega leta 1991 bil sem prva generacija, ki je v šolo vstopila v samostojni Sloveniji. Vojne je bilo takrat že konec, pa vendar smo imeli v kleti še vedno nekaj paketov vode v plastenkah in suhih klobas. Morebitni vojni vihri nismo želeli dopustiti, da bi nas prikrajšala za narezek. Tito ni več visel na stenah razredov, zamenjal ga je Prešeren.

V prvi razred sem prišel precej nepripravljen. Nisem dojel, da bo odslej vse drugače. Od vrstnikov v vrtcu se niti nisem dobro poslovil. Spomnim se, da me je v OŠ Franca Rozmana Staneta v Mariboru pospremila mama. V učilnici je vladal simpatičen direndaj, v dar smo dobili beležke, pogostili so nas s šamrolami.

To danes najbrž ne bi šlo skozi. V času, ko upe v mladino serviramo s kvinojo in čičerikinimi polpeti, bi se ob valjčku iz listnatega testa, polnem beljakove pene in posutem s sladkorjem v prahu, najbrž kak starš namrdnil. Srednji družbeni razred je bil takrat šele v nastajanju, zato alergij na vsa mogoča živila še nismo razvili — ali pa nam niso povedali, da jih imamo. Kot otrok, ki je bil večino šolskih let debel, sem bil očitno odporen na vse.

Preživetvena strategija

Prvi šolski dan je bil kratek. Nekaj klepeta, nekaj iger, nato smo s starši šli domov. Okrog vratu sem imel rumeno rutico in nekako sem misli, da je to to. Da bo ostalo samo pri enem dnevu. Nihče mi ni res dobro pojasnil, da se bo moje čakanje na upokojitev začelo že naslednji dan. Vsak dan v nekem sistemu. Vsak dan v neki hierarhiji, s kupom obveznosti, dolžnosti in pričakovanj. Dan za dnem. Skoraj do konca življenja. Dokler se mi ne zmeša. Tista šamrola se mi kar naenkrat ni več zdela tako slastna, rutica pa se je zazdela kot povodec.

A poti nazaj ni bilo. Imel sem srečo, da sem se s sošolci zmeraj dobro razumel. Nisem človek po jusu, vendar sem imel vselej dovolj družbene in komunikacijske inteligence, da sem se znal uturiti pravim. Preživetvena strategija. Kot zakompleksan otrok sem z veseljem drezal v tiste, ki so bili manj priljubljeni, še bolj “čudni” in debelejši od mene. To je prineslo tudi kak ukor, mami pa pogovor z razredniki.

Danes mi je seveda žal. Toda šola je bila hujša od Vietnama. Še za hrenovke smo se včasih stepli. In za edini nož, namenjen celemu razredu, za mazanje Zdenka sira, ki smo ga na koncu tako ali tako mrcvarili kar s prstom. Pogrešam kovinski okus tistega kemičnega čaja. In ribji namaz. S pravo margarino.

Izdaten catering

Z izjemo vsega, kar je vključevalo številke, sem šolo sicer fural kar dobro in brez posebnega truda. Sem še generacija, katere starši niso nevrotično bdeli nad vsako minuto našega življenja — od učenja do konjičkov. Teoretično je to prispevalo k temu, da se je ustvarjalni duh lažje razrasel, v praksi pa sem večino prostega časa preživel pred televizorjem s pomfrijem. Otroci iz bolj prosvetljenih družin so že takrat imeli treninge, jezikovne tečaje in solfeggio, jaz pa sem imel celulit. Nemščine, ki sem jo kasneje celo študiral, sem se naučil iz risank.

Imel sem tudi izjemen talent za to, da sem okrog sebe zbiral ljudi z enako mračnim smislom za humor. Tako v osnovni in srednji šoli kot kasneje na faksu, na katerega sem čustveno najmanj navezan. Še najbolj se spomnim bonov, s katerimi sem si vsak dan privoščil kosilo. In potem doma, ker sem študiral v Mariboru, še enkrat. Če dobro pomislim, je bil moj skoraj celotni izobraževalni proces en sam razvlečen in izdaten catering. Skozi šolski sistem sem se dobesedno pregrizel.

Kakšna šamrola manj

Pred dnevi sem na Facebooku videl, da je šla v pokoj moja nekdanja osnovnošolska učiteljica slovenščine. Na fotografiji se mi je zdela skoraj enaka kot takrat, le da je danes rdečelaska, ne več blondinka. Ko počneš nekaj, kar te res osrečuje in izpopolnjuje, se najbrž staraš počasneje. Rad sem jo imel in se je hkrati bal.

Z distance let najbolj hvaležno gledamo na učitelje, ki so od tebe pričakovali največ. Kar pomeni, da so v tebi videli potencial. Še danes, ko ga kdaj fsekam s kakšno vejico, v zatilju začutim njen obsojajoči pogled.

Pravzaprav imam danes na družbenih omrežjih kar nekaj svojih nekdanjih učiteljev in učiteljic. Zanimiva je zagata, ko ne veš, ali jih boš zdaj v klepetih vikal ali tikal, ker si starejši, kot so bili oni takrat — čeprav so se nam v šolskih letih zdeli pravi metuzalemi. Upam, da so vsaj malo ponosni name. Da mi je uspelo ohraniti zdravo radovednost, nekaj uporniškega duha in nezdrav apetit.

Kaj bi svetoval novim generacijam? Nič. Morda le to, naj bodo prijazni drug do drugega, sicer jim bo nekoč žal. Da ohranijo vse svoje iracionalne zaljubljenosti, interese in male čudaškosti. Svetu manjka originalov. Naredite vse, kar morate — in naredite to po najboljših močeh. Življenje ima tako ali tako načrte z vami. In pojejte kakšno šamrolo manj, dokler še lahko rešite svojo postavo.