Zanimiva politična dinamika, ki je nastala po domnevno neupravičeni in po vojaški doktrini morda nesmiselni odločitvi o vrnitvi šestih slovenskih vojakov iz Iraka — kar je vprašanje za vojaške eksperte —, je v zadnjih dneh obremenila v številne strankarske in politične težave ujetega obrambnega ministra in Predsednika Republike.
Pahorja so mediji v preteklih dneh skoraj raztrgali in pri tem kot že dolgo ne ekscesno kazali posnetek njegovega jutranjega nastopa na videokonferenci z vojaki v Iraku, ko je sodelavkam prišepetaval, naj vendar vse uredijo za snemanje »filmčka«. Jasno, šlo je za novo vročo objavo na Instagramu, v kateri bi lahko zaigral sicer zanj redko rezervirano podobo vojaškega šefa.
Njegova stiska je najbrž velika. Kralj Instagrama vsak dan po 17. uri poskrbi za objavo, kar seveda zahteva kar nekaj kondicije in domišljije.
Tokrat se ni izšlo. Javnost in mediji so zavzeli nepričakovano kritično držo. Morda tudi zato, ker sta odločitev kritizirala tako premier kot vodja opozicije.

Heroizem

Pahorju in Erjavcu so očitali, da sta usodne noči izkoristila priložnost in se dobesedno medtem, ko je predsednik vlade spal — kot se je kasneje sam pridušal —, odločila za samopromocijsko akcijo. Ta sicer ne bi bila mogoča brez pomoči medijev.
Razlog je bila ta, da sta se hotela prikazati kot heroja, ki v skrbi za dobrobit slovenskih vojakov hitro sprejemata pogumne odločitve reševanja njihovih življenj. To bi bilo ljudstvu med njunimi obveznimi sprehodi pod žarometi zelo všeč. Vendar so skeptiki — tudi vojaški strokovnjaki — pohiteli s pojasnilom, da se hvalita z odločitvijo, škodljivo za ugled naše države.
V vlogo protagonista političnega grajanja se je bolj ali manj eksplicitno postavil tudi Marjan Šarec. Svoj pogled na umik slovenskih vojakov po iranskem raketnem napadu na dve oporišči s koalicijskimi silami v Iraku, tudi v Erbilu, je pojasnjeval v hkrati predvajanih intervjujih v Odmevih s Tanjo Starič in na Pop TV z Urošem Slakom. Ker sta intervjuja sledila rekordno dolgemu video pojasnilu Predsednika Republike ob očitkih okoli predčasne vrnitve kontingenta SV, smo lahko upravičeno pričakovali pojasnilo razlag o tem, kdo je storil kakšno politično in vojaško napako.

Kaj je očital Šarec?

Premier je v obeh nastopih lansiral dva prepoznavna očitka: prvi glede tega, da ga niso informirali, drugi pa, da sta Pahor in Erjavec manipulirala. Novinarska elaboracija zapleta je bila znova skromna in nezadostna. Zato lahko upravičeno zaključimo, da se sedma sila ni potrudila do konca pojasniti pristojnosti in odgovornosti.
Iz Šarčevega nastopa je nesporno razvidno, da ministra za obrambo krivi pomanjkljive komunikacije. Po napadu v Erbilu da mu je po 3. uri zjutraj poslal samo SMS, ne da bi ga tudi poklical ali poslal varnostno službo, da ga zbudi. Ali je Šarec pričakoval samo informacije ali pa Erjavca obtožuje, da je ravnal na lastno pest, mimo vlade, nismo izvedeli. Vsekakor pa se je po vsem povedanem sodeč zdelo, da gre za te druge očitke, kar pa bi seveda moralo odpreti vprašanje prekoračenih pristojnosti.
Toda ob neizrečeni obtožbi, da sta minister in Predsednik poskrbela za samopromocijo, to ni ostala edina Šarčeva puščica proti Erjavcu in še manj neposredno proti Pahorju. Razen o izostanku informacij je premier govoril tudi o zavajanju. Menda so mu dan prej dopoldne dopovedovali, da se umikamo z drugimi vojskami, kar pa se je potem pokazalo za neresnično. V kakšni meri je šlo za zavestno manipulacijo ali morda spremembo v toku dogajanj, še vedno ni jasno.

Pahorjev nastop

Predsednikov maratonski video nastop je vreden analize iz več razlogov. Prvi je hitro zaznaven: Pahor se je ne prvič odločil za damage control, ker je očitno presodil, da je povzročena škoda za njegov imidž znatna, saj za nastop sicer ne bi porabil celih osem minut. Posebna je bila tudi scenografija, saj je na mizo naložil kar nekaj knjig, ki jih ponavadi tam ni. Naključje? Nekdo, ki snema filmčke in se mora zagovarjati zaradi medijske obsodbe, najbrž dobro premisli tovrstne detajle.
V nastopu sledi pojasnilo, zakaj se je kot vrhovni poveljnik odločil za umik šestih vojakov in to izpeljal z znano patetično retoriko in gostobesednostjo, vendar spet z malo namigi na konkretno dogajanje. Osrednji sporočili sta dve: da se ni želel igrati z življenji vojakov, zaradi česar je »še vedno prepričan, da je bila odločitev o predčasni vrnitvi prejšnjega kontingenta Slovenske vojske iz Erbila v kontekstu vseh okoliščin pravilna«. Kot pove na koncu nastopa, njegovo ravnanje niti za trenutek ni bilo sebično: »če verjamete ali ne«, še pove, je mislil na varnost vojakov, ne na osebno promocijo.

Čemu se je Pahor izognil

Pojasnilo ne vsebuje navezave na prvi Šarčev očitek, da ga nihče ni obvestil ali pritegnil v odločanje o umiku. Morda ga niti ne bi smeli pričakovati, saj je to morda bolj očitek ministru, ki je premierju podrejen, a tudi Pahorju bi se moralo zdeti čudno, da Šarec pri sprejemanju odločitev ni sodeloval.
Če kaj pogrešamo, je to Pahorjevo pojasnilo, zakaj druge vojske niso umaknile svojih vojakov. Šele v luči tega dejstva postane umik slovenskih res vprašljiv. Če se zdaj Pahor trka po prsih, da ga je vodila skrb za vojake, potem nam je dolžan pojasniti, zakaj se poveljniki drugih vojsk implicitno vedejo neodgovorno. Po Pahorjevi logiki so oni naredili napako, ne on.
In tu je še tretji, neposredno otipljiv moment, ki ga ni zadovoljivo pojasnil: Šarec je v dveh nastopih izrecno povedal, da je moral v tujini — še posebej zaveznikom — pojasnjevati umik slovenskih vojakov in da to ni bilo prijetno. Na drugi strani smo v video nastopu slišali Pahorjevo pojasnilo, da ugled Slovenije zaradi tega ni trpel. Mnenji sta diametralno nasprotni.

Preveč celo za zagovornike

Glede na maloštevilnost evakuiranih vojakov in mednarodno nepomembnost Slovenije si težko predstavljamo, da bi dejanje povzročilo mednarodni škandal in gromozansko čudenje po svetu. Kar poveljniku tako majhne vojske lahko vedno pride prav. Čeprav je bilo dogajanje s slovenskim vojaškim kontingentom bolj povezano s predvolilno dinamiko na notranjepolitični sceni — konkretno v stranki DeSUS in glede na napetosti v koaliciji —, je preusmeritev dogajanja od Predsednikove vloge pri tem zanj srečna okoliščina. Vsaj malo je presenetila določena mera kritičnosti nekaterih medijev do poveljnika. To se dogaja zelo redko.
Pahorjevo snemanje filmčka kot oblika uzurpacije dramatičnega dogajanja v vojnih razmerah je proizvedlo tak kontrast, da so se celo zagovorniki njegovega flirtajočega populizma vsaj za trenutek vprašali, ali se to v tem primeru spodobi ali ne. Takšno medijsko reakcijo si lahko razložimo s spontano rezistentnostjo medijev. Kot da so z zamudo vendarle ugotovili, da jih je Predsednik hotel instrumentalizirati za promocijske potrebe — česar pa očitno ne nameravajo več dovoljevati.