Zadnja karikatura na naslovnici Mladine duhovito in prikupno prikazuje paniko, ki je nastala med koalicijskimi partnerji ob navidez nepričakovanem in slabo utemeljenem Šarčevem odstopu. Razočarani premier je z eno samo potezo porušil marsikaj od tega, kar je mukoma gradil skoraj leto in pol. Pri tem pa se zdaj z novo metaforo sklicuje na to, da je svoje koalicijske partnerje dolgo, dolgo opozarjal, naj ne majejo čolna.
Tu mi ne gre za to, da bi kritično ocenil njegove geste kot dobre ali slabe. Rad bi samo odgovoril na vprašanje, v kolikšni meri je bil njegov odstop res nepričakovan in ali je sploh bil dovolj reflektiran.
Moja interpretacija je, da gre predvsem za naveličanost neizkušenega novinca, ki se je sredi igre ustavil in se z obilo samozavesti ob ugodnih javnomnenjskih anketah odločil, da bo izstopil iz peskovnika. Ne da bi premislil, kakšne bodo posledice zanj, za druge in za državo.

Prostodušno o verjetnosti

Za to tezo je najbolj indikativen njegov zadnji intervju za Mladino (v taisti številki). Šarčevo stališče do politike — verjetno povezano z igralsko in imitatorsko izkušnjo, ki mu je dala cinizem in distanco —, se najbolj zgovorno kaže v lamentiranju, da ga je Levica izdala in da je na koncu imel samo še Jelinčičevo podporo. Izpostavljam njegov sklep iz intervjuja, izrečen samo dva dneva po odstopu:

»Zdaj, ko sem odstopil, zdaj pa res obstaja verjetnost, da dobimo desno vlado.«

Čeprav je Šarec sam večkrat ponovil, da se zavzema za predčasne volitve — in to kljub temu, da je za nekatere dovčerajšnje koalicijske partnerje (SMC, SAB, DeSUS) preveč nevarna, ker bi morda izpadli iz DZ —, je torej s svojo značilno prostodušnostjo posredno priznal, da njegov odstop s stališča prihodnosti države res ni bilo najbolj premišljen.
Zakaj? Zavedanje, da »obstaja verjetnost, da dobimo desno vlado«, očitno ne meri na pričakovanje rezultata po predčasnih volitvah, saj bi to bil popoln defetizem: javno mnenje v tem trenutku kaže, da bi na volitvah zmagal. Bolj gre za pesimizem, da bo Janez Janša po zaslugi mimovolilne kombinatorike postal nov mandatar.

So what?!

Nenavadno, da moram na to spomniti: premier je v zadnjem letu velikokrat zaigral na to svojo lajno opozarjanja na svoj odstop — in to v prepoznavnem duru ležernosti sprejemanja te možnosti. Ponovljanje prepričanja, da bo vlada pač padla, če mu bodo koalicijski partnerji nagajali oz. ga ne bodo podpirali na vladi in v Državnem zboru, sem poimenoval »so-whatism« in o njem pol leta nazaj pisal v besedilu Pač. Pač Levica gre. Pač bo vlada padla. Pač Abanka prodana. Pač Šarec. (Fokuspokus) oz. Sowhatism. Pa kaj? Bo pač vlada padla. (In media res).
Etablirani politični komentariat v mainstream medijih — največkrat sestavljen iz piarovcev in odsluženih politikov — se je pri tem ironično pridušal, da skoraj ni možnosti, da Šarčeva vlada ne bi dočakala konca mandata. Da torej »sowhatism« torej ni mogoč. Tako sem v svoji prognozi, da ji ne dajem več kot eno leto, ostal skoraj sam.
Premierova prostodušnost zdaj kaže, da njegove prejšnje napovedi predčasnih volitvev in padca vlade niso bile finta, s katero je hotel samo groziti neposlušnim partnerjem, od katerih je vsak vlekel po svoje. Očitno bi jih morali ves čas razumeti kot povsem resno namero. Zato zdaj, ko je odstopil, pač ne smemo biti kaj prida presenečeni.

Popoln debakel

Kvalitetni mediji — če sploh še obstajajo — so v prvih petih dneh po odstopu preigravali možne scenarije, po katerih bi utegnil zmagovalec zadnjih volitev z nekaterimi Šarčevimi odpadniki prevzeti vajeti in postati nov mandatar. Ne da bi sploh šli na volitve. Tak razvoj dogodkov, če do njega pride, bi bil za Šarca popoln politični in moralni debakel, na katerega dejansko ni računal.
Malokateri medij je svoje uporabnike opozoril na razloge, s katerimi so leta 2018 v strankah zavračali sodelovanje z Janšo in se odločili za manjšinsko vlado pod Šarcem. Toda zdaj, ko obstaja možnost, da se Zdravko Počivalšek, Alenka Bratušek in Aleksandra Pivec — ali vsaj nekateri od njih — povežejo s tistim, ki so ga leto in pol nazaj družno zaustavljali, novinarji niso pokazali nobene posebne volje, da bi spomnili na njihovo takratno ali današnjo zadržanost.
Šarec oportunejša izbira
Mislim, da sem kot eden zelo redkih večkrat posvaril pred takratno prazno oportunostjo bloka proti Janši: da se Šarčevi partnerji pod isto streho niso zbrali iz prepričanja o nedopustnosti sodelovanja z nestrpnim in sovražnim politikom, ampak iz računice.
In če so brez etične drže kalkulirali takrat, bodo verjetno tudi znova.

»V tem smislu je domača kvazilevica ali leva sredina izumila novo čarobno formulo ustavljanja Janše: če se združi proti njemu, je fragmentirana manjšina lahko močnejša od siceršnjega dominantnega zmagovalca volitev. To je zame dokaz oportunosti levoliberalnih strank: ne morem se znebiti občutka, da jih je večina zavračala sodelovanje z Janšo iz računice, ne iz prepričanja. To se kaže v tem, da so argumenti proti koaliciji z njim bili artikulirani silno šibko in neprepoznavno, v glavnem so se, redko izrečeni, vrteli okoli očitka, da je Janša nestrpen in sovražen partner in včasih še, da jaha na valu izključevanja in nestrpnosti do ranljivih skupin.«
»Seveda ne želim reči, da taka drža ni upravičena, temveč da so v konstelaciji, ko bi v vsakem primeru prišli v vlado, pri nekaterih strankah raje izbrali pot, kjer bodo ob prihodu v vladajočo koalicijo za nameček izpadli – ampak le izpadli – boljši in moralnejši. In res jim je včeraj z imenovanjem vlade uspelo. Glas proti Janši je bil zato bolj glas iz kalkulacije, ne iz prepričanja o nevarnem diskurzu diskreditacij, nestrpnosti in sovraštva na vse strani. Za nameček je bila za Šarčevo paleto strank v koaliciji to tudi oportunejša izbira: kdor bi koketiral s prvakom SDS, bi tvegal notranje spore v svoji stranki.«

Le kdo bi še obsojal sovražni govor?

Če bodo v SMC, SAB in DeSUSu skočili na Janšev vlak, bo to še en kronski dokaz, da se v Sloveniji ne splača obsojati sovraštva in sovražnega govora. Zelo dobesedno. Ker nikoli ne veš, kdaj boš zaradi lastnega preživetja krvavo potreboval pomoč njihovega portparola. Predsednik vlade v odstopu s svojim razvpitim državnim sekretarjem nima moralne pravice soditi o tej politični in etični nenačelnosti, ki jo Janša te dni nedvomno spremlja z mešanico naslade in gnusa, ko sprejema prijazne telefonske klice koalicije voljnih Zdravkov in Alenk. In vendar je v taistem intervjuju povedal:

»SDS je stranka, ki podpira sovražni govor. Je stranka, ki ima televizijo Nova24[TV], Škandal[24] in Požareport ter Demokracijo, ima tako imenovane medije, ki so različni predali v isti omari. S te strani sem bil sam v zadnjem letu deležen diskreditacij na gnusni, osebni ravni. Nekdo, ki ima te medije, ki so povrhu še financirani iz Madžarske, in ki podpira sovražni govor, kjer prvak niti ne zna pojasniti izvora svojega premoženja, oprostite, s tako stranko težko sodelujem.«

Šarec z SDS leta 2040

Ironično je, da je prav Nova24TV poročala, da je Šarec »pripravljen sodelovati z vsemi« in izpostavili, da je možnost za sodelovanje z SDS odprta, pohvalili pa so tudi njegovo zanimanje za obe Janševi televiziji:

»Na vprašanje, če je pripravljen sestaviti koalicijo s stranko, s katero sedaj niso sodelovali, torej z Janševo SDS, je odgovoril, da so to zelo zgodnja vprašanja. ›Mislim, da je za to absolutno prezgodaj in mislim, da take špekulacije niso na mestu.‹ Na vprašanje, če je bil problem te koalicije, da je nastala na podlagi politike antiJanša?, je Šarec odgovoril, da to ni bil problem v osnovi. ›Osnovni problem je bil tudi ta, da je vsak hotel iskati svoj prostor pod soncem, da se je ves čas majalo čoln. Takrat sem rekel tisto o kuhinji, da če se ves čas odpirajo vrata, če ves čas nekdo moti, se projekti težko speljejo. Za vsak projekt speljati potrebuješ mir. Pripravljen sem sodelovati z vsemi, pripravljen sem sodelovati tudi nenazadnje z SDS, ampak je za to absolutno prezgodaj‹, in našemu novinarju priznal, da spremlja tako prvi, kot drugi program Nova24TV.« 
Seveda lahko ugibamo, ali je zapisano samo še en primer propagande in spinanja, saj je Šarec namreč pozneje kasneje povedal nekaj povsem drugega: »Stranka bi se LMŠ lahko povezala z SDS nekje leta 2040, ampak takrat pa mene več ne bo na politični sceni.«

Normalizirana politika

Kakorkoli že obrnemo, predvolilna aritmetika v kombinacijah z Janšo nam ponovno več kaže, na kakšen način slovenska politika z roko v roki z množičnimi mediji ne kaže niti najmanjše pripravljenosti, da bi Janševo stranko prezentirala kot razvoju demokracije v Sloveniji nevaren avtoritarni režim.
Prav nasprotno. Zadnjih pet ali šest dni po odstopu smo priča dominantnemu diskurzu, v katerem je strankam v sodelovanju s skoraj vsemi poglavitnimi mediji uspelo Janševo politiko normalizirati in jo predstaviti kot realno, v ničemer ogrožujočo opcijo, ki nam utegne vladati do leta 2022 in pri tem — kot vedno znova dodajajo — sprejeti prepotrebne zakone in ukrepe v dobrobit države. Zato bi jim morali biti neskončno hvaležni.
In ko se k tej normalizaciji priključi še Šarec s svojim »pa kaj, če bo desna vlada!?», potem res nimamo razlogov za navdušenje.