Za velik del slovenske javnosti, vključno s predsednico republike, se v Gazi pred našimi očmi dogaja genocid nad palestinskim prebivalstvom. Za druge, vključno z bivšim predsednikom republike, genocida v Gazi ni, dokler tega v ustreznem pravnem postopku ne ugotovi eno od dveh pristojnih mednarodnih sodišč. Lahko bi torej rekli, da za slovensko javnost genocid v Gazi obenem je in ga ni. Kot Schrödingerjeva mačka.

Ampak tu se primerjava tudi neha. Gaza ni kvantni sistem in še manj miselni eksperiment. Je prizorišče grozljivega trpljenja, v katerem je do zdaj po podatkih palestinskih zdravstvenih oblasti zaradi neposrednih ali posrednih posledic operacij izraelske vojske umrlo že več kot petdeset tisoč ljudi. Med njimi je gotovo precej pripadnikov Hamasa, ogromna večina žrtev pa so civilisti, med njimi veliko žensk in otrok.

Ne gre za izmišljene mačke, ampak za ljudi, ki v Gazi živijo in tam vsak dan umirajo. Schrödingerjev miselni eksperiment se dogaja v črni škatli, ki preprečuje, da bi videli, ali je mačka še živa, dokler škatle ne odpremo. V Gazi ljudje umirajo pred očmi mednarodne javnosti.

Čas za ukrepanje

Argument, da genocida ni oz. da o njem ne moremo govoriti, dokler o tem ne odloči pristojno mednarodno sodišče, je vprašljiv. Genocid se ne zgodi šele takrat, ko (in če) o tem odloči sodišče, ampak se dogaja (če se dogaja) v sedanjosti, v tem trenutku. Čas za ukrepanje, da se prelivanje krvi ustavi — neglede na to, kako ga bo (če ga bo) nekoč okarakteriziralo pristojno mednarodno sodišče —, je danes in takoj, ne pa kasneje in za nazaj. Čeprav tudi sam menim, da genocid ni ohlapna nalepka, ki jo lahko prilepiš na kogarkoli in na katerokoli situacijo, ob kateri si čustveno vznemirjen ali prizadet, to ne pomeni, da nam v čakanju na morebitno sodbo sodišča ni dovoljeno izražati zaskrbljenosti, da do genocida že prihaja.

Definicijo genocida določa Konvencija Združenih narodov iz leta 1948, ki kot genocid označuje katerokoli od petih dejanj, storjenih z namenom, da se v celoti ali delno uniči nacionalna, etnična, rasna ali verska skupina kot taka. Konvencija omenja pobijanje članov skupine, povzročanje hudih telesnih ali duševnih poškodb članom skupine, namerno izpostavljanje skupine življenjskim razmeram, ki lahko povzročijo njen fizični propad, sprejemanje ukrepov za preprečevanje rojstev znotraj skupine in prisilno premeščanje otrok iz skupine v drugo skupino.

NPM primerno in legitimno

Tudi sam sem bil v prvih dneh po začetku izraelskega odgovora na Hamasov pokol glede izjav o genocidu zadržan. Toda od tistih prvih dni, ko smo še lahko govorili o legitimnem odgovoru Izraela na teroristični napad — ki sicer nikoli ni bil in še vedno ni pod vprašajem —, se je zaradi načina in obsega izraelskih vojaških operacij, čezmernosti in nediskriminatornosti pri uporabi sile, blokiranja humanitarne pomoči, napadov na civilne objekte, kot so bolnišnice in šole in ogromnega števila civilnih žrtev, v kombinaciji z nekaterimi izjavami članov izraelske vlade glede končnega cilja operacij, zgodilo toliko stvari, da je popolnoma primerno in legitimno, da nekdo, kot je predsednica republike, izjavi, da dogajanje v Gazi po njeni oceni ustreza določbam konvencije iz leta 1948.

V tej luči moramo ocenjevati tudi zaskrbljenost kritikov nedavne izjave predsednice republike v Evropskem parlamentu, da lahko njena “prehitra” obsodba genocida v Gazi škodi njenemu mednarodnemu ugledu, če v prihodnosti sodišče ugotovi, da genocida ni oz. ga ni bilo. Mislim, da gre za tveganje, ki ga je predsednica zavestno sprejela — da bi pripomogla k čim hitrejšemu koncu prelivanja krvi. V tem jo v celoti podpiram.

Odločitev sodišča (če bo do nje prišlo) tudi ne bo binarna izbira med tem, ali se v Gazi dogaja genocid ali da je v Gazi vse po mednarodnih reglcih. Že zdaj je jasno, da tam prihaja do grobih kršitev mednarodnega humanitarnega prava. Nenazadnje je Mednarodno kazensko sodišče že vložilo zaporne naloge zaradi obtožb glede vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu tako za izraelskega predsednika vlade in nekdanjega obrambnega ministra, kot za že ubitega vodjo teroristične organizacije Hamas, ki je izvedla pokol izraelskih civilistov 7. oktobra 2023.

Kritikom, ki jih skrbi mednarodna reputacija predsednice republike, bi predlagal, da razmišljajo o lastnem ugledu. V izbiri med vrtenjem palcev ob čakanju na morebitno kasnejšo odločitev sodišča in “razmišljanjem s svojo glavo” — če lahko uporabim terminologijo našega novopečenega ambasadorja prehranskih dodatkov — se z moralnega stališča morda ne bo na koncu “izplačalo” biti pretirano previden. 

Mučna zadeva

Spremljanje vse bolj razgrete razprave o dogajanju v Gazi je v Sloveniji vsekakor mučna zadeva. Na trenutke spominja na prepir med dvema skupinama nogometnih navijačev, ali gre za ofsajd ali ne. Eni in drugi so namreč tako slepo zavzeti in neomajno prepričani v svoj prav, da niso pripravljeni ali zmožni prepoznati ali celo obsoditi kakršnegakoli ravnanja strani, ki jo podpirajo.

Na eni strani imamo podpornike izraelske vlade, ki so upravičeno zgroženi nad Hamasovimi zločini in upravičeno podpirajo pravico Izraela, da zagotovi varnost izraelskim državljanom. Toda ob tem niso sposobni ali pripravljeni obsoditi dejstva, da to, kar se odvija pred našimi očmi, že dolgo ni več v kategoriji legitimnega zagotavljanja varnosti in miru, ampak eklatantna kršitev mednarodnega humanitarnega prava. 

Na drugi strani imamo ljudi, ki so upravičeno zgroženi ob trpljenju in umiranju palestinskega prebivalstva in dolgoletnem kršenju njihovih pravic, a se ob tem obnašajo, kot da bi obsodba Hamasovih zločinov nekako škodila čistosti njihove sicer popolnoma upravičene podpore Palestincem. Še vedno ne morem pozabiti izjave enega od vidnih predstavnikov vladajoče koalicije, ki je izjavil, da je Hamas 7. oktobra 2023 napadel “pretežno vojaške cilje”.

Ne pozabimo na človečnost

Ne gre za vsegliharstvo, niti za poskus opravičevanja enega zla z drugim. Nenazadnje je Hamas teroristična organizacija, Izrael pa se predstavlja kot civilizirana in demokratična država. Svojih kršitev mednarodnega prava zato ne more upravičevati z grozotami, ki so jih zagrešili teroristi. Tudi razlike v številu civilnih žrtev na obeh straneh so tolikšne, da ne moremo govoriti o  nikakršnemu “uravnoteževanju” odgovornosti. Je pa prav, da v odnosu do žrtev med Palestinci in med Izraelci ostanemo ljudje in ne pozabimo na človečnost.

Slovensko prepiranje, ali gre za genocid ali ne, ne pripomore k prizadevanju za čim hitrejši konec grozot, ki smo jim priča v Gazi. Ko bo (če bo) o tem odločalo mednarodno sodišče, bo najverjetneje odločalo na podlagi nekaterih točno določenih okoliščin, predvsem glede končnega namena operacij, saj glede njihove narave že zdaj verjetno ni nikakršnega dvoma, da ustrezajo opisu večine od petih dejanj, naštetih v konvenciji OZN. Posledice teh dejanj, pa naj bodo kasneje karakterizirane kot genocid ali “zgolj” kot zločini proti človeštvu, so za palestinske civiliste v obeh primerih bolj ali manj enako grozljive. Prepiranje o pravni definiciji je zanka, ki odvrača pozornost od bistvenega — namreč tega, da se v Gazi dogaja nečloveško in nesprejemljivo prelivanje krvi, ki mu je treba narediti konec takoj. Neglede na odločitev mednarodnega sodišča.

Antisemitizem

Mučno je tudi opazovati, kako dogajanje v Gazi vpliva na antisemitizem. Na eni strani je groteskno, da so mnogi danes goreči Netanjahujevi podporniki v Sloveniji v preteklosti tudi sami koketirali z antisemitskimi diskurzi. Vidimo tudi, da je obtoževanje z antisemitizmom instrumentalizirano za napade in celo pregon kakršnekoli kritike izraelskega početja. Ob tem bi veljalo spomniti na definicijo antisemitizma Mednarodne koalicije za spomin na holokavst (IHRA), katere članica je tudi Slovenija. Ta med primere antisemitizma vključuje tudi “uporabo dvojnih meril, ko se od Izraela zahteva ravnanje, ki ga ne pričakujemo ali ne zahtevamo od nobene druge demokratične države”.

Mislim, da ni nikakršnega dvoma, da bi ravnanje s palestinskim prebivalstvom v Gazi naletelo na najmanj tako hude obtožbe mednarodne javnosti, tudi če bi jih izvajala kakšna druga država, tako da kritik izraelskega početja nikakor ne moremo a priori označevati za antisemitizem. 

Po drugi strani pa definicija IHRA kot antisemitizem določa tudi “zanikanje pravice judovskega naroda do samoodločbe, na primer s trditvijo, da je obstoj države Izrael rasističen projekt”. Stvari gredo pogosto še dlje. Pred dnevi sem na družbenem omrežju X prebral izjavo novinarja javnega radija, ki mu je postalo “zelo jasno, zakaj Izraelcev/Judov/Židov praktično nihče v zgodovini ni maral”. 

Podpora Palestincem in obsodba početja izraelskih oblasti je popolnoma upravičena. Ampak to ni to. To je nekaj povsem drugega. Nekaj zelo mračnega.