Papež Frančišek, ki je preminil letos aprila, je veljal za eno največjih osebnosti našega časa. Zato je ves svet nestrpno pričakoval, kaj bo povedal v svoji avtobiografiji Upanje. Prvič v zgodovini Vatikana se je namreč zgodilo, da je pontifeks opisal svoje življenje. 

Jorge Mario Bergoglio v njej pripoveduje svojo osebno zgodbo, predvsem pa se osredotoča na ključne trenutke svojega pontifikata in obenem odkrito piše o nekaterih najpomembnejših vprašanjih našega časa: o vojni in miru, migracijah, okoljski krizi, socialni politiki, položaju žensk, spolnosti, tehnološkem razvoju ter o prihodnosti Cerkve in religije na splošno. 

V tej izjemni pripovedi papež Frančišek bralca popelje na poduhovljeno popotovanje od otroštva, ki ga je kot otrok italijanskih priseljencev preživel v Argentini, do trenutkov, ki so usodno vplivali na njegovo poklicanost in služenje.

Knjiga je ob pomoči pisatelja Carla Mussa nastajala kar šest let. Po prvotnih načrtih bi morala iziti šele po papeževi smrti, vendar je nazadnje bila objavljena že januarja letos, torej. Od tod tudi naslov knjige, ki je istočasno izšla v več kot 80 državah po vsem svetu! 

Upanje je več kot knjiga — je darilo prihodnjim rodovom, ki ponuja vpogled v življenje enega najvplivnejših duhovnih voditeljev našega časa.

Knjiga je izšla pri Beletrini, prevedel pa jo je novinar Janko Petrovec, dolgoletni dopisnik RTV Slovenija iz Italije in Vatikana.

Papež Frančišek: Upanje

“So neposredni in iskreni ter točno taki, kot se kažejo:

odločni, drzni in pogumni. Govorijo bolj malo, toda vejo,

kaj povejo. Hodijo počasi, a daleč pridejo.” — Nino Costa

“Tako vstopa prihodnost, da bi se v nas spremenila, dolgo preden se zgodi.” — Rainer Maria Rilke

“Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale.” — 1 Kor 13,1

Uvod • Vse se rodi, da bi se razcvetelo

Knjiga o mojem življenju je hkrati zgodba o poti upanja, ki je ne morem ločiti od poti svoje družine, svojih ljudi in vsega Božjega ljudstva. Z vsako stranjo in vsakim korakom je zato tudi knjiga o ljudeh, ki so to pot prehodili skupaj z mano, šli že pred nami po njej ali pa nam bodo sledili.

Pri avtobiografiji ne gre za zgodbe iz naše zasebnosti, temveč za osebno popotno bisago. Spomina namreč ne tvorijo le spomini, temveč tudi vse, kar nas obkroža. Zato ne gre zgolj za pripoved o tem, kar je bilo, ampak tudi o tem, kar še bo.

Spomin je sedanjost, ki nikoli ne mine, pravi mehiški pesnik. Zdi se kot včeraj, pa bo šele jutri.

Ljudje radi rečejo: “Počakaj in upaj.” Španska beseda “esperar” pomeni oboje, upati in čakati. Toda upanje ima lastnost gibanja in je gibalo sprememb; upanje je napetost, ki spomin in utvare združuje v sanje o prihodnosti. In ko sen oslabi, se kaže vrniti, ga znova odsanjati v novih oblikah ter z upanjem zajeti iz vodnjaka spomina. Kristjani se moramo zavedati, da nas upanje ne bo prevaralo niti razočaralo: vse se rodi, da bi se razcvetelo v večno pomlad.

Na koncu pa bomo rekli le: ne pomnim ničesar, v čemer ne bi bilo Tebe.

Prolog

Pripovedovali so, da jih je najprej silovito zatreslo, kot da bi šlo za potres. Vse potovanje so spremljali močni in čudni tresljaji: “Tako se je nagibala, da zjutraj še mlečne kave nismo mogli postaviti na mizo, saj bi se polila.” Toda tokrat je bilo drugače, kot da bi razneslo bombo ali kaj podobnega. Potniki so zapustili salone in kabine ter se zlili na palube, da bi razumeli, kaj se dogaja. Bilo je pozno popoldne, ladja pa je plula proti brazilski obali v smeri Porta Segura. Toda ni mogla biti bomba, saj je zagrmelo prezamolklo. Parnik je plul še naprej, podivjano kot kakšen splašen konj: močno se je nagibal zdaj v levo zdaj v desno in se potem znova upočasnil. Neki možakar, ki je preživel, potem ko se je sredi oceana dolge ure oklepal kosa lesa, je bil med poznejšim pričanjem povsem gotov, da je videl, kako je snelo ladijski vijak in odtrgalo nosilec levega motorja. Vijak naj bi po pripovedih razparal trup ladje in tam povzročil globoko rano. Voda je obilno zalila, prav poplavila strojnico, kmalu zatem pa še podpalubje, saj menda niti neprepustne pregrade niso delovale, kot bi morale. Pripovedovali so, da naj bi poskušali zapreti odprtino s kovinskimi ploščami, a zaman. Pripovedovali so, da so morali člani orkestra igrati naprej. Brez odmora.

Ladja se je vse bolj nagibala, bližala se je noč, morje pa je bilo čedalje bolj vzburkano.

Postalo je jasno, da potnikov ni moč pomiriti. Kapitan je zato ukazal, naj ustavijo motorje in sprožijo sireno za alarm. Radiotelegrafisti so poslali prvi klic na pomoč. Več različnih ladij ga je prestreglo. Med njimi sta bila dva parnika in celo dve čezoceanki, ki sta pluli v bližini. Ladje so nemudoma priplule, toda ustavile so se razmeroma daleč; pozornost jim je vzbudil steber belega dima in zbali so se pogubne eksplozije parnih kotlov.

Na palubi je kapitan z megafonom vse bolj obupano pozival potnike, naj ostanejo mirni. Hkrati je koordiniral reševalno akcijo, pri čemer je dajal prednost ženskam in otrokom. A ko se je spustila noč — temna, kot je lahko le ob mlaju — in je zmanjkalo še elektrike, je situacija ušla izpod nadzora.

Spustili so reševalne čolne, toda ladja se je medtem že tako nagnila, da so mnogi udarili ob trup in se takoj potopili. Kasneje se je izkazalo, da je bilo precej čolnov nevzdrževanih, zato niso bili uporabni, vanje je vdirala voda, ki so jo potniki zajemali s klobuki in jo metali čez krov. Na nekatere čolne je planilo preveč ljudi, pa so se prevrnili in potonili. Ladja je prevažala veliko obrtnikov in kmetov iz dolin in ravnin, ki še nikoli prej niso videli morja in niso znali plavati. Molitvene priprošnje so se mešale s kriki.

Zavladal je preplah. Mnogi so padli ali skočili v morje in se utopili.

Po pričevanjih je nekatere premagal obup. Spet druge so po poročanju lokalnega tiska žive raztrgali morski psi.

Nihče ni štel pretepov, ki so izbruhnili sredi peklenske zmešnjave, čeprav tudi poguma in vzajemne pomoči ni manjkalo. Neki mladenič je pomagal desetinam ljudi, nato pa so mu dali rešilni jopič. Čakal je, da se tudi sam vrže v morje, ko je zagledal nekega starca, ki ni znal plavati in ni našel prostora na nobenem čolnu. Prosil je za pomoč. Fant je nanj navlekel svoj rešilni jopič in se skupaj z njim vrgel v vodo. Ko je ihtavo zaplaval proti najbližjemu čolnu, so mu valovi prinesli čedalje bolj razburjene besede: Morski psi! Morski psi! Eden ga je popadel. Nekemu tovarišu ga je še uspelo zvleči v čoln, toda rane so bile prehude. Kmalu zatem je izdihnil.

Njegova zgodba je po zaslugi preživelih šla od ust do ust in pretresla Argentino. V fantovem rojstnem kraju, ki leži v pokrajini Entre Ríos, so po njem poimenovali šolo. Bil je sin piemontskega migranta in Argentinke ter je komaj dopolnil enaindvajset let. Ime mu je bilo Anacleto Bernardi.

Bilo je precej pred polnočjo, ko je voda povsem popolnila ladjo. Obrnilo jo je navpično na premec. Še zadnjič je gromko, skoraj živalsko jeknila ter potonila 1400 metrov v globino. Različni pričevalci so si bili enotni, da je kapitan ostal na krovu do konca, ko je preostalim glasbenikom orkestra zaukazal zaigrati Kraljevski marš, tedanjo italijansko himno. Njegovega trupla niso nikoli našli. Tik preden se je parnik potopil, so mnogi preživeli slišali še vrsto strelov iz puške. Povedali so, da so streljali častniki. Za potnike so storili, kar so lahko, nato pa sklenili, da si bodo prihranili muke utopitve.

Nekaterim čolnom je uspelo doseči ladje v bližini. Nato so priplule še druge in rešili so več sto ljudi. Tiste redke, ki so se obdržali na gladini morja, so reševali globoko v noč. A ko so pred zoro na prizorišče pripluli še drugi brazilski parniki, niso več našli nobenega preživelega.

Ladja je merila skoraj sto petdeset metrov v dolžino in je v začetku stoletja veljala za ponos trgovske mornarice in za najimenitnejšo čezoceanko italijanske flote; z njo so Atlantik preplule osebnosti, kot so bili Arturo Toscanini, Luigi Pirandello in legendarni argentinski pevec tanga Carlos Gardel. Toda šlo je za minulo slavo. Vmes se je pripetila svetovna vojna, svoje pa so naredili še obraba ter malomarno in pomanjkljivo vzdrževanje. V času nesreče so jo poznali kot balaìno, balerino torej, saj je bilo njeno splošno stanje precej negotovo. Na zadnjo plovbo je kljub kapitanovi skepsi odplula z več kot 1200 potniki. Med njimi so bili pretežno piemontski, ligurski in beneški migranti, a nekateri so prihajali tudi iz Mark, Bazilikate ali Kalabrije.

Po podatkih, ki so jih posredovale takratne italijanske oblasti, je v katastrofi umrlo dobrih tristo ljudi; po večini naj bi šlo za člane posadke. Toda južnoameriški časopisi so navajali mnogo višje številke in žrtev naj bi bilo vsaj dvakrat toliko. Med njimi so bili slepi potniki, na desetine sirskih migrantov in tudi dninarji iz italijanskih vasi, ki so med evropsko zimo redno odhajali na delo v Južno Ameriko.

Režim se je potrudil za čim manjšo javno odmevnost brodoloma, toda v resnici je šlo za italijanski Titanik.

Neštetokrat sem slišal zgodbo o ladji, ki je nosila ime hčerke kralja Viktorja Emanuela III. Usoda je hotela, da je tudi njo doletela tragična smrt, saj je precej let pozneje, ob koncu še ene strahovite vojne, umrla v taborišču Buchenwald. Principessa Mafalda.

Pri nas doma je bila ta zgodba nadvse živa. Pripovedovali so jo tudi po vsem našem barriu. Zašla je v priljubljene pesmi migrantov z obeh strani oceana: “Mafalda iz Italije odplula, več kot tisoč potnikov nosila. /…/ So mame in očetje deco pestovali in jo zaman v valovih iskali.”

Moji stari starši in njihov edini sin Mario, ki je pozneje postal moj oče, so prav tako kupili vozovnice za v Novi svet. Morali bi se vkrcati prav na Principesso Mafaldo; sidro je dvignila v pristanišču v Genovi 11. oktobra 1927 in odplula proti Buenos Airesu.

Pa se niso. Čeprav so se trudili, jim ni uspelo pravočasno prodati imetja. Bilo jim je zelo žal, toda nazadnje so morali zamenjati vozovnice in odložiti selitev v Argentino.

Zato sem jaz danes tu.

Ne morete si misliti, kolikokrat sem se že zahvalil Božji previdnosti.

1 • Jezik naj se mi prilepi k nebu

Nazadnje so vendarle odrinili.

Starim staršem je uspelo prodati imetje v Briccu Marmoritu na piemontskem podeželju. Odpotovali so v Genovo ter odpluli z ladjo Giulio Cesare. Z enosmerno vozovnico.

Počakali so, da vkrcajo potnike prvega razreda, pa potem drugega, nazadnje pa je prišel na vrsto tudi njihov tretji razred. Ko je ladja dosegla odprto morje in je na obzorju izginil še zadnji sij starega genovskega svetilnika Lanterna, so se zavedeli, da Italije ne bodo videli nikoli več. Morali bodo začeti znova na drugem koncu sveta.

To je bilo 1. februarja 1929, sredi ene najbolj mrzlih zim prejšnjega stoletja. V Torinu se je termometer spustil petnajst stopinj pod ničlo, ponekod drugod po državi celo do minus petindvajset. Federico Fellini je to obdobje v enem od svojih filmov poimenoval “leto sneguha”. Vso Evropo je prekrila debela snežna odeja, ki je segala od Urala do sredozemskih obal. Celo kupolo Svetega Petra je obilno pobelilo.

Po dveh tednih plovbe ter vmesnih postankih v mestecu Villefranche-sur-Mer, pa potem v Barceloni, Riu de Janeiru, Santosu in Montevideu je parnik končno pristal v Buenos Airesu. Moja babica Rosa je kljub vlagi in vročini, ki se je bližala tridesetim stopinjam, še vedno nosila tisti lepi plašč, s katerim je odrinila na pot. Po takratni modi mu je ovratnik ozaljšala z lisičjim krznom. Prav tja je v podlogo med usnje in svilo všila vse, kar so premogli. Plašč je kot kakšno uniformo nosila še po izkrcanju in med potjo v notranjost; do cilja je bilo še petsto napornih kilometrov vzdolž struge reke Paranà. Šele takrat je luchadora — ali borka, kot so jo poimenovali pozneje — presodila, da je nevarnost minila.

V ciljnem pristanišču so vse tri vpisali v register in zraven pripisali: migrantes ultramar, torej prekomorski migranti. Dedek Giovanni, ki je bil sprva kmet, nato pa je odprl kavarno in slaščičarno, je v žargonu uradnikov postal comercio (trgovec), njegova žena Rosa casera (gospodinja), njun sin Mario — moj oče, ki mu je na veliko zadovoljstvo staršev uspelo maturirati iz računovodstva — pa contador (knjigovodja).

Za podobno dolgo pot upanja se je takrat odločalo ogromno ljudi. Samo iz Italije jih je proti la Merici odrinilo na milijone; celo stoletje so se selili v Združene države, Brazilijo in zlasti v Argentino. V komaj štirih letih pred prihodom mojih prednikov jih je proti Buenos Airesu odrinilo več kot dvesto tisoč.

Spomin na grozljivi brodolom Mafalde je bil takrat še svež. Toda še zdaleč ni šlo za edino takšno tragedijo na prehodu stoletja. To so bila leta verzov “Mamma mia, dammi cento lire che in America voglio andar”— oziroma pesmi številnih generacij migrantov, ki se je pomenljivo končala prav z ladijsko nesrečo. Bila so tudi leta sezonskih migracij. Ljudje so se jeseni, ko so pobrali letino v Italiji, v Genovi vkrcali na ladje in se odpravili na delo na južno poloblo, kjer se je poletje šele začenjalo. Spomladi so se vrnili s po par sto lirami, ki so po večini končale v žepih organizatorjev teh odprav in posrednikov. Ko so poravnali njihove račune in si kupili še vozovnico, jim pogosto ni ostalo več kot nekaj deset lir, in to za štiri ali pet mesecev garanja.

Med prečkanjem oceana jih je neredko spremljala neljuba družabnica — smrt. Leta 1888 jih je na krovu ladij Matteo Bruzzo in Carlo Raggio, ki sta iz Genove odrinili proti Braziliji, zaradi lakote in bede umrlo petdeset. Na Frisci se jih je dvajset zadušilo. Leta 1893 so migranti šele po vkrcanju na ladjo Remo doumeli, da je bilo prodanih še enkrat toliko vozovnic, kot je bilo mest na krovu. Hitro se je med njimi razbesnela kolera; mrtve so metali čez krov. Število potnikov je bilo vsak dan manjše, nazadnje pa plovila še v pristanišče niso spustili. Nato je doživela brodolom še ladja Sirio, na kateri je življenje izgubilo petsto italijanskih migrantov, namenjenih v Buenos Aires. Zgodbe vseh teh tragedij so se stapljale in mešale v priljubljene pesmi, ki so odmevale po piemontskih gričih in ob spremljavi acordeóna v argentinskih barrios; Sirio je postal Mafalda in obratno, nova besedila pa so vstopala v vedno enake melanholične melodije.