Politični strateg James Carville, ključni človek predsedniške kampanje Billa Clintona, je v sobi za sestanke, kjer je leta 1992 v Little Rocku v Arkansasu zbral sodelavce volilnega štaba, na tablo napisal tri stvari: prvič, “Change vs more of the same”; drugič, “It’s the economy, stupid!”; in tretjič: “Don’t forget health care”.

Clintonov protikandidat je bil takrat odhajajoči predsednik George H. W. Bush, katerega priljubljenost je kljub zmagi v Zalivski vojni (1991) bledela. Zakaj? Zaradi naraščajočih gospodarskih težav v državi. ZDA so drsele v recesijo.

Zakaj so Demokrati izgubili?

Carvillov recept, da so za nagovor srednjega razreda ključna ekonomska vprašanja, se je izkazal za pravilnega. Clinton je bil izvoljen in potem še enkrat. V središču razprave so bile vsakdanje gospodarske težave Američanov, ki so se v njih prepoznavali veliko bolj kot v zunanjepolitičnih dosežkih. Fraza “It’s the economy, stupid!” ni postala samo neuradni slogan Clintonove kampanje, temveč del širše logike političnih strategij za nagovarjanje in prepričevanje volilnega telesa.

Zakaj so Demokrati izgubili proti Trumpu, se je Carville vprašal januarja letos v gostujočem eseju v New York Timesu. “Vedno je šlo za ekonomijo, butci,” je povzetek njegove diagnoze. Demokrati so izgubili nadzor nad naracijo o gospodarskih temah in s tem o socialnih razmerah. Kamali Harris ni uspelo prepričati ljudi, da bodo živeli boljše ali vsaj ne še slabše. Pravica do splava se je na koncu izkazala za dejavnik, ki ga ljudje večinoma niso dojeli kot usodno temo.

Politika je lahko sila preprosta. Inflacija in rast življenjskih stroškov, ki ustvarja vtis, da življenjski standard pada, lahko uničita marsikateri drugi politični dosežek in zabriše marsikaj odbojnega pri tekmecih. Recimo pri Trumpu, ki gre s svojim obnašanjem mnogim sicer grozno na jetra. Občutek negotovosti in nazadovanja je “game changer”, ki lahko močno vpliva na volilne preference. Morda obstaja med volilci iluzorna predpostavka, da ima politika čarobno palico za hitro ukrepanje. A v vsakem primeru ima dolžnost in odgovornost, da skrbi za skupno dobro. Da torej reagira na težave.

1. Sporočila nemških in ameriških volitev

Razlike sicer so, toda do podobnih ugotovitev kot za ZDA lahko pridemo tudi v zvezi drugimi, za Evropo pomembnimi volitvami — namreč nemškimi v Bundestag. Te so upoštevale tudi širši evropski kontekst, v katerem je Nemčija dolgo veljala za gospodarski in politični motor. V Evropi je bolj kot v ZDA v ospredju stabilnost socialnega sistema — torej brezposelnost, trg dela, dostopnost stanovanj, finančna varnost.

Tako v ameriškem kot v nemškem primeru ne moremo mimo migracij, ki pa poleg varnostnega momenta ter kulture in integracije zadevajo tudi gospodarsko kondicijo. Nemčija je kot edino evropsko gospodarstvo leta 2024 občutila senco recesije. Ob občutno zmanjšani gospodarski rasti ter dvigu cen energije in hrane je začela pešati tudi avtomobilska industrija kot hrbtenica tamkajšnje ekonomije. Koalicija Olafa Scholza se ob tem ni mogla dogovoriti o dolgoročni strategiji stabilizacije javnih financ, zaradi česar je začela tudi razpadati.

Srednji razred je na udaru pavperizacije in je še vedno ključni volilni in širši družbeni faktor. V Evropi že leta opazujemo morda nepovraten proces, v katerem skrajne, populistične politične sile prevzemajo delavstvo — ali bolje rečeno volilce, ki živijo predvsem od svojih plač —, ki je tradicionalno volilo levosredinske opcije. Med razlogi za preboj političnih skupin, ki so še pred desetletjem veljale za razmeroma marginalne, je tudi naraščajoče nezaupanje do institucij političnega predstavništva, demokracije in pravne države.

Toda ideološke ločnice, zasidrane v temah kulturnega boja in nemalokrat povezane s preteklostjo, na koncu zabriše kalkulacija o prepričljivosti argumentov, ki se dotikajo vsakdanjega življenja volilcev. Kako živimo in kako bomo živeli? Kakšna bosta blaginja in razvoj? Dileme, o katerih lahko poteka tudi abstraktna razprava, je treba konkretizirati. Volilca zanima, koliko stanejo kruh, solata, meso, sadje, kolikšen je znesek za elektriko, koliko stanejo smučarske vozovnice in vstopnice za koncerte, koliko počitnice? Kako dragi bodo avtomobili? Bodo otrokom lahko plačali šolanje? Kakšen standard si lahko privoščijo? Kako dosegljivo je nekaj, kar velja za nadstandard? Stvari, ki se umikajo v to kategorijo, je za velik del prebivalstva vedno več, so pa bolj in manj pogrešljive.

V slovenskem kontekstu je ob tem vseprisotna tudi razprava o nadpovprečni davčni obremenitvi plač, ki najbolj pritiskajo na srednji razred. Ni odveč poudariti, da si bo naš politični razred v naslednjem mandatu močno dvignil plače, kar bo razkorak med vladajočimi in vladanimi še poglobilo. Golobova vlada za zadnje leto mandata načrtuje še obdavčitev nepremičnin, ki je pri nas večno, a nikoli rešeno vprašanje.

2. Kakšne bodo naracije?

V Sloveniji so volitve vse bližje, mašinerije kampanj pa so že v pogonu. Kaj bodo glavne teme? Če sledimo Carvillu, dvomov ni. Ekonomija, gospodarstvo, stroški — kar seveda definira tudi obseg socialne države.

Čeprav se je inflacija v letu 2023 začela umirjati, so stroški živeža in energije še vedno velik problem družinskih proračunov. Vse bolj je izpostavljena tudi problematika dostopnosti stanovanj. Za mnoge mlade, ki nimajo te sreče, da dedujejo, je glede na cene nepremičnin, ki letijo v nebo, in zaostrene kreditne pogoje to prelomna eksistencialna točka.

Gradnja stanovanj je sicer bila ena od pomembnejših zavez te vlade. Obljube so bile visokoleteče, realizacija pa je (pre)slaba. Ta teden je Golob v odgovorih na poslanska vprašanja napovedal, da se bo letos v Sloveniji začela gradnja 2000 javnih najemnih stanovanj, do volitev še več. Toda za izpolnitev vladnih ciljev na področju stanovanjske politike sta potrebna dva mandata, je dodal.

Bo opoziciji uspelo — če ji morda že ni — učvrstiti interpretacijski okvir, da je vlada pri reševanju vsakdanjih tegob neučinkovita? Da je opozicija “za malega človeka”, koalicija pa “za ljubljanski jetset in njihove privilegije”? Z zadnjimi shodi Ruparjevega satelitskega projekta Janša še stopnjuje strategijo mitingaških zborovanj proti “krivosodju in mafiji” in drugim hitom iz svojega standardnega repertoarja.

Veliko je ljudi, ki stojijo na presečišču lokalnih in globalnih silnic in ki spreminjajo politično in ekonomsko realnost vseh nas. Zato so prestrašeni in negotovi. Kaj bo prinesla prihodnost? Svet, kakršen je danes, jih bega. Ne vedo in ne razumejo, kaj bo. V EU je videti, da so dojemljivi za populistične pristope z desnimi ideološkimi elementi. Čeprav njihovih življenj niso lajšali samo nacionalni socialni transferji, ampak tudi evropski denar, ki naj bi pomagal izravnavati razlike. 

3. Socialna slika in/ali antijanša refleks

Gospodarske in socialne razmere bodo zaznamovale tudi slovenske volitve. Druge teme (od migracij naprej) bodo samo dodatek in bodo dale pospešek pri mobilizaciji volilnih baz.

Slovenska leva sredina je v predvolilnem boju doslej lahko vedno računala na antijanšizem oz. na odbojnost prvaka SDS, ki je na sceni že 37 let. Kako dolgo še lahko deluje ta lokalna posebnost? Ima recept rok trajanja? Na volitvah 2022 je bil antijanšizem eno od gonil opredeljevanja (proti), ko je večina odvolila Janševo kovid koalicijo. Bo tako tudi naslednje leto? Do neke mere že. Dokler bo Janša dominantni player desnice, bo to delalo v prid levice.

Treba pa je omeniti še eno lokalno posebnost: produkcijo predvolilnih novih obrazov. To vedno znova premeša karte na levi sredini. 

A kakorkoli, tudi v Sloveniji so vidni strukturni premiki v volilnem telesu, ki je veljalo za večinsko levo usmerjeno. Pripadniki povojne, babyboom generacije počasi izgubljajo primat. Prihajajo nove generacije, ki jih zanimajo druge stvari in imajo drugačne težave. Upokojenska volilna baza sicer ostaja ključno bojno polje za oblast, saj gre za najbolj disciplinirane izvrševalce volilne pravice. Tukaj se skriva Janševa logika referenduma o dodatku k pokojninam za izjemne umetniške dosežke.

V nabor najpomembnejših tem pa je treba uvrstiti tudi zdravstvo oz. dostopnost zdravstvenih storitev, ki je bilo razglašeno za glavni projekt Golobove vlade. To bo zagotovo točka, kjer bodo volivci natančno presojali razliko med obljubljenim in izpolnjenim. 

4. Maslo in topovi

V naboru gospodarskih vročih tem, kjer bodo politične stranke morale ponuditi prepričljive odgovore, so vsaj še davki, pokojnine in gospodarsko okolje. Pri slednjem je država močno navezana na omenjeno Nemčijo, ki ji v zadnjem obdobju ni šlo dobro. Za pokojninsko reformo, ki jo pripravlja Ministrstvo za delo Luke Mesca, poznamo osnovna izhodišča. Bo prinesla karkoli, kar bo izboljšalo položaj upokojencev? Da se upokojitvena starost ne bo zvišala, ne bo dovolj oprijemljivo.

Vse našteto je povezano z vzdržnostjo javnih financ, ki jih bodo že v bližnji prihodnosti še dodatno obremenili višji izdatki za obrambo. Kako bo financirano oboroževanje, ki je z vrnitvijo Trumpa dobilo dodatni zagon? Za kaj bo šel denar?

Nekatere države uspešno uporabljajo vojaško infrastrukturo tudi v civilne namene. Kako bo to vplivalo na druge javne izdatke? Na kolač denarja za javne storitve, za socialo? Bo to intenziviralo notranjepolitične in družbene konflikte? Evropska komisija bo v sklopu načrta za ponovno oborožitev Evrope, ki ga je ta teden predstavila Ursula von der Leyen, vzpostavila nov instrument, v katerem bo na voljo 150 milijard evrov posojil za naložbe držav članic v obrambo. Predsednica Evropske komisije je ob tem napovedala, da bo članicam omogočeno odstopanje od fiskalnih pravil.

Pritisk zaveznikov, naj Slovenija začne izpolnjevati cilje Nata — da morajo države članice za obrambo nameniti najmanj dva odstotka BDP —, se bo vsekakor stopnjeval.

Podnebne spremembe, ki so zaznamovale prejšnje volilne kampanje, so potonile v ozadje zanimanja politike in javnosti. Je pa nanje in na zeleni prehod, ki ga je Bruselj kot glavni projekt prejšnjega mandata z novo industrijsko politiko močno revidiral, neločljivo vezana tudi energetika. Zaradi tektonskih premikov v mednarodni skupnosti, potenciranih s Trumpovimi prvimi potezami — tako glede Ukrajine kot napovedanih carinskih vojn —, bo geopolitika v različnih dimenzijah (od vojn, trgovinskih odnosov, migracij in multicentričnega sveta pa do novega svetovnega reda) veliko višje na volilnem meniju, kot smo bili vajeni doslej.

5. Nova realnost volilnih kampanj

Čeprav so medijske reprodukcije realnosti v diskurzu levice in desnice, ki se prepirata o regresivnem konzervativizmu in prebujenstvu (woke), danes pogosto osredotočene na efekt šokantnosti in poudarjanje negativnosti, volilci na koncu razmišljajo tudi pragmatično. Še posebej, ko gre za volitve v zakonodajno telo. Čeprav gre v bistvu za kredit, ki ga volilci dajo politični opciji, ki se predstavlja kot alternativa.

Toda politika je tudi emocionalna in nepredvidljiva. V zadnjem obdobju se v tem loncu čustev mešajo predvsem strah in negotovost, upanje in optimizem. Je stanje res tako slabo, katastrofično? Politika je postala tudi zelo personalizirana, vezana na osebne blagovne znamke političnih voditeljev in njihovo karizmo. Tako nastajajo iracionalne situacije: 20 odstotkov Nemcev recimo podpre Alternativo za Nemčijo — stranko, izrazito uperjeno proti migracijam in pravicam skupnosti LGTBQ+, čeprav njihova voditeljica Alice Weidel živi v homoseksualnem zakonu s priseljenko iz Šrilanke.

Pomemben del volilnih kampanj je danes tudi močno spremenjeno medijsko in tehnološko okolje. Algoritmi družbenih omrežij in drugih platform omogočajo ciljno oglaševanje, propagando, diktirajo agendo. Viralnost je zamenjala tradicionalne oglase. Veliko število podatkov o “uporabnikih” tudi v politiki omogoča targetirane pristope, segmentirane nagovore različnih ciljnih skupin, pa tudi hitrejše spremembe strategij. Informacijski cikli so danes veliko krajši. Lažne novice in dezinformacije so nova realnost političnih kampanj.

A tudi v državah, kjer so odločilni manj strankarsko lojalni volilci, je Carvillovo sporočilo in njegovo razumevanje še vedno ključ prepričljivosti. Neglede na vse marsikdo v zadnji fazi premisleka tehta perspektive, ki jih ima kot posameznik ali član družinske skupnosti — neglede na ideološke in vrednotne disonance s stranko in/ali voditeljem, ki ju podpre.