V muzeju koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau (Oświęcim-Brzezinka, na Poljskem), kjer so prejšnji teden tudi z udeležbo mednarodne politične elite zaznamovali osemdesetletnico osvoboditve lagerja, je bilo spet slišati pozive k ohranitvi spomina na najbolj srhljivo obdobje človeške zgodovine.

Preživeli in drugi neposredni pričevalci, ki so doživeli pekel tovarn smrti, uničenja in razčlovečenja, počasi odhajajo. Vse manj jih je, ki o tem govorijo iz prve roke. Auschwitz je merilo zla. Človeškega zla. Svet se je na ruševinah druge svetovne vojne v tedaj bipolarnem formatu nameraval organizirati v pravni in politični red, ki bi onemogočal ponovno vraćanje v ruševine človečnosti.

Toda že nekaj časa je jasno, da nam to ni docela uspelo. Ali nam je celo spodletelo. “Nikoli več” je danes sfižen, lažni slogan, izrojen v plehko samoumevnost. Povojne generacije so še nekako razumele, kaj je totalna vojna in kako pomemben je mir, pravi v Delu Lea Knez, zgodovinarka v Koroškem pokrajinskem muzeju —, a ta zavest je danes na udaru uničenja. Krvave dogodke nekateri potiskajo v mesoreznico relativizacije, pozabe in zanikanja.

Navid Kermani, letnik 1967, iranskim staršem v Nemčiji rojeni esejist, novinar in pisatelj, se je v knjigi Ob jarkih: Potovanje po Vzhodni Evropi do Isfahana [Entlang den Gräben: Eine Reise durch das östliche Europa bis nach Isfahan, op. FP] — v kateri opisuje potovanje od Nemčije do Irana, kamor se je odpravil po naročilu Spiegla — ob postanku v Auschwitzu vprašal: “Kako naj bi se civilizacija po nečem takem sploh nadaljevala? Kakšno vrednost ima? Kaj lahko človek še reče, ko vidi to delo človeškega uma?”

Kraj za selfije

Kraj, kjer je bilo pobitih okrog milijon in pol ljudi — med njimi daleč največ Judov —, je danes kraj spomina in opomina. A je tudi kraj za selfije. Nacisti so se nekoč ukvarjali z logistiko mučenja in pobijanja, danes pa se na istem kraju ukvarjajo s tem, kako čim bolj učinkovito organizirati čim več turizma. V Auschwitz prihaja izraelska mladina na subvencionirane ekskurzije po poteh največjih morišč Judov ob koncu šolanja. Genocid je v Sloveniji postal beseda leta 2024 — in to v konkurenci z besedama bojler in omrežnina. To je za dolgoletnega vojnega poročevalca Boštjana Videmška neizpodbiten dokaz udomačenja in abotne banalizacije zla. Gitta Sereny, dolgoletna novinarka The Daily Telegraph Magazina, se je za knjigo Pot v temo sedemdeset ur pogovarjala s Franzem Stanglom, policistom in družinskim možem, ki je na neki karierni točki postal komandant in glavni organizator taborišča Treblinka. Tam je umrlo med 700.000 in 900.000 ljudi.

Genocid ni zgolj rezultat dejanj zlobnih posameznikov, ampak posledica kolektivnega zanikanja odgovornosti in nesposobnosti soočenja z moralnimi dilemami, piše avtorica. Genocidna ravnanja niso hipna, storjena v afektu. Pripravljajo se dolgo, vzgibi tlijo pod površjem, družbene okoliščine se sestavljajo v mozaik. Kje smo tedaj? Stangl novinarki pove, da ni bil morilec, ampak samo “upravitelj procesa”. Sistema, ki je nastajal skozi leta in zapovedal grozodejstva. Ljudje = tovor = številke. 

Življenja na tehtnici realpolitike

Zato nas Gaza lahko skrbi še bolj: Netanjahu se je z uničevalnim pohodom odzval na Hamasov brutalni teroristični napad ob pristanku in finančno-orožarskem sponzorstvu ZDA ter pomembnega dela EU, posebej s holokavstvom še vedno travmatizirane Nemčije. Torej tako imenovanega zahodnega sveta. Mar ne more preko tega, da je genocid vstavljen v njegov zgodovinski DNK? Nastal je s kolonializmom, z osvajanjem, tudi z iztrebljanji staroselcev.

Postopek proti Izraelu je pred meddržavnim sodiščem v Haagu, ki Netanjahuja in pajdaše na oblasti bremeni genocida in apartheida nad palestinskim prebivalstvom v Gazi, sprožila Južna Afrika na osnovi konvencije o preprečevanju in kaznovanju genocida in konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije. Apokalipsa, ki jo je uprizoril Netanjahu, je njegova notranjepolitična kalkulacija za preživetje na oblasti. Človeška življenja na tehtnici realpolitike politikov tega kalibra ne štejejo (nič). 

Mednarodna infrastruktura, ki naj bi preprečevala in sankcionirala zločine zoper človeštvo in uravnavala mednarodni pravni red, razpada. Nekatere velesile jo načrtno diskreditirajo in demontirajo. Nima izvršilnih vzvodov, računa na države članice, a vse bolj zaman. Multilateralizem se umika suverenizmu, tudi ko gre za uporabo grožnje in sile in za ozemeljske težnje. Avtoritarni režimi so v vzponu. Tudi “demokrati” izkoriščajo (samo)destruktivne elemente, vgrajene v ustroj demokratičnega sistema.

Toda genocidi so se dogajali tudi, ko so bile mednarodne organizacije vsaj formalno in navidez v boljšem stanju: od Kambodže in Rdečih kmerov in Ruande, pa do nam bližnje Srebrenice in Darfurja, prvega genocida novega tisočletja. Operacij, ki ustrezajo definicijam genocida, je še več: primeri Kurdov, Ujgurov, Rohingov, Jezidov ... Ponekod so bile mednarodne sile zraven, a so “v imenu drugih interesov in ciljev” pogledale stran. Grozodejstva niso zgodovinska tragedija, ampak so stalna sodobna grožnja. Realno stanje človeštva. Naše stanje.

Nikoli več? Do naslednjič.   

Politika kot drugo ime za tragedijo

Vojne se danes dogajajo v neposrednem prenosu, v živo, so del spektakularizirane družbe, ki je že globoko v fazi postresničnosti in zanikanja zgodovinskih in drugih dejstev. Hitlerjevi posnemovalci niso obrobje ali anomalija, ampak stojijo v središču političnih procesov. Na njih stavijo nekateri tehnološki magnati, najnovejši vladarji sveta, trenutno postrojeni okrog Trumpa. Države kot oblika organizacije skupnosti, politične in pravne tvorbe z organizirano oblastjo, so jim vedno bolj napoti. Zgodovina se začenja z njimi in znova. Ne hodijo v Auschwitz, da bi se poklonili žrtvam, ampak hočejo na Mars. Politika, osvobojena odgovornosti in etike — in v funkciji podizvajalca kapitala — je drugo ime za tragedijo. Obstaja kapital, ki nima nič proti vojnam in grozotam, ker so posel in profit. Smrt je dobiček, strah pomaga upravljati ljudi. 

Kakšen je pogled iz nekdanjih taborišč v bližnjo Ukrajino in na bolj oddaljeno Gazo? Pa na druge vojne in oborožene konflikte? Več kot petdeset jih divja sočasno po vsem svetu. Četudi je Mednarodno kazensko sodišče izdalo priporni nalog za Netanjahuja, je poljska vlada izraelskemu makiavelistu mirno in javno sporočila, da ga ne bo aretirala, če se bo udeležil slovesnosti v nekdanjem taborišču. Imuniteta smrti. Zadnji genocid na Bližnjem vzhodu je kakor že dodan v obsežni, krvavi dosje dogajanj po drugi svetovni vojni, ki dokazuje, da se nismo sposobni iz tragedij česarkoli naučiti. Bodo čez osemdeset let hodili v Gazo in pošiljali razglednice v spomin na morijo, v kateri je umrlo na desettisoče ljudi? 

Še več! Svet in Evropa vrtita čas nazaj. Obujata ideologije uničenja, rasizma, nacionalizma, izključevanja. Legitimirata diskurz sovražnosti in si zatiskata oči pred propagando in indoktrinacijo z novimi, vse manj zakamufliranimi fašizmi. Nerazumevanje kontekstov, ki vodijo v strahovite (vojne) zločine, je prvi problem. Drugi problem pa je naš molk, naša pasivnost, tiho sprejemanje. Sprejemanje neizbežnega? Človek je nagnjen k racionaliziranju. Morda je to oportuna metoda. Dejansko pa je to zelo nevarna oblika pristajanja in sodelovanja. Oboroževalna tekma držav je spet v polnem zamahu. Orožje ima vse več civilistov, tudi pri nas.   

Ura sodnega dne

Dodajmo še eno novico, objavljeno v tednu spominjanja katastrof. Človeštvo po oceni jedrskih znanstvenikov še nikoli ni bilo bližje lastnemu uničenju, je razvidno iz zadnje posodobitve tako imenovane ure sodnega dne. Desetletja star mednarodni simbol neprofitne organizacije Bulletin of Atomic Scientists s sedežem na Univerzi v Chicagu letos kaže 89 sekund do polnoči. Jedrski znanstveniki svojo oceno po poročanju STA podajo na podlagi spremljanja groženj, ki jih povzroča človek, in se pri določanju ure osredotoča na tri glavna področja nevarnosti: jedrsko tveganje, podnebne spremembe in tehnologije. Dodatno skrb povzroča še morebitna zlonamerna uporaba umetne inteligence, ki med drugim potencira grožnje na področju dezinformacij in javnega komuniciranja in še dodatno briše meje med resnico in lažjo, je zapisal predsednik sveta združenja znanstvenikov Bulletin of Atomic Scientists Daniel Holz. Umetna inteligenca lahko ob vsem še učinkovito pomaga zločinskemu delu človeške narave.