Roman Internat ukrajinskega pisatelja Serhija Žadana se osredotoča na vojno v Donbasu leta 2015 in predstavlja vojno izkušnjo žensk, otrok in moških. Zgodba se zgodi v treh zimskih dneh, ko mora Paša svojega trinajstletnega nečaka Sašo vzeti iz internata in ga pripeljati domov. Šola, ki jo obiskuje, je namreč tarča napadov in postaja vse nevarnejša. Da bi se Paša prebil skozi mesto, traja ves dan. Ko se z nečakom vračata, sta priča spopadom, eksplozijam, paravojaškim skupinam, ruševinam, obupanim. V knjigi ne gre za opise vojnih prizorov kot takih, temveč za vzdušje vojne in prikazovanje soočanja posameznika s samim seboj. Pretresljivo in nujno branje.

Serhij Žadan (1974) je ukrajinski pisatelj, pesnik, esejist in prevajalec. Leta 1996 je diplomiral na Fakulteti za ukrajinsko-nemško filologijo Nacionalne pedagoške univerze v Harkovu, kjer je leta 2000 tudi doktoriral. Njegova dela so prevedena v več tujih jezikov, zanje pa je prejel domače in tuje literarne nagrade.

Serhij Žadan: Internat

Nekaj je narobe, pomisli, nekaj je narobe. Žive duše ni, nobenega glasu ni. Celo lokomotiv ni slišati. Niti trgovanja ni. Temno siv sneg kopni, temperatura je malodane nad ničlo, toda nebo prekrivajo oblaki, vlaga visi v zraku in vsake toliko prehaja v komaj občuten dež, nekoliko naprej megla ovija tire in v tej megli ni slišati ne glasov ne korakov. Zgodaj je še, pomisli Paša napeto, preprosto zgodaj je še. Na jugu, tam, kjer se začenja mesto, prav tako vlada tišina brez eksplozij, brez raztrganega zraka. Izza vogala na odhod čaka avtobus. Paša olajšano izdihne — prevoz obratuje, vse je v redu. Preprosto zgodaj je še.

Pozdravi se z voznikom, ta boječe povleče glavo v ovratnik usnjene jakne. Sprehodi se po prazni notranjosti, usede se k levemu oknu. Potem ne vzdrži, presede se k desnemu. Voznik vse to namrščeno opazuje v vzvratnem ogledalu, kot bi se bal zamuditi kaj pomembnega. Ko Paša ulovi njegov pogled, voznik pogleda stran, vžge motor in povleče prestavno ročico. Železo užaljeno zaječi, avtobus spelje, voznik skozi meglo zapelje v častni krog, Postaja ostane zadaj. V takšnih avtobusih prevažajo pokojnike, kdove zakaj, pomisli Paša. To so takšni posebni avtobusi s črnim trakom vzdolž karoserije. Me prav zanima, ali so v njih sedeži za potnike. Ali morajo nemara vdove sedeti na krstah? In kam bom s takšnim mrliškim vozom sploh prišel?

Avtobus prevozi eno prazno ulico, potem naslednjo. Naprej mora biti ulična tržnica, kjer upokojenke vsak dan prodajajo zamrznjene reči. Avtobus zavije, a nobenih upokojenk ni na spregled, nobenih mimoidočih. Paša zdaj že ve, da je v resnici nekaj narobe, da se je nekaj zgodilo, vendar daje videz, da je vse v redu. Naj ga ne zagrabi panika. Voznik vztrajno odvrača pogled in žene mrliški voz skozi meglo in vodo. Moral bi gledati poročila ali kaj, je nervozen Paša. Poglavitna je tišina, po vseh teh dneh, ko je južno nebo nad mestom spominjalo na razbeljeno armaturo. Tiho je in prazno, kakor da bi vsi sedli na nočni vlak in odpotovali. Ostal je samo Paša z voznikom, toda tudi onadva za sabo puščata dva na pesku zgrajena bloka, peljeta mimo mehanične delavnice in zapustita naselje. Dolga topolova aleja vodi na glavno cesto, topoli kukajo iz megle kot otroci izza starševskih hrbtov. Tam nekje zgoraj se že vzpenja sonce, tam nekje se je najbrž že prikazalo, čeprav ga ni videti, pa vendar ga lahko občutiš. Česa drugega ni moč občutiti. Paša oprezno motri vso to okoliško vlago in se trudi razumeti, kaj je zamudil, kaj mu je želel pojasniti tisti s krvjo obliti tip s televizije. Voznik se oprezno izogiba hladnim cestnim jamam in pripelje do glavne ceste, kjer zavije desno. Avtobus zapelje do Postaje in se kot običajno ustavi, saj tukaj vedno kdo prisede. Toda ne danes. Voznik iz navade nekaj časa postoji, ne da bi zaprl vrata, nato se ozre k Paši, kot bi prosil za njegovo dovoljenje, vrata se zaprejo, avtobus krene dalje in pospeši, nakar se znajde tik pred nadzorno točko.

— Materno, zamrmra voznik.

Nadzorna točka je natrpana z vojaki; stojijo za betonskimi kvadri pod razcefranimi državnimi zastavami in molče strmijo proti mestu. Kolikokrat je prevozil to mesto zadnjega pol leta, odkar se je sem po kratkih ostrih bojih vrnila državna oblast? Vsakič ko je potoval v mesto ali se vračal domov na Postajo, je lahko pričakoval kontrolo dokumentov, z drugimi besedami nevšečnosti. Čeprav so Pašo ponavadi spuščali mimo molče, brez vsakršnih vprašanj; z domačinom z urejenimi dokumenti država pač ni imela kaj razreševati. Paša se je privadil brezbrižnih pogledov, enakomernih, mehaničnih gibov silakov, črnih nohtov, tega, da je treba izročiti osebni dokument in čakati, da se tvoja država vnovič prepriča o tvojem spoštovanju zakonov. Vojaki so molče vrnili dokumente, ki si jih je Paša vtaknil v žep in se trudil, da se ne bi s kom spogledal. Državne zastave je pral dež, barve so bledele in se raztapljale v sivem jesenskem zraku kakor sneg v topli vodi.

Paša gleda skozi okno, vidi, kako mimo poskakuje džip, prevlečen s temnim železjem. Iz džipa skoči trojica z avtomatskim orožjem. Stečejo v množico, ki se gnete spredaj, ne da bi njihovo pozornost pritegnil mrliški voz. Vojaki stojijo, kričijo drug čez drugega, drug drugemu iz rok trgajo daljnoglede, preučujejo cesto pred sabo, napenjajo v globoke gube uokvirjene oči, rdeče od dima in neprespanosti. Ampak cesta je prazna, tolikanj prazna, da je strašljivo. Ponavadi se po njej vedno kdo pelje. Četudi je mesto že dlje časa skoraj povsem obkoljeno in se obroč okoli njega nenehno stiska, se je vanj in nazaj po tej edini cesti ves čas kdo prebijal. Pretežno vojaki, ki so vozili strelivo, ali prostovoljci, ki so prav tako od tu, s severa, z mirnega območja v oblegano mesto tovorili razno kramo, kot so topla oblačila ali zdravila proti prehladu. Kdo potrebuje zdravila proti prehladu v mestu, ki ga obstreljujejo s težkim topništvom in ki se bo zdaj zdaj predalo? Vendar to nikogar ni ustavilo: cele kolone so se še naprej prebijale iz zaledja do obkoljenih in se včasih povsem predvidljivo znašle pod streli. Čeprav je bilo razumljivo, da bodo mesto predali, da se bo državna vojska primorana umakniti in s sabo odnesti zastave Paševe države ter da se bo fronta tako ali drugače pomaknila na sever, k Postaji, in se bo tako za kakšnih deset kilometrov približala tudi smrt. Ampak koga to vznemirja? Civilisti so se prav tako poganjali v mesto po razbitem asfaltu. Vojaki so jih skušali odvrniti, toda njim tu nihče ni kaj prida zaupal, vsak se je štel za najpametnejšega. In se tako pehal za kakršnimkoli že potrdilom o statusu upokojenca, da je tvegal minometne izstrelke. Zares, včasih je med smrtjo in birokracijo bolje izbrati smrt. Vojaki so se jezili, včasih celo zaprli nadzorno točko, ampak takoj ko je obstreljevanje ponehalo, se je pred barikado znova začela viti vrsta. Ni bilo drugega, kot da so jo spustili mimo.

Ampak zdaj je cesta povsem prazna. Verjetno se tam v mestu resnično odvija nekaj strašnega, nekaj, kar ima moč ustaviti celo šoferje avtobusov in preprodajalce. Truma neobritih moških, nejevoljnih od nespečnosti in brezizhodnosti, stoji med betonskimi kvadri in bodečo žico in vsi drug na drugega stresajo svojo jezo. Od množice se loči visok mršav vojak in krene proti njunemu avtobusu, izpod prevelike čelade bolščijo besne oči, besne in široko razprte, razprte najbrž od strahu. Predse sproži roko, češ, stojta, ne premikajta se. Čeprav se ne premikata — zadržujoč dih sta obstala. Avtobus je nenadoma postal tako prostoren in zrak tako razredčen, da lahko hlastaš, kolikor hočeš, pa ga ne zajameš. Vojak stopi pred vrata in z dlanjo zvonko potolče po kovini. Avtobus odmeva kot potopljena podmornica, voznik nekako preveč sunkovito odpre vrata.

— Kam za vraga gresta? kriči vanj vojak, se zgrbi in vstopi. Medtem ko se je primoran skloniti, mu čelada spolzi na oči in Paši se zazdi, da ga pozna, čeprav od kod? — pomisli. Ampak vojak gleda mrko, pristopi, si popravi čelado, z roko otre oči in kriči Paši v obraz: dokumenti! Pizda, dokumenti!

Paša brska po žepih in žepov je naenkrat tako veliko, da se v njih izgublja in ne more ničesar najti, temveč iz njih vleče razne smeti: osvežilne robčke, s katerimi si zjutraj v šoli lošči čevlje, natisnjene učne priprave, poštno obvestilo za prevzem pošiljke. Ja ja, pomisli Paša, s pogledom, polnim groze, uprtim v vojaka, prevzeti moram pošiljko, pošiljko, pošiljko. Čisto sem pozabil, pomisli in iznenada mu kožo oblije hladen pot, kakor da bi ga kdo obrisal z vlažilnimi robčki.

— No? kriči nadenj sklonjen vojak.

Stvar je v tem, da Paša nikakor ne more ugotoviti, kateri jezik ta govori, saj besede iz njega butajo tako pretrgano in polomljeno, da ni zaslediti ne intonacije ne naglasa, preprosto nekaj kriči, kot bi izkašljeval prehlad. Moral bi govoriti državni jezik, grabi Pašo panika, pred enim mesecem je tu stala enota iz Žitomirja, še smejali so se mu, kako je prehajal med jezikoma. Ali so to isti fantje? mrzlično koleba Paša, pogledujoč v razjarjene oči, v katerih se zrcali ves njegov strah.

— Pozabil sem jih, odvrne Paša.

— Kaj? je nejeveren vojak.

Voznik plane na noge, ne vedoč, kaj naj, naj beži ali obstoji. In tudi Paša ne ve, kaj naj, in razmišlja: kako se je lahko to zgodilo, kako se je lahko?

Tedaj tudi zunaj nekdo zakriči, zakriči tako rezko in zateglo, da se vojak zdrzne, se obrne, odrine voznika in steče ven. Voznik pade na svoj sedež, a se hitro požene kvišku in skoči za vojakom. Tudi Paša skoči ven in vsi skupaj stečejo k množici, ki nenadoma umolkne in se razmakne. Zatem se začnejo z juga, izza obzorja, od obkoljenega mesta, kot iz zračnega žepa prikazovati moški. Zdaj posamezno, zdaj v dvojicah, v celih skupinah vznikajo izza obzorja in se pomikajo sem, proti množici, ki molče stoji in čaka. Prej na obzorju komaj opazni se zdaj postopno večajo, rastejo kot popoldanske sence. Nihče več ne pogleduje na ogledalo in nihče več ne kriči, kot bi se bali preplašiti to že stometrsko procesijo, ki počasi zapolnjuje cesto. Moški hodijo umirjeno, da se zdi, kot da se jim nikamor ne mudi, čeprav takoj postane jasno, da se hitreje preprosto ne morejo premikati: preveč so izmučeni, zanje je preveč teh zadnjih nekaj sto metrov. Toda ker morajo hoditi, hodijo, ne da bi se ustavljali, trmasto se približujejo svoji zastavi, iz doline se vzpenjajo k nadzorni točki kot slepi potniki, ki so jih vrgli z avtobusa. Zdi se, da čas hitreje teče in se vse dogaja tako hitro, da se nihče ne utegne niti prestrašiti niti oddahniti. Prvi že prispejo do prepleskanih betonskih kvadrov, medtem ko se tam na obzorju pojavljajo vedno novi, ki se proti severu spuščajo k svojim. In čim bliže prihajajo, tem razločnejši so njihovi obrazi in tem tiše postaja. Kajti zdaj so oči prišlekov razpoznavne in v teh očeh se ne zrcali nič dobrega, le izmučenost in mraz. In njihova sapa je tako hladna, da se iz nje ne dviguje niti para. Od umazanije črni obrazi z bleščečimi beločnicami. Čelade, črne raztrgane kape. Okrog vratov ovite rute, sive od opečnatega prahu. Orožje, pasovi, prazni žepi, torbe na hrbtih, črne omaščene roke, s prahom zdrobljene opeke in čevlji, zamazani od černozjoma. Prvi, ki dospejo, očitajoče in z nezaupanjem zrejo v obraze, kakor da vsi ti, ki tukaj stojijo in jih čakajo, nosijo krivdo, kakor da bi vse moralo biti ravno obratno: prišleki bi morali stati tukaj pod nizkim januarskim nebom in strmeti proti južnemu obzorju, kjer ni ničesar razen umazanije ter smrti. Prvi že stopi do barikade in nenadoma sproži pest kvišku ter prične kričati, kot bi želel nahruliti bogove za njihovo slabo vedenje. Preklinja, grozi, besni, solze mu tečejo po licih in mu umivajo obraz. Množica se širše razmakne in prihajajoči se pomešajo med tiste, ki stojijo, kot bi se umazana rečna voda premešala z bistro morsko. Trumi začne zmanjkovati prostora med hladnimi kvadri, vendar prvi prispeli dalje stoji sredi gruče in vpije nekaj o nepoštenosti in maščevanju, o tem, da so mesto predali, zapustili skupaj z vsemi tam živečimi, ga izročili v tuje roke, niso vzdržali, umaknili so se, se izmuznili iz pasti. In ti, ki so se izmuznili, so lahko še srečni, le kaj pa bo s tistimi, ki so ostali tam, na prestreljenih ulicah? Kaj bo z njimi? Kdo jih bo rešil? Kaj nam je bilo, kriči, ne da bi spustil pesti, da smo jih kar pustili, zbežali, zapustili mesto? Kako smo lahko to naredili? Kdo bo odgovarjal za to? Oleža, moj kolega, še zasuti ga nisem uspel, ga zvleči v sneg, zdaj zgorel leži na črpalki. Komu sem ga pustil? Kdo bo poskrbel zanj? Kdo? kriči in žuga s pestjo deževnemu oblaku. Vse dokler ga nekdo, ki prispe pozneje in se tišči mimo, ne kresne po glavi, češ, zapri gofljo, že brez tebe je dovolj slabo. Tedaj vsi pričnejo govoriti drug čez drugega: nekateri sprašujejo, drugi odgovarjajo, nekatere odvedejo, da bi se pogreli, druge zavijajo v stare osmojene odeje. Nakar k nadzorni točki iznenada prispe nova skupina, ki na ramenih tovori nosila, na katerih leži nekdo tako raztrgan in okrvavljen, da Paša zgolj odvrne pogled, medtem ko neki oficir začne kričati, naj že pokličejo reševalno vozilo, čeprav ga tukaj res ni pričakovati. Nosila si oprtajo tisti, ki so bolj pri močeh, in jih odnesejo k avtobusu, daj že, kričijo vozniku, vžgi motor, odpelji ga na postajo. Paša pomisli, da je to najboljša možnost; vrniti se domov, zato prav tako napravi korak proti avtobusu, vendar pri vratih že stoji vojak, ki Pašo odrine, ne da bi ga pogledal, tako da lahko Paša zgolj gleda, kako nosila previdno zanesejo v notranjost, opazi zlepljene lase in sladkorno belino kosti, kot bi nekdo prerezal melono in iztrebil njeno sladko drobovje, opazi skrivljeno roko, ki se oklepa nosil tako močno, kot se lahko oklepa le življenja.