Na podlagi raziskovalne ideje je Tanja Mastnak napisala “antituristični” roman Sibirija. Pripovedovalka je antropologinja Zoja, ki svet opazuje ironično, toda vedno iz intimne perspektive. Doživljanje neznanega, eksotičnega, nepredvidljivega okolja vidimo iz perspektive svobodomiselne intelektualke. Kako jo bo spremenilo to avanturistično in mistično potovanje? Se bo končalo samouničevalno ali kot samorealizacija?

Tanja Mastnak (1962) je rojena v Ljubljani, kjer je tudi diplomirala iz umetnostne zgodovine. Po končanem študiju se je zaposlila kot mlada raziskovalka in leta 2000 doktorirala z disertacijo Likovne umetnice v Sloveniji. Študijsko se je izpopolnjevala v Salzburgu, Firencah, Parizu, Pragi in Budimpešti. Uveljavila se je kot likovna teoretičarka in kritičarka. Poleg feministične umetnostne zgodovine se je ukvarjala tudi s področjem knjižne ilustracije.

Tanja Mastnak: Sibirija • S pastirji

Kobila, ki so mi jo namenili, je bila najmanjša med privezanimi konji, vendar kljub temu velikanska. Prhala je proti meni in kazala ogromne rumene zobe. Nerodno sem približala roko s sladkorčkom tistemu groznemu zobovju, kobila me je malo poškropila s slino in s hrapavim jezikom spretno potisnila sladkor v svoj velikanski gobec. Plašno sem se ji nasmehnila in stopila korak stran. Škilasti pogled s strani njenih velikanskih oči s črnimi trepalnicami me nikakor ni pomiril. 

Kolja se mi je zarežal:

“Gospa! A bo šlo?”

Še preden sem se dobro zavedela, me je že zgrabil za rit in potisnil nespretno maso mojega telesa preko sedla. Trenutek kasneje se je moja desna noga znašla varno v stremenu, seveda spet z njegovo pomočjo. Malo sem se poravnala, skušala ohraniti vsaj zadnjo trohico dostojanstva tako, da sem sama vtaknila levo nogo v drugo streme. Namestila sem se kolikor toliko udobno, kolikor pač sedenje na konju to omogoča. Kolja je dvignil palec v zrak in mi občudujoče pokimal. 

Pajade, sem si mislila, mulc nesramni!

Kar po makadamski cesti med bloki smo odjezdili proti stepi. Lajka je tekla za nami in glasno lajala. Usmerili smo se proti sveti gori, ki smo jo ves čas razločno videli na obzorju. Profesor je v roki nosil kompas in znova smo se usmerili proti točki, ki jo je na karti označil Viktor. Znova smo se znašli tam, kjer smo bili že prejšnji dan z avtom. Prepoznala sem kotanjo in skupino grmičevja na njenem robu.

“Si prepričana, da nam je Viktor dal prave koordinate?” je vprašal Volodkin.

Zaskrbelo me je. Očitno koordinate niso prave. Kaj pa če je naš vodnik res že od vsega začetka nekaj kombiniral, morda celo sodeloval s šamani? 

Viktorjeva navodila so bila edina sled, ki smo jo imeli, zato smo nesrečno obsedeli na robu kotanje, nismo več vedeli, kam naprej, konji so se sproščeno pasli, mi pa smo pojedli posušeno ribo s kruhom, ki nam jo je dala Maša za na pot. Potem je profesor po svoji stari navadi žrtvoval piškote, pomočene v mleko, na vse štiri strani neba, za duhove zemlje, vode, gozda in živali. Morda je imel prav in imajo duhovi res najraje prav piškote, kajti še preden je končal z obredom, se je na obzorju prikazala skupina jezdecev, ki je spremljala čredo ovac. 

Kolja je vstal in jim med poskakovanjem in kričanjem mahal z obema rokama. Počasi so se približali. Bili so Tuvinci, oblečeni v tradicionalna oblačila, izvezene škornje iz mehkega usnja in z značilnimi klobuki na glavi, ki so se zaključevali z visoko špico. Niso se niti nasmehnili niti pozdravili. Profesor je, takoj ko jih je zagledal, zlezel na svojega konja. Ko so prišli dovolj blizu, jih je spoštljivo ogovoril po tuvinsko in se pozanimal, če so kdaj na tem mestu opazili staro šamanko. 

Počasi in dolgo so odkimavali. Tudi profesor je zamišljeno nihal z glavo, dokler se niso popolnoma uskladili v nihljajih. Meni se je zdelo, da to traja neskončno dolgo, enkrat sem že hotela poseči vmes, vendar me je zadržala Koljeva opozorilna gesta, ko me je trdno zgrabil za ramo in potegnil rahlo nazaj. Lajka je spokojno ležala ob mojih nogah, kar me je pomirjalo. Čeprav nisem vedela kaj dosti o psih, sem verjela, da bi zavohala nevarnost. 

Dejansko se je potrpljenje izplačalo, saj je skrivnostni obred prikimavanja in odkimavanja nenadno prekinil visok moški s posebej bogato izvezeno tuniko, ki je konja pognal naprej, vzporedno s profesorjevo živaljo. Raztegnil je ustnice in pokazal gnile zobe, med katerimi se je eden svetil zlato. Moška sta staknila glavi in šepetaje izmenjala nekaj besed. 

Potem se je Tuvinec obrnil in se z glasnim “jihaaaa” vrnil na svoje mesto med drugimi pastirji. Profesor se je zadovoljno namuznil in z glavo namignil proti griču za nami. 

“Tja gremo! Nekaj vejo,” mi je zaklical. 

Kolja me je uspešno zrinil nazaj v sedlo. Zlatozobi pomembnež se je režeč pridružil profesorju in pognala sta se v dir proti vzpetini. Pogumno sem se pognala za njima, čeprav sem bila čisto trda od groze. Ne maram hitrosti. Še posebej ne na konju. Za sabo sem čutila sopihanje Koljevega konja in Lajkin lajež.

Moški z zlatim zobom se je režeč oziral nazaj in podjetno mahal z roko v smeri ježe. Nismo šli daleč, konji so se en za drugim sunkovito zaustavljali, svojo kobilico sem uspela umiriti, še preden sva prišli do skupine. Čeprav zmršena in zasopihana sem bila zadovoljna, da sem preživela to dirko. Najbrž se tako počutijo tisti na bandži džampingu – občutku, da te bo pobralo, sledi neverjetno olajšanje. Ustavili smo se v nizki kotanji ob vznožju vzpetine.

Skrita pred pogledi s stepe je stala koča, pokrita z vejami, da jo je bilo še težje opaziti. Zraven so bile v travi sledi nedavno pospravljene jurte. 

Tukaj je vladala tišina, slišali smo samo veter in krike ujed. Občutek svečanosti nas je povezal v molku. 

Čez nekaj časa se je pastir naveličal naše neodločnosti in odjezdil do koče. Z dolgo palico je sunil v vrata, ki so se sama odprla. 

Nikjer ni bilo nikogar. 

Kolja mi je pomagal s konja. Sedla nisem izpustila, dokler se mi noge niso nehale tresti.  Previdno smo stopili v mračno notranjost in se razgledali po koči. Opaziti ni bilo nobenih znakov, da bi kdo prebival v njej. 

“Mislite, da sta si Viktor in Ada izmislila zgodbico o šamanki?” sem vprašala profesorja. 

Z roko je zamišljeno segel v redke lase in se popraskal po glavi.

“Vse je mogoče. Čisto vse.”

V domišljiji sem napletla skrivnostno zgodbico, v kateri se Ada in Viktor povežeta, tudi malo zaljubita in skupaj načrtujeta, kako bo Ada zapustila skupino in najela stanovanje v Kizilu, kjer jo bo obiskoval poročeni Viktor, nas pa odpravita s trapasto zgodbico o šamanih. Skoraj sem se že naglas zakrohotala ob misli, da se ljubimca kje strastno nasajata in norčujeta iz nas, ko sem na tleh pred kočo zagledala plastično lasno sponko. Natančno takšno kot jo je imela Ada. 

Upanja polna fantazija o povprečni trapici in lepotički Adi, ki se zatrapa v poročenega Rusa, se je v trenutku razblinila. Saj ne da bi v resnici verjela vanjo, ampak bila je mikavna. Življenje bi vrnila v okvire normalnosti, kot smo je vajeni od doma, izpred televizijskih zaslonov. Tako pa sem bila znova tam, sredi stepe, z Adino sponko v roki. S forenzičnim, neizpodbitnim dokazom, da je bila tukaj, v tej koči. Natanko takšni, kot jo je opisal Viktor. Prav nič podobni ljubezenskemu gnezdecu, pač pa zelo podobni šamanskemu prebivališču. 

“Pastir mi je povedal, da ženska, ki jo iščeš, včasih biva tukaj,” mi je razložil profesor. “Kadar ne potuje okrog z jurto. Sledi zeliščem in gre tja, kjer rastejo.”

Kako jezna sem bila na Viktorja! Kriv je bil za vso to šlamastiko! Viktor, ki nam je dal napačne koordinate, da bi nas zavedel. Viktor, ki je celo pot organiziral kot obred prihoda k šamanom. Viktor, ki je pobegnil, ko je spoznal, da hočem rešiti Ado. Viktor, ki je z njo celo pot koketiral, v resnici pa jo je vnaprej prodal šamanom. Prekleti Viktor. Nesposoben ali podkupljen, sploh se mi ni zdelo več pomembno. Vsekakor kriv za vse.

Pastir mi je ponudil čutarico z arakom. Globoko sem potegnila. Edina sled, ki smo jo imeli, se je izkazala za slepo ulico. Moškemu je bilo všeč, da dobro prenašam alkohol. Odobravajoče me je potrepljal po hrbtu, potem pa s prstom pokazal nase:

“Monguš.”

Enako preprosto, s prstom na prsih, sem se predstavila še jaz in znova srknila iz čutarice. Zadeva je bila močna kot hudič. Kar požgalo me je po goltancu. Ampak kaj naj bi? Grabil me je obup. Spraševala sem se, kaj še lahko storimo zdaj, ko Ade očitno ni več tukaj. 

Profesor ni bil videti posebno vznemirjen ali presenečen. Kot da je pričakoval, da bo koča prazna. Tudi on je dvakrat srknil iz čutarice, se šaljivo pomenkoval z vedno bolj pijanimi pastirji in se veselo režal z njimi. 

Povedal mi je, da se je z Mongušem dogovoril, da nas bodo vzeli s seboj. Lahko bi nam pomagali, da bi našli šamanke, ki se potikajo po stepi okrog Khairakana. Fantje poznajo stepo kot svoj žep. 

Zdaj smo potovali hitreje. Čeprav sem se ježi že skoraj privadila, me je hitri tempo  izčrpaval. Ves čas sem imela občutek, da bom zdaj zdaj padla s konja. Živali sem se  oklepala, kot da me bo odneslo naravnost v vesolje, če jo bom izpustila. Profesor je bil za svoja leta presenetljivo dober jezdec. Na konju se je očitno počutil bolje kot v džipu. 

Podili smo se po stepi, čas se je raztegnil v tisoče drobnih bolečih trenutkov. Edino po soncu, ki je zdaj svetilo nizko na obzorju, sem sklepala, da jezdimo že celo večnost.

Vendar jih nismo našli. Niti šamanov, niti Ade.

Temnilo se je že, ko smo se približali zaselku z ogrado, kamor so pastirji nagnali ovce. Okrog ograde se je podilo tudi nekaj krvoločnih ovčarskih psov, ampak Lajka se je z njimi hitro sporazumela. Mahala je z repom in mežikala s črnimi očki, da se divjaki temu šarmu niso mogli upirati. Kosmatinka mi je bila vedno bolj všeč. Ugotovila sem, da me psi pustijo pri miru, če je ona zraven. Morda jim je v pasjem jeziku sporočila, da nisem nevarna. Navadili sva se, da me je povsod spremljala, ob njej sem se začela počutiti varno. 

Pastirji so nam pokazali majhno jurto na obronku naselja, ki je bila namenjena gostom. Zvlekla sem prtljago v šotor in ugotovila, da bom spet uživala v nočni godbi profesorjevega smrčanja z ležišča tik ob mojem. Še prejšnji dan me je smrčanje motilo, danes pa se mi je zdelo nepomembno v primerjavi z napori, ki sem jim bila izpostavljena čez dan. Do krvi oguljena stegna, ožuljeni, otekli prsti na nogah, nategnjena mišica v rami, bolečine v križu in globoka rana na desni nogi, kjer me je oplazila suha veja, so bili bera današnje jahalne pustolovščine. 

Slekla sem majico in pregledala svoje bledo, razgaljeno telo. S prstom sem sledila ostanku brazgotine šamanskega biča in postalo mi je jasno, da je bil to šele začetek. Iz torbice sem izvlekla razkužilo za rane in ga nanesla na večje in manjše rane, spominke današnje divje ježe. Bičanje v kliniki je bilo zgolj uverturica, predjed, nekaj malega za pokušino. Ženska me je pripravljala na veliko hujše napore, ki me čakajo. Vedela je vnaprej. Te coprnice nekako vse vedo že vnaprej. 

Zavzdihnila sem in si oblekla svežo tuniko. Imela je globok izrez. Vedela sem, da mi dobro pristaja, zato sem jo hotela imeti na sebi ta večer. Zaradi sledi biča je že dolgo nisem oblekla. Tukaj pa sem šamanske rane nosila ponosno.