Ne vem točno, kaj se dogaja na volitvah vodstev fakultet na Univerzi v Ljubljani in na Univerzi na Primorskem. Z obema sem v zadnjih letih izgubila intenzivnejše socialne stike, zato ne morem primerjati, ali se tudi tam dogaja to, kar že nekaj časa opazujemo na Univerzi v Mariboru. Na tej se namreč že kar nekaj zadnjih volitev rektorja in dekanov dogaja, da za vodilna mesta fakultet in Univerze kandidirajo posamezniki, ki so sami del vodilnih struktur sindikatov. Predvsem visokošolskega sindikata.
Že ko se je ta proces začel, me je zaskrbelo. To pa zato, ker je zasedanje vodilnih mest na univerzi in na fakultetah nekaj, za kar v principu ne bi smeli kandidirati vodilni iz sindikalnih organizacij.
Čému služijo sindikati
Morda imam zastarele nazore o tem, čému naj bi služili sindikati. A po mojem védenju, prepričanjih in naziranjih je temeljna funkcija sindikatov skrb za interese zaposlenih v odnosu do delodajalcev in v odnosu do procesov izkoriščanja, ki jih delodajalci vedno poskušajo uveljaviti na račun zaposlenih. In to je tisto, na kar je vezano tudi moje načelno nestrinjanje z idejo in prakso, da bi naj vodilni sindikalisti zasedali vodilna mesta na univerzah in fakultetah. Oziroma v katerihkoli drugih institucijah in organizacijah.
Moje nestrinjanje se dotika problema, ki je v resnici sistemski in strukturni. Gre namreč za vprašanje: kdo naj v praksi ščiti zaposlene pred zaposlovalci, če tisti, ki bi jih morali ščititi — namreč sindikalisti — postanejo njihovi zaposlovalci? Torej tisti, ki jih izkoriščajo?
To moje nestrinjanje se dotika problema, ki je v resnici sistemski in strukturni. Gre namreč za vprašanje: kdo bo v praksi ščitil zaposlene pred zaposlovalci, če tisti, ki bi jih morali ščititi — namreč sindikati — postanejo njihovi zaposlovalci? Torej tisti, ki jih izkoriščajo?
Zlitje v eno
Odgovor je jasen: če vodilni sindikalisti postanejo vodje organizacij, ki zaposlujejo delavce, potem pride do zlitja dveh pozicij oz. institucij, ki bi morali ostati ločeni, če hočemo v praksi uspešno uveljavljati vsaj delno zaščito interesov in dobrobiti zaposlenih pred zaposlovalci.
Pozicija zaposlovalca in pozicija sindikatov se zlijeta v eno. Pozicija zaposlovalca je jasna: zaposlovalec mora maksimalno racionalno organizirati delovni proces, kar z njegovega zornega kota vedno pomeni tudi eksploatacijo delavcev oz. tendenco po povečevanju njihove eksploatacije. To danes označujemo z izrazi kot “zmanjševanje stroškov dela”, “racionalizacija” itd.
Ko člani sindikata na vodilna mesta institucij, kjer so zaposleni, volijo svoje lastne sindikaliste, razmišljajo takole: “Če bo fakulteto ali univerzo vodil naš sindikalist, bo to za nas dobro. To je naš človek. In ko bo na vodilnem mestu naš človek, bo poskrbel za nas.”
Enako jasna pa je tudi pozicija sindikata: ta mora braniti delavce pred tendenco zaposlovalcev k izkoriščanju, predstavljati sistemsko in praktično oviro za povečevanje izkoriščanja zaposlenih. Ali povedano drugače: sindikat mora varovati delavce pred zaposlovalci, zagovarjati interese zaposlenih, se boriti za njihove interese in jih ščititi. Sindikati so vedno objektivno v opoziciji delodajalcem. Ker drugače ne morejo braniti interesov in pravic delavcev oz. zaposlenih v odnosu do zaposlovalcev.
Iz tega je tudi jasno, kaj se zgodi, če sindikalist postane zaposlovalec delavcev. Zgodi se to, da delavci nimajo več organizacije, ki bi se zoper zaposlovalce borila za njihove interese in njihovo dobrobit. Zaposlovalci dobijo monopolno pozicijo moči, ki jim omogoča nenadzorovano izkoriščanje in zatiranje zaposlenih. Ali drugače: pride do zlitja dveh nasprotujočih si institucij v eno institucijo, ki nima samo monopola moči, ampak je po logiki svojega delovanja avtokratska.
Zaposleni, še posebej tisti, ki so sami člani sindikata, ne vidijo, da je katapultiranje vodilnih sindikalistov na vodilna mesta univerz in fakultet nevarna in škodljiva praksa za zaposlene.
Značilna domačijska logika
Glede na strukturo slovenske politične kulture je to razumljivo. Razlog, zaradi katerega člani sindikata ne spregledajo nevarne logike umeščanja sindikalnih voditeljev na vodilna mesta zaposlovalcev, je v resnici domačijski. Ko člani sindikata na vodilna mesta institucij, kjer so zaposleni, volijo svoje lastne sindikaliste, razmišljajo takole: “Če bo fakulteto ali univerzo vodil naš sindikalist, bo to za nas dobro. To je naš človek. In ko bo na vodilnem mestu naš človek, bo poskrbel za nas.”
To je značilna domačijska logika, po kateri je “našost” ključni dejavnik, ki določa vedênje ljudi. Zakaj in kako je ta logika v slovenski politični kulturi postala dominantna, je jasno. O tem sem pisala tudi v Zablodah postsocializma. Ni mi pa jasno, kako in zakaj ljudje niso zmožni te logike korigirati, ko v praksi vidijo, da “naši”, ki so zasedli pozicije moči — tudi zaposlovalske —, ne delujejo tako, da bi poskrbeli za podrejene člane svoje skupine, ampak jih začnejo v resnici veselo izkoriščati.
Nazaj v socializem
Da bi razumeli, kako in zakaj se to dogaja, ni treba nazaj v socializem. Socializem je bil sistem, v katerem so politične elite, ki so prvotno pripadale delavskemu razredu in kmetom, po prevzemu vodilnih položajev v družbi, institucijah in organizacijah, začele delovati v skladu s svojimi vodilnimi položaji. Kar med drugim pomeni, da so začele realizirati svoje partikularne interese na račun interesov večine delavcev in kmetov, na katere so se verbalno sklicevale.
To partikularno zadovoljevanje lastnih interesov je seveda vključevalo tudi izkoriščanje delavcev in kmetov. Ti pa so se sčasoma začeli upirati in tovrstno izkoriščanje problematizirati.
To je značilna domačijska logika. Ni mi pa jasno, zakaj ljudje tega niso zmožni korigirati, ko vidijo, da “naši”, ki so zasedli pozicije moči — tudi zaposlovalske —, ne delujejo tako, da bi poskrbeli za podrejene člane skupine, ampak jih začnejo v resnici veselo izkoriščati.
Da bi razumeli nevarnost zlitja vladajočih oz. zaposlovalcev s sindikati, je dovolj, da se spomnimo nekaterih nedavnih primerov uspešnih sindikalistov in/ali levičarjev, ki jim je uspelo zasesti vodilne položaje ne samo na univerzah in fakultetah, ampak tudi v drugih institucijah in organizacijah. Vsi so se brez izjeme začeli obnašati v skladu s svojimi novimi družbenimi položaji. To obnašanje je vključevalo tudi neprikrito in nesramno aroganco in izkoriščanje tistih, ki bi jih kot sindikalisti morali ščititi. Namreč zaposlenih.
Sistematičen in organiziran upor
Zato bi se morali vsi, ki nam je vsaj malo mar za dobrobit zaposlenih in za zaščito njihovih interesov, zavedati, da gre vedno, kadar se na vodilna mesta organizacij in institucij poskušajo zavihteti vodilni sindikalisti, v resnici za zlorabo sindikatov za doseganje individualnih kariernih koristi na račun zaposlenih.
Vedno in brez izjeme bi se morali zavedati, da gre za nevarno prakso, ki je zaposleni ne bi smeli podpirati. Nasprotno. Če želijo zaščititi svoje interese in lasno dobrobit, se morajo tem praksam sistematično in organizirano upirati. Zaposleni morajo braniti avtonomnost sindikatov in njihovo ločenost od katerekoli vodilne in vodstvene funkcije. In to neglede na to, kdo konkretno je oseba, ki se poskuša s pomočjo sindikata zavihteti na to funkcijo.