Zbirka kratke proze Nevidna ženska in druge zgodbe priznane hrvaške avtorice Slavenke Drakulić pripoveduje o ženskah, ki izginjajo — o starajočih se ženskah, ki jih družba izloči in o njih ne govori.

Slavenka Drakulić v knjigi Nevidna ženska in druge zgodbe plava proti toku ideologije večne mladosti in zdravja, ki nas v en glas s farmacevtsko, modno, kozmetično, prehransko in še kakšno industrijo od vsepovsod prepričuje, da ni ničesar lažjega kot skriti svoja leta ter da je strah pred starostjo in boleznijo odveč. V središču njenega razmišljanja je (žensko) telo, ki z leti postaja vse bolj bledo in prosojno, dokler ne postane nevidno. To prevladujoče občutje povezuje šestnajst zgodb o odnosih med moškimi in ženskami ter starši in otroki, o izgubljanju spomina in odhajanju, o bolezni in bolečini, nemoči in osamljenosti, izgubi dostojanstva, sramu, ponižanju, vonju po starosti, izgubljanju identitete in še marsičem, o čemer je težko, a vendarle nujno govoriti. Pretresljivo, a niti najmanj sentimentalno napisane zgodbe iz vsakdanjega življenja vam bodo zlezle pod kožo ter odprle oči za bližnje in vas same. Nevidna ženska in druge zgodbe je knjiga za občutljive ženske – in moške tudi.

Slavenka Drakulić (1949) se v svojih publicističnih delih ukvarja s temami kot feminizem, komunizem in postkomunizem, napisala pa je tudi več romanov, ki so bili deležni množičnega bralskega in naklonjenega kritiškega odziva na Hrvaškem in po svetu. 

Nevidna ženska in druge zgodbe

Sprašujete me, kaj me je tako vznemirilo. 

Kako bi vam to opisala …? Pred kratkim sem v svojem stanovanju srečala neznano osebo. Namenila sem se ven in obstala. Pred mano je stala sivolasa ženska z modrimi očmi. Osuplo me je gledala, ne da bi trenila. Tujka, a vendar nekako znana, okrog nje sivkasta meglica. Zazdelo se mi je, da vidim duha. 

Nisem se takoj prepoznala. Predvsem moji lasje niso osiveli, poglejte. Vsak mesec si jih redno barvam z L’Oréalovo svetlo blond. In še veliko drugih barv je, nekatere se zdijo blazno vabljive, champagne, strawberry, cognac, kot nekaj, kar se jé ali pije, a najljubša mi je ta, od nekdaj jo uporabljam. Lase si barvam sama, navadila sem se v vseh teh letih, odkar sem v pokoju. Toda ne gre toliko za lase, moja barva je dovolj svetla, da je v polmraku videti kakor siva. V resnici sem se ustrašila svojega obraza. Veste, bil je zguban kot pri kakšni starki. Kakor da bi v ogledalu zagledala svojo starejšo sestro, ki je že dobrih deset let mrtva. Bili sva si precej podobni. No, najbrž nisem mogla zagledati mrtve sestre! Potrebovala sem trenutek ali dva, da sem se zbrala in doumela, da ženska, ki bulji vame, ni nikakršna prikazen, ampak moj lastni odsev v ogledalu. In spoznanje, da sem to res jaz, me je še bolj šokiralo. 

Zakaj sem pomislila, da je pred mano prikazen? No, bilo je že bolj pozno in mračno, videli so se samo obrisi te osebe. Kot da se nekako … razblinja? Kot kadar se pogledate v zelo staro ogledalo, ki ga najedajo rjavi madeži. Madeži se širijo in celotni deli postajajo motni, preostanek podobe pa plava, obrisi so nerazločni, razvodeneli. Malo strašljivo. Lahko je reči, da to ni resnična podoba osebe, a vendar, kot da bi bila. Tako te vidijo drugi ali pa te ne vidijo. Kot da si duh. In ta resnična oseba, to sem doživela, postaja nekako bolj bleda, vse bolj prosojna. Pomislila sem, da je neznana oseba, tujka, nekako vstopila v stanovanje, ker nisem zaklenila vrat. To bi se mi lahko zgodilo, vse pogosteje se mi dogaja, da pozabim zakleniti ali da pustim ključ v ključavnici z zunanje strani. In takrat se mi je posvetilo, da sem to jaz, taka, kakršno me vidijo drugi. Svoja lastna podoba. 

Ogledalo je bilo od nekdaj tam, v predsobi, takoj zraven vhodnih vrat. Veliko staro ogledalo, še od pokojne mame, iz njihovega starega stanovanja. Z baročnim okvirjem, ki so ga razjedli črvi. Pozabila sem že, da je tam, z leti se je nakopičilo toliko nepotrebnih stvari. Ves čas načrtujem, da bom temeljito pospravila stanovanje in zavrgla staro šaro, toda nimam moči. Utrujena sem. Morda sem umaknila plašč z obešalnika ali zaveso na oknu in tako znova odkrila zakrito ogledalo. A opazila sem ga šele potem, ko sem v njem zagledala to čudno osebo – sebe. Po tem srečanju so zame vsa ogledala postala prava môra. Kar naprej gledam osebo, ki stoji pred mano. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek ne vidi, ne prepozna takoj svoje podobe. Je mogoče, da sebe vidim tako zelo drugače? Resda se navadno pogledam bežno, na hitro, po naključju, površno, tako kot pogledamo mimoidoče. Ampak za božjo voljo, skoraj sem se zaletela vase! Šla sem naravnost proti ženski, ki se mi je bližala, ne da bi mi nakazala, da se namerava umakniti s poti. Ustavila sem se nekaj korakov stran in šele takrat v tej ženski zagledala sebe. Táko, kakršno me vidijo drugi. Kadar me sploh vidijo.

Srečanje s samo sabo, kakor me vidijo drugi, me je vznemirilo še zaradi nekega drugega razloga. Spomnilo me je na nekaj, česar že dlje časa ne opažam. Na pogled moškega. Toda ne, ne kakšnega določenega moškega! Nekaj podobnega se včasih zgodi, ko hodim po pločniku in zagledam neznanca, ki gre proti meni. Pločnik je ozek in nujno morava drug mimo drugega. Kadar gresta človeka drug mimo drugega, se navadno nagonsko pogledata v oči. Razen če se temu res želita izogniti, a le čemu bi se? Prepričana sem bila, da se njuna pogleda neizogibno srečata. Morda zato, ker sem bila tako navajena. On je, recimo, srednjih let, na sencih že siv, ampak še vedno ne bi mogel biti tvoj sin, čeprav je mlajši. In takrat zagledaš njegov pogled. Gleda te, a vidiš, da te ne vidi. Gleda skozi tebe, kot bi bila iz stekla. Vidiš, kako gre njegov pogled skozi tebe. Seveda najprej pomisliš, da je norec, mesečnik, ki se bo zaletel vate. Premika se, kot da te ni, kot da bo šel skozi tebe z vsem telesom in ne samo s pogledom. Zadnji hip te kljub temu obhodi, kot da bi mu pot zastavil kakšen predmet, motnja, živa ovira. Same sebe nisem prepoznala, in že to je dovolj strašno, zdaj pa me še drugi ne vidijo!

Postala sem ovira, samo to. In to je šele začetek. 

Začetek česa?

No … da ljudje gledajo skozi mene. Ali da, če se jim pogled ustavi na meni, občutim njihovo pomilovanje in včasih tudi gnus, bi rekla. Počutim se vse bolj nevidno, kot da izginjam. Ja, seveda obstajam, ampak kaj to pomeni, če od drugih ne dobivam potrditve svojega obstoja? Če se vedejo, kakor da me ne vidijo?

Živim v bližini velikega križišča. Včasih, kadar je manj prometa in pri dnevni svetlobi, si upam prečkati ulico, ne da bi počakala, da se na semaforju prižge zelena luč. Tega ne bi smela početi, ker avtomobili vozijo hitro in zlahka zbijejo koga, ki teče čez cesto, čeprav je za pešce rdeča. Zgodilo se mi je, da me voznik ni videl in ni upočasnil. Ta izkušnja me je prestrašila. Seveda ne morem več teči niti tega nočem. Včasih stojim na križišču in opazujem, kako vozniki ali voznice, vseeno, zavirajo, ko ulico prečkajo mama z vozičkom, ženska z otroki, mladi ljudje. Nič manj nisem vredna kot dekle, ki je tik pred mano na istem kraju prečkalo križišče, medtem ko je bila na semaforju rdeča. A kljub temu se je voznik vedel, kot da me ni. Tako je drvel, da sem morala stopiti nazaj na pločnik. Seveda to ni bil tisti voznik, ki je zavrl pred dekletom. Pa vendar …

Sprašujete me, kako si to razlagam.

Zdi se mi, da odkrivam novo razsežnost obstajanja. Obstajam in hkrati ne obstajam, ker vse bolj … bledim. Morda v družbi obstaja navada, ki ne dovoljuje, da bi starejšim ženskam rekli, da se pravzapr spreminjajo v steklo? Najprej v motno in potem v popolnoma prozorno. Njihova velikost je brez pomena, teža in višina sta zanemarljivi. Obleka prav tako.

Ni čisto tako, kot da ne obstajaš, ampak kot da živiš v neki drugi razsežnosti. Vse je enako, a vendar – ni enako. Ljudje se do tebe vedejo drugače, kot nevidna ženska pa se moraš temu prilagoditi. Le da to meni ne uspeva najbolje. Nasprotno, dolgo sploh nisem doumela, da postajam nevidna. V trgovini, banki, pred katerimkoli okencem, na ulici …

Precej časa sem potrebovala, da sem opazila, kako izginjam, in najprej sem to videla v očeh drugih. Najtežje mi je pravzaprav to, da sámo sebe vidim enako jasno kot prej. Zavedam se spremembe, vendar sem še vedno vidna in resnična, živa oseba, čeprav sem se postarala.

Pomislila sem: če že obstajam v nevidni obliki, ali je morda prozorna snov, v katero se spreminjam, čisti duh?

Ja, sprašujem, čeprav vem, da vi na to nimate odgovora. 

Opazili ste, da do zdaj nisem uporabila besede »staranje«. To je proces, sprva čisto počasen in skoraj neopazen. V nekem trenutku začne postajati čedalje hitrejši in šele takrat ga opazite, morda zato, ker ga opaža že kdo drug, potem pa skoraj nenadoma postanete – stari.

Pravite, da gre za negativno predstavo o sebi. 

Ne, ne! Težava je ravno ta, da nimam take negativne predstave, kratko malo se vidim drugačno, kot me vidijo drugi. Nikakor ne kot neznano žensko v ogledalu.

Ali kot prikazen. Ali prosojnega duha. Gre za druge, za njihovo opažanje. Takoj ko te drugi ljudje nehajo opažati, tudi same sebe ne vidiš več.