Že nekaj časa spremljamo prizadevanja, da bi Slovenija postala nestalna članica Varnostnega sveta OZN. Sama že od začetka nimam ravno dobrega občutka. Iz več razlogov. Prvič zato, ker se človek ob tovrstnih podvigih ne more znebiti vtisa, da gre vedno znova za nerealistične grandiozne ideje posameznikov, ki ne znajo presoditi, kakšne možnosti Slovenija pri takih podvigih dejansko ima. Pa tudi postopki, kako se Slovenija tega loteva, človeka ne navdajajo z ravno prijetnimi občutki. 

Pa ne, da bi mislila, da Slovenija zaradi svoje majhnosti ne bi smela kandidirati za nestalno članico Varnostnega sveta. Načeloma mislim, da velikost oz. majhnost države pri takih kandidaturah ne bi smela biti ključni kriterij. Iz te logike so seveda izvzete velesile in največje in najmočnejše države sveta, ki jih je kljub logiki enopolarnosti sveta v praksi več.

A če preskočimo te države, za vse druge velja, da je uspeh odvisen ne od velikosti, ampak od pripravljenosti projekta, ki mora prizadevanja spremljati.

Druga ključna stvar pa je, kaj lahko država kot kandidatka ponudi s svojim zgledom. In pri obeh kriterijih slovenski kandidaturi za nestalno članico varnostnega sveta OZN izrazito slabo kaže.

Resen projekt?

Za začetek ni videti, da bi idejo o kandidaturi Slovenije za nestalno članico Varnostnega sveta OZN spremljal kak resen projekt ali celo več projektov. Ko gledamo, kako zunanja ministrica in predsednica Državnega zbora potujeta po svetu, posvajata živali in podobno, je jasno, da Sloveniji manjka resen in prepričljiv projekt, s katerim bi si bila zmožna pridobiti glasove.

Da se v dveh afriških državah pojavita dami, ki za zahodnjaške pojme sicer kažeta všečno zunanjost, ne more nadomestiti resnega, sistematičnega dela na projektu, namenjenemu pridobivanju mednarodne podpore.

Vtis je ravno nasproten: ker Slovenija nima nobenega takega projekta, s katerim bi pridobivala glasove držav članic OZN, naokrog pošilja dami, ki razen všečne zunanjosti ne ponujata prave vsebine. Če pustimo ob strani, da so lepotni standardi kulturno specifični — kar v konkretnem primeru pomeni, da ni nujno, da dami, ki v zahodnih družbah veljata za čedni ali privlačni, tako delujeta tudi v Afriki —, je strategija pridobivanja glasov s pomočjo všečnega videza in medijsko za silo odmevnih potez v resnici strategija samodegradacije. S takimi potezami Slovenija se državam članicam OZN kaže kot nestrokovna in neresna kandidatka, ki ji ne morejo zaupati.

Kaj ponujamo?

In tu smo pri drugem problemu. Namreč pri problemu, kaj lahko Slovenija kot kandidatka za nestalno članico Varnostnega sveta OZN v resnici ponudi državam, katerih glasove želi pridobiti. Recimo afriškim državam.

V podrobnosti se ne moremo spuščati, moramo pa se zavedati, da je eden od ključnih vidikov prepričljivosti države, ki pridobivati glasove, lastni primer. Namreč: kaj ima Slovenija specifično svojega, kar bi lahko ponudila afriškim državam?

Odgovor na to vprašanje je: zelo malo. Ali celo: nič.

Dvomim, da se slovenska politična elita zaveda, kako je Slovenija videti iz zunanje perspektive. Zagotovo ne kot primer uspešne države, ki vodi neodvisno in mednarodno spoštovano zunanjo politiko. Ravno nasprotno. Videti je kot tranzicijska država, ki je v zadnjih treh desetletjih potonila v služnost večjim in močnejšim zahodnim državam. Predvsem ZDA.

Neprepričljiva neoneokolonija

Podoba Slovenije kot prijateljice, kakršnih bi si ZDA lahko želela še več, je za pridobivanje glasov mnogih neevropskih držav Sloveniji v škodo. Razlog za to je preprost: velika večina neevropskih držav ima kolonialno izkušnjo. Bile so kolonije zahodnih držav. In ta izkušnja ni samo travmatična, ampak tudi pomembno definira identiteto in praktično politiko nekdanjih kolonij. Temeljna drža v teh državah je do Zahoda odklonilna. V nekaterih primerih tako zelo, da določene neevropske države niti antropologom ne dovolijo raziskovati, ker celo znanstvenike vidijo kot podaljšek zahodnega kolonializma.

Slovenija kot neoneokolonija ne more delovati prepričljivo, saj se prostovoljno podreja Zahodu in njegovim kolonialnim ambicijam. Logika in politika Slovenije je tu v neprikritem nasprotju z logikami in politikami neevropskih držav, katerih glasove si želi zdaj pridobiti. Spomnimo se samo ne tako oddaljenih zahtev neevropskih, tudi afriških držav, da je treba vojno v Ukrajini takoj ustaviti. Da je treba takoj začeti z mirovnimi pogajanji. In da bi se Zahod moral začeti ukvarjati ne samo s “svojo” ukrajinsko vojno, ampak tudi s številnimi drugimi vojnami v svetu, v katere je pogosto neslavno vpleten. 

Skratka: če bi Slovenija resnično želela postati nestalna članica Varnostnega sveta OZN, bi morala že pred časom razdelati povsem drugačne strategije glede obeh omenjenih vprašanj. A ker jih ni, lahko pričakujemo neugoden razplet dogodkov. Da Slovenija ne bo postala nestalna članica Varnostnega sveta OZN.