Ena od reform, s katero nas bo vlada v kratkem osrečila, je tudi šolska. O njej se sicer že dolgo govori. Sicer bolj na tiho. Zato ni javnega zavedanja, za kakšno reformo gre. Kaj naj bi reformirali. Kaj z reformo sploh hočemo. Reformo sicer opisujejo s številnimi modnimi floskulami kot digitalna pismenost itd.

A če nekoliko podrobneje poslušamo ljudi na okroglih mizah in podobnih dogodkih, lahko zelo hitro ugotovimo, da so za temi floskulami v glavnem samo osebni okusi. Ali pa sploh nič. Kar je problem. In to zato, ker s šolsko reformo kreiramo enega najpomembnejših socialnih okolij, ki oblikuje bodoče odrasle. Od tega bo v veliki meri odvisno, kakšne bodo prihodnje generacije Slovencev.

Odtujeni od prakse

Tisti, ki sodelujejo pri reformi, to sicer vedo. Toda ob tem kažejo popolno nepoznavanje okolja, v katerem otroci danes odraščajo. Tudi pri tokratni šolski reformi se namreč znova ponavlja kronična slovenska napaka: načrtovanje sprememb brez upoštevanja konteksta.

Nas, ki se ukvarjamo s socialno in kulturno antropologijo, to seveda vedno zmoti. V socialni in kulturni antropologiji je namreč eden od temeljnih aksiomov dejstvo, da ima lahko isti element v različnih kontekstih zelo različne pomene, zelo različne funkcije itd.

Tega pa reformatorji ne vedo. Tisti, ki sem jih doslej slišala, o novi šolski reformi govorijo iste stvari, kot so jih oni ali drugi reformatorji govorili pred leti in desetletji. Ne zavedajo se, da otroci in mladina obiskujejo šole v postsocialistični družbi. Ne zavedajo se, da so to šole v potrošniški družbi. Ne zavedajo se, da so to šole v širšem kontekstu kulture narcisizma. Ne zavedajo se, da so to šole v državi, ki je neoneokolonija. Itd.

Skratka: nikjer nobenega socialnega, zgodovinskega, kulturnega in globalnega konteksta. Psihologi, pedagogi, socialni delavci in drugi še vedno razpravljajo o istih temah, o katerih so govorili že pred desetletji. Tako kot takrat. Njihove razprave potrjujejo teze gospe Zalokar, direktorice Vzgojnega zavoda Planina, ki jih je jasno in glasno razložila v Odmevih 13. januarja 2023:

“Dokler bo slovensko vzgojo krojilo nekaj ideologov akademikov, ki so popolnoma odtujeni od prakse, tako dolgo bo to problem!”

Točno to.

Kateri so temeljni problemi

Nekateri smo nekoliko bolj povezani s prakso. Sama sem bila v zadnjem desetletju povabljena na več sto slovenskih osnovnih in srednjih šol, kjer sem razlagala družbene kontekste slovenskega šolskega sistema. Pojasnjevala sem tudi prakse, ki so v uporabi, in povezane probleme. Na univerzi delam že več kot štirideset let s študenti, ki prihajajo iz slovenskih šol. Zato bi lahko hitro naštela temeljne probleme slovenske šole, ki jih mora reforma rešiti. Naj jih naštejem le nekaj.

1. Konec poneumljanja

Slovenska šola mora nehati sistematično poneumljati slovenske otroke. Zdaj dobivamo na fakultete maturante, ki ne znajo ne brati ne pisati ne računati. Ki kljub temu, da so opravili maturo (!), po lastnih poročilih niso prebrali niti ene knjige. Berejo mehanično kot stroji. Ne da bi razumeli, kaj sploh berejo. In pri tem sploh ne zaznajo več, da tega, kar berejo, ne razumejo. Tudi ne znajo samostojno pisati. (Vodene eseje je treba odpraviti, ker predpostavljajo vodeno mišljenje!) V šole je treba spet uvesti branje, pisanje in računanje. Ki ga morajo vaditi, dokler ga ne osvojijo.

2. Kognitivne mape

Otroci nimajo več kognitivnih map, torej od zunanjih informacij neodvisnega znanja. Že kar nekaj let študenti recimo ne vedo, kdaj je bila francoska revolucija. In zdi se jim, da ni treba, da vedo. Ker lahko to najdejo na internetu. Ne oni sami, niti njihovi učitelji — in reformatorji šolskega sistema — pa ne vidijo, da je to problem, ki se mu reče “kdo nadzira koga”: stroj človeka ali človek stroj? Ker če človek ne ve, kdaj je bila francoska revolucija, bo verjel tudi napačni informaciji z interneta. Saj ga njegova kognitivna mapa v glavi ne bo opozorila, da je podatek stroja napačen. Gre za to, da otroci pod krinko dostopnosti informacij po zaslugi strojev nimajo več neodvisnega znanja (ki se ga je treba naučiti na pamet). In za to, da otroke učimo, da je normalno, da imajo stroji kontrolo nad ljudmi. Kar je resen družbeni problem, ne samo učni.

3. Internet na minumum

V šolah je treba omejiti uporabo interneta in virtualne realnosti na minimum. Pa ne samo zato, ker gre ob povečevanju uporabe interneta za zmanjševanje neodvisnega znanja otrok, ampak tudi zato, ker raba ekranov otežuje otrokov prehod k abstraktnemu mišljenju. Ekrani fiksirajo otroka na ravni konkretnega mišljenja. Konkretno mišljenje pa je živalsko mišljenje. Zato je treba iz učilnic po desetem letu starosti — to je obdobje, ko je po Jeanu Piagetu možen otrokov prehod k abstraktnemu mišljenju — odstraniti vse pripomočke, ki otroka fiksirajo na vidno, torej na konkretno mišljenje. Izjema je geografija.

4. Posodobiti postopke, metode, pravila

Treba je končno dojeti, da imajo današnji otroci drugačni libidinalni ustroj kot generacije pred njimi. Številni otroci so patološki narcisi z vsemi značilnostmi, ki k temu spadajo. Temu je treba prilagoditi učne postopke, učne metode, motivacijske pristope, vedenje v šoli, šolska pravila, načine kaznovanja itd. Stare metode, kot mi brez izjeme govorijo v šolah, ne delujejo več.

5. Ukiniti terapevtiziranje otrok

Treba se je zavedati, da patološki narcisi nimajo empatije, nimajo socialnih veščin, nimajo vesti, nimajo notranjih regulativov za nadziranje nasilnega vedenja. Odsotnost teh veščin v slovenskih šolah zaznavajo že nekaj časa. Pri tem ne gre za individualne odklone, kot to radi razlagajo psihologi, pedagogi, socialni delavci in drugi, ampak za sistemsko značilnost današnje vzgoje in socializacije. Tako doma kot v šoli. Da gre za sistemsko značilnost, pomeni, da je ni mogoče obravnavati kot individualni odklon konkretnega otroka, ampak kot značilnost, ki se zakonito pojavlja zaradi posebne strukture in značilnosti današnjega socializacijskega in vzgojnega procesa. To je značilnost vzgoje, katere temeljni cilj je srečni otrok. Ta cilj je napačen. Treba je spreminjati družbo, družbene institucije — ne samo šolo —, ne pa terapevtizirati otroke. Terapevtizacija otrok ne rešuje problemov, ampak jih samo prikriva in poglablja. To je jasno razkril kovid.

6. Ukiniti logiko tekmovalnosti

Iz šol je treba izgnati neoliberalno logiko tekmovanja za učinek, ki se meri s točkami na testih in zunanjih preverjanjih. Neoliberalna ideologija, v kateri je pomemben samo učinek oz. produktivnost, iz otrok dela brezčutne karieriste brez interesa za znanje. Pomembna jim je samo ocena, ne znanje. Treba se je vrniti k šoli, v kateri je pomembno znanje. Navsezadnje bodo naši otroci v prihodnosti morali na trgu dela tekmovati z diplomanti Cambridgea. Delo bodo dobili samo, če bodo znali toliko kot oni in če bodo cenejši. Torej: znanje je važno!

7. Ukiniti zunanja preverjanja znanja

Treba je ukiniti vse sisteme zunanjih preverjanj, ki določajo prihodnje šolanje otrok, tako po osnovni kot po srednji šoli. Zunanja preverjanja so del neoliberalne šolske logike. Otroke je treba v naslednji nivo šolanja vpisovati na osnovi dveh kriterijev: njihovega interesa in njihovega znanja. Nivo tega znanja pa je mogoče ugotoviti z drugimi metodami, recimo s sprejemnimi izpiti, z intervjuji s kandidati itd. Prakse so znane in uveljavljene na vodilnih šolah v tujini. Otrokove prihodnosti ne smejo določati točke, ki jih zbira od najzgodnjejših razredov osnovne šole. Določa jo lahko samo njegovo znanje in njegovi interesi.

Še bi lahko naštevala. A sem pokurila že vse znake za kolumno. In še več. Nadaljevanje sledi po potrebi.