Konec februarja je dr. Shimon Samuels, direktor za mednarodne odnose Centra Simona Wiesenthala pri Inštitutu za raziskave globalnega antisemitizma in politik (ISGAP) predsednici Republike Slovenije Nataši Pirc Musar napisal odprto pismo, v katerem je izrazil zaskrbljenost zaradi “izražanja antisemitizma, ksenofobije, pozivanja k nasilju, teorij zarote, lažnih novic, glorifikacije diktatur in terorističnih organizacij” v Sloveniji.

Center Simona Wiesenthala je resna organizacija, ki se ukvarja s spremljanjem in bojem proti neonacizmu, pozivanju k nasilju, zanikanju holokavsta in antisemitizmu v Evropi. Ima tudi posvetovalno vlogo pri Svetu Evrope. Kot je razumeti, so se za pismo odločili, ker jih je zaskrbelo pisanje enega od novinarjev spletne strani MMC RTV Slovenija na družbenih omrežjih. Na tapeti Centra Simona Wiesenthala se je znašel zaradi glasnih kritik Izraela in izraelske politike do Palestincev.

Lekcija Tonyja Judta

Nasplošno velja dejstvo, da se v kritikah izraelske politike pogosto skriva antisemitizem. Ravno tako pa je tudi res, da nekateri izraelski politiki z obtožbami o antisemitizmu pogosto skušajo utišati tudi upravičeno kritiko in obsodbe njihovega ravnanja. Ločnica med upravičeno kritiko in nesprejemljivimi izjavami s podtoni antisemitizma ni vedno zelo očitna in vsakomur razumljiva. K temu je morda pripomogla tudi izraelska politika sama.

Tako je to opisal britanski zgodovinar Tony Judt (1948–2010) — sicer tudi sam judovskega rodu — v izraelskem časopisu Ha’aretz:

“Navada, da se vsako tujo kritiko obarva s čopičem antisemitizma, je globoko ukoreninjena v izraelski politični instinkt. Ariel Šaron ga je uporabljal z zanj značilnim pretiravanjem, toda bil je samo zadnji [članek je bil leta 2006 objavljen v izraelskem časopisu Ha’aretz, op. avt.] v dolgi vrsti izraelskih voditeljev, ki so to počeli. David Ben-Gurion in Golda Meir sta imela podobne navade. Toda Judje zunaj Izraela plačujejo visoko ceno za to taktiko. Ne samo, da jih odvrača od njihove lastne kritike Izraela, iz strahu pred obtožbami, da so v slabi družbi, ampak tudi spodbuja druge, da na Jude povsod gledajo kot na de facto pomagače v neprimernem vedenju Izraela. Ko Izrael krši mednarodno pravo na okupiranih ozemljih, ko Izrael javno ponižuje ljudi, ki živijo na ozemljih, ki si jih je prilastil, potem pa na kritike odgovarja z glasnim kričanjema o ‘antisemitizmu’, dejansko ustvarja vtis, da ne gre za dejanja Izraela, ampak za judovska dejanja; da okupacija ni izraelska okupacija ampak judovska okupacija, in če imaš glede tega kakšne pripombe, je to zato, ker ne maraš Judov.”

IHRA

Da bi pomagala ločevati med upravičeno kritiko in antisemitizmom, je medvladna organizacija Mednarodna aliansa za spomin na holokavst (IHRA) (katere članica je tudi Slovenija) leta 2016 sprejela pravno neobvezujočo delovno definicijo antisemitizma, ki pravi:

“Antisemitizem je določena percepcija Judov, ki se lahko izraža kot sovraštvo do Judov. Retorične in fizične manifestacije antisemitizma so usmerjene proti judovskim ali nejudovskim posameznikom in/ali njihovi lastnini, proti institucijam judovske skupnosti in verskim objektom.”

Ker je definicija precej splošna, so ji dodali seznam primerov, ki naj pomagajo pri prepoznavanju antisemitizma v različnih situacijah. V prvem stavku pravijo naslednje:

“Manifestacije lahko vključujejo napad na državo Izrael, zasnovano kot judovska skupnost. Vendar kritike Izraela, podobne tistim proti katerikoli drugi državi, ne morejo veljati za antisemitske.”

ECRI

To je pomemben stavek. Če Izrael kritiziramo z istimi vatli kot druge države, ne gre za antisemitizem. V luči tega velja torej ocenjevati, ali so bile obtožbe v javnem pismu slovenski predsednici utemeljene ali ne. IHRA postavlja kritiki Izraela omejitve. Kot antisemitizem je označeno zanikanje pravice judovskega ljudstva do samoodločbe — recimo s trditvijo, da je obstoj države Izrael rasistično dejanje. Čez mejo dovoljenega gre po mnenju IHRA tudi primerjava sodobne izraelske politike z nacistično.

Delovna definicija je povzročila precej odzivov — tudi kritičnih —, ki so poudarjali njeno splošnost in učinek, ki ga lahko ima na svobodo govora. Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI) pri Svetu Evrope je zato decembra 2020 sprejela mnenje, v katerem je delovno definicijo pozdravila kot prispevek k boljšemu razumevanju antisemitizma. Obenem pa je ECRI poudarila, “da bi kakršnikoli poskusi zlorabe delovne definicije in njenih primerov, da bi utišali ali kot antisemitsko stigmatizirali tudi legitimno kritika Izraela in izraelske politike — še posebej do palestinskega naroda in v kontekstu izraelske okupacije palestinskih ozemelj —, ogrozili boj proti antisemitizmu. Zato je te poskuse zlorab treba zavračati.”

Tudi v Sloveniji

Kakorkoli že, antisemitizma je v svetu in v Evropi veliko in vse več. Tudi v Sloveniji. Zato je pozornost, ki nam jo namenja Center Simona Wiesenthala, še kako dobrodošla. Morda bi lahko bila še malce širša, kajti domnevni antisemitizem v kontekstu kritike izraelske politike je samo ena plat problema. Veliko je tudi trdovratnega, tradicionalnega sovraštva do Judov in judovstva, ki ga Evropi poznamo že stoletja in ki je kulminiralo v holokavstu. In ki je preživelo kljub ritualnemu zaklinjanju “nikoli več”, ki je enkrat ali dvakrat na leto, ko pride čas polaganje vencev v spomin na šest milijonov pomorjenih Judov, tako popularen med politiki.

Zato je Center Simona Wiesenthala upravičeno pozoren na pojave neonacizma. V naslednjem pismu slovenskim oblastem lahko recimo omenijo, da je bil status družbeno koristne organizacije podeljen pajdaštvu, katerega člani svoje “tradicionalne in domoljubne” vrednote radi krasijo s hindujskimi ornamenti.

Ne samo tetovaže

Antisemitizem se v družbi ne manifestira samo z eksplicitnimi tetovažami, ampak tudi z bolj premišljenimi in kompleksnimi diskurzi, teorijami zarot in miselnimi vzorci. Tudi pri prepoznavanju teh nam lahko pomaga seznam primerov, ki jih navaja IHRA. To vključuje laži, razčlovečenje, demoniziranje ali stereotipne obtožbe o Judih ali o vplivu Judov kot skupnosti, ki se odražajo v mitu o svetovni judovski zaroti, ali o Judih, ki nadzorujejo medije, gospodarstvo, vlado ali druge družbene institucije.

Kako je to videti v praksi, prepričljivo ponazarja intervju z Lauro Towler, britansko antisemitko in belo supremacistko, objavljen v tedniku Demokracija. V pogovoru, ki ga je kasneje prenesla tudi spletna stran stranke SDS, namestnica direktorja organizacije Patriotska alternativa potoži, da “Judje prevladujejo na pomembnih položajih v vladi in v medijih, prek katerih se zavzemajo za odprte meje”.

Bivši sodnik

Pogosti so tudi napadi na posameznike judovskega rodu, z eksplicitnimi ali implicitnimi antisemitskimi sporočili. Takole je na Twitterju zapisal bivši sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice, sicer zelo čislan v delu slovenskega političnega prostora:

“Če vemo, da je bil Josip Ribičič (Fisher) žid iz Trsta, potem je očiten vzrok psihopatske krutosti, zaradi katere so se odvijali povojni poboji v Sloveniji. Če je bil Kučanov ded rabin v Prekmurju, potem je očitna povezava s psihopatom Sorosem.”

Včasih takšne izjave, kot v zgornjem primeru, eksplicitno omenjajo Jude, včasih pa s stereotipi, namigovanji in karikaturami — med njimi je znana tista o lutkah, ki jih upravljajo ljudje s kljukastimi nosovi — ne puščajo dvoma o tem, za kaj in koga gre. V vsakem primeru pa pritiskajo na gumbe globoko ukoreninjenih predsodkov in nestrpnosti v delu prebivalstva.

Dokler ne bomo zmogli sami

Takšnih diskurzov je v Sloveniji toliko, da smo se nanje skoraj navadili in niti ne reagiramo več. Pa vendar: demonizacija Georgea Sorosa, ki je stalnica v delu slovenske politične folklore, je že dolgo prepoznana kot diskurz z antisemitskimi podtoni. Enako je tudi s popularno teorijo zarote o tako imenovanem kulturnem marksizmu, ki se je pred kratkim znašel celo v interpelaciji v Državnem zboru. Bog ne daj, da bi trdil, da so vsi, ki tako entuziastično širijo tako problematičen govor, zadrti antisemiti. Z veliko mero dobrohotnosti sprejemam možnost, da preprosto ne vedo, kaj počnejo in kakšne ideje širijo in podpirajo.

Zato se mi zdi prav, da jih vsakič dosledno opozorimo, da so šli čez rob tistega, kar je v demokratični družbi dostojno in sprejemljivo. Ker nam to očitno še ne gre najbolje od rok in smo se takega diskurza že tako navadili, da ga niti ne opazimo več, morda res potrebujemo pomoč od zunaj.Zato se veselim bodočih dopisov Centra Simona Wiesenthala. Po možnosti s širšim pogledom na pojave antisemitizma v Sloveniji. Da nas opozorijo in nam pomagajo v boju proti idejam, ki so v svetu povzročile že toliko gorja. Dokler ne bomo tega zmogli sami. Do tja pa je očitno še dolga pot.